Jedro

Toženka mora vedeti in v sodnem postopku dokazati, v kakšni višini je tožniku izplačevala osnovno plačo in dodatke (za ta spor je ključen dodatek za delovno dobo). Nepregleden obračun plače ne more iti v škodo tožniku. V plačilnih listah je namreč toženka prikazala le celotni obračunani znesek tožnikove bruto plače, torej ni posebej obračunala osnovne plače ter dodatka za delovno dobo (niti zatrjevanega izplačila dodatka za delovno uspešnost).

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot ključno, da je direktor potrdil zvišanja osnovne plače tožnika. Ker tako zvišanih osnovnih plač (ki so predstavljale osnovo za odmero dodatka za delovno dobo) toženka ni zneskovno konkretizirala, posledično tudi ni dokazala, kolikšen znesek dodatka za delovno dobo je v okviru vsakomesečnega izplačila namenila tožniku, oziroma ni dokazala svojega zatrjevanja, da mu je pripadajoči dodatek za delovno dobo v okviru mesečno izplačanih prejemkov res izplačala. To velja še toliko bolj, ker naj bi izplačani mesečni zneski po ugotovitvi sodišča prve stopnje vključevali tudi plačilo dodatka za delovno uspešnost, katerega višine toženka tudi ni dokazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti pritožbene stroške v znesku 467,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Spor se nanaša na prikrajšanje iz naslova dodatka za delovno dobo (129. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in nezakonitih odtegljajev od osnovne plače. Pritožbeno sodišče v zadevi odloča drugič. V prvem sojenju je razveljavilo prvostopenjsko zavrnilno sodbo (Pdp 551/2022 z dne 23. 3. 2023 v zvezi s Pd 159/2020 z dne 2. 6. 2022) in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, z napotili za popolno ugotovitev dejanskega stanja.

2. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da tožniku za obdobje od maja 2015 do decembra 2019 iz naslova vtoževanega prikrajšanja obračuna mesečne bruto razlike v plači, ki so razvidne iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, ter mu plača pripadajoče neto zneske z obrestmi. Stroške postopka, ki mu jih je dolžna povrniti, bo odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka).

3. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je tožniku mesečno izplačevala višje plačilo za delo od osnovne plače, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi, in sicer z namenom, da mu v tem okviru plača tudi dodatek za delovno dobo. Gre za situacijo, ki jo judikat VIII Ips 10/2013 dopušča. Osnovna plača tožnika ni bila nikoli sporazumno povečana. Morebitna povečanja ali zmanjšanja v izplačilih so se izvedla izključno iz naslova delovne uspešnosti. Ker je sodišče v pretežnem delu sledilo navedbam toženke, nato pa protislovno zaključilo, da se je plača zviševala zaradi uskladitve z dvigom življenjskih stroškov, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s tem zaključkom je kršilo tudi pravila o dokaznem bremenu, ki ga je nekritično prevalilo na delodajalca. Tožnik ni podal trditvene in dokazne podlage o zatrjevanih zvišanjih osnovne plače, z navedbami, da naj bi bila plača povišana zaradi pogajanj po pridobitvi podatka o plači sodelavca, pa prihaja v nasprotje s tožbenimi trditvami. Spremembe višine izplačil so naključne in ne sledijo nobenim dejavnikom, na podlagi katerih bi se lahko utemeljevala rast življenjskih stroškov ali minimalne plače. Izpoved direktorja v zvezi s tem je sodišče iztrgalo iz konteksta, saj je dejansko izpovedal, da se je plača zviševala izključno iz naslova uspešnosti, kar je potrdil tudi A. A. Podana je kršitev 22., 23. in 25. člena URS ter iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz trditev tožnika in obrazložitve sodbe ni razbrati, kdaj in v kakšni višini naj bi prišlo do zatrjevanega povišanja osnovne plače. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ni ugotovilo očitanih bistvenih kršitev, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Ugotovljena dejstva, na katera je sodišče prve stopnje oprlo ugoditev tožbenemu zahtevku, takšno odločitev materialnopravno utemeljujejo.

7. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2004 dogovorili, da je tožnik upravičen do osnovne plače, povečane za dodatke in delovno uspešnost. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko obrazložitvijo, da toženka mora vedeti in v sodnem postopku dokazati, v kakšni višini je tožniku izplačevala osnovno plačo in dodatke (za ta spor je ključen dodatek za delovno dobo). Prav tako soglaša s presojo, da nepregleden obračun plače ne more iti v škodo tožniku. V plačilnih listah je namreč prikazala le celotni obračunani znesek tožnikove bruto plače,1 torej ni posebej obračunala osnovne plače ter dodatka za delovno dobo (niti zatrjevanega izplačila dodatka za delovno uspešnost).

8. Toženka v pritožbi vztraja, da je tožniku z namenom, da mu plača tudi dodatek za delovno dobo, mesečno izplačevala višje plačilo za delo kot je znašala osnovna plača, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2004. S tem zatrjevanjem po presoji pritožbenega sodišča izpodbijane odločitve ne more ovreči že zato, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je osnovna plača, ki je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, zaradi dviga življenjskih stroškov zviševala. Pritožba tej ugotovitvi neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da bi stranki v primeru povečanja osnovne plače sklenili pisni aneks k pogodbi o zaposlitvi. Pisni aneks namreč ne more biti edino upoštevno dokazilo za zvišanje osnovne plače. To velja zlasti za primer kot je obravnavani, ko je prvostopenjski zaključek o zviševanjih tožnikove osnovne plače podprt z izpovedbama tožnika in direktorja toženke.

9. Prvostopenjski ugotovitvi, da sta direktor in tožnik smiselno enako izpovedala o dvigih osnovne plače zaradi rasti življenjskih stroškov, pritožba nasprotuje z zatrjevanjem, da je ta izpoved direktorja iztrgana iz konteksta, saj naj bi v nadaljevanju dvige plače utemeljeval s presojo uspešnosti posameznega delavca. Pritožbeno zatrjevanje ni utemeljeno. Direktor je namreč jasno izpovedal, da se je osnovna bruto plača dvigovala; če je bila začetna 100 enot, je toženka teh 100 enot vsako leto zvišala zaradi dviga življenjskih stroškov. Direktor je resda izpovedal tudi, da je toženka obenem izplačevala uspešnost, kar pa ne izniči njegove (in tožnikove) izpovedi o zviševanju osnovne plače tožnika.

10. Pritožba očita, da je tožnik v nasprotju s svojimi trditvami izpovedal, da mu je direktor na predlog za uskladitev plače z rastjo življenjskih stroškov rekel, da bo o tem razmislil, kar pa ne pomeni soglasja volj o zvišanju osnovne plače. Očitek ni utemeljen. Tožnik je namreč izpovedal, da je v teh primerih do dviga osnovne plače prišlo (sicer z nekajmesečnim zamikom). Na drugačno presojo ne vpliva niti pritožbeno zatrjevanje, da je tožnikova trditev o povišanju plače v letu 2009, ki jo je navezal na pogajanja po pridobitvi podatka o višini plače sodelavca, v nasprotju z njegovo trditvijo o povišanju plače zaradi rasti življenjskih stroškov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje trditve o uskladitvi tožnikove osnovne plače s sodelavčevo v letu 2009 ni štelo za dokazano. To pa ne pomeni, da ni moglo šteti za dokazano trditev tožnika o zviševanju osnovne plače zaradi rasti življenjskih stroškov, ki jo je direktor, kot že navedeno, potrdil. 11. Prvostopenjsko ugotovitev o zviševanju tožnikove osnovne plače pritožba neuspešno izpodbija z navedbo, da je bila glede na izpoved A. A. višja plača izplačana iz naslova delovne uspešnosti. A. A. je namreč poudaril, da ni bil seznanjen s plačo, ki jo je prejemal tožnik, saj so se o plači delavci pogovarjali z direktorjem "ena na ena". Slednje je potrdil tudi tožnik, ki je pojasnil, da A. A. ni nikoli seznanil s svojo plačo in da ta tudi ni bil prisoten pri pogovorih o plači med tožnikom in direktorjem. Izpoved A. A., da je bila zaradi uspešnosti plača višja od tiste, ki je bila določena v pogodbi o zaposlitvi, se nanaša le nanj, medtem ko se za druge delavce A. A. o plači ni pogajal. 12. Zmotno je pritožbeno uveljavljanje kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v 15., 16., 18., 19. in 21. točki obrazložitve sledilo navedbam toženke, temu protislovno pa nato zaključilo, da se je tožnikova osnovna plača zviševala zaradi uskladitve z dvigom življenjskih stroškov. V citiranih točkah obrazložitve je sodišče prve stopnje zavzelo stališča o tem, da februarja 2009 ni prišlo do dviga osnovne plače zaradi uskladitve s plačo sodelavca, da je toženka v letih dobrega poslovanja izplačevala dodatek za delovno uspešnost in o tem, kakšna je bila višina plače od tedaj dalje, ko je toženka pričela na plačilni listi prikazovati dodatek za delovno dobo (t. j. po vtoževanem obdobju). Ti razlogi pa ne izključujejo ugotovitve sodišča o višanju tožnikove osnovne plače zaradi dviga življenjskih stroškov.

13. Ker je bil tožnik tisti, ki je zatrjeval zvišanja osnovne plače, medtem ko je toženka trdila, da se to ni nikoli zgodilo, je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje dokazno breme neupravičeno prevalilo na toženko in s tem bistveno kršilo postopek. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je bilo na toženki dokazno breme za njeno trditev, da je tožniku z mesečnimi izplačili izplačala celotno dolgovano plačo. Glede na to, da je direktor v izpovedi potrdil tožnikovo trditev o zviševanju osnovne plače, bi torej v dokaz izplačila celotne plače toženka morala dokazati, da je tožniku plačala znesek zvišane osnovne plače in od nje odmerjeni dodatek za delovno dobo.

14. Pritožba zmotno zatrjuje, da tožnik ni podal trditvene in dokazne podlage o točnih datumih in zneskih zatrjevanih povišanj osnovne plače. V tožbenih trditvah je znesek osnovne plače opredelil v višini vsakokratnega zneska plačila (brez nezakonitih odtegljajev), prikazanega v plačilni listi, na tem podatku pa je temeljil tudi izračun (odmero) vtoževanega dodatka za delovno dobo. Toženka kljub direktorjevi potrditvi zviševanja osnovne plače ni navedla drugačnih konkretnih zneskov zvišanih osnovnih plač (tudi v primerjalni tabeli je vztrajala pri višini osnovne plače, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 3. 2004). Glede na navedeno pritožba zmotno uveljavlja kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) ter kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi ne bilo jasno, iz kakšne višine osnovne plače in dodatka za delovno dobo naj bi izhajal tožnik oziroma sodišče. V pritožbi se prav tako neutemeljeno in pavšalno sklicuje, da rast višine mesečnega plačila tožnika ni bila usklajena z rastjo življenjskih stroškov ali s spreminjanjem višine minimalne plače. Tudi sicer nobena stranka ni zatrjevala, da je tožniku pripadala le minimalna plača. 15. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da so bila morebitna povečanja (ali zmanjšanja) izplačil tožniku izvedena izključno iz naslova delovne uspešnosti. Čeprav sodišče prve stopnje ni spregledalo izpovedi direktorja (in A. A.), da je toženka izplačevala tudi dodatek za delovno uspešnost, je pri presoji spora pravilno upoštevalo ugotovitve celotnega dokaznega postopka. Na strani toženke je tako pravilno štelo kot ključno, da je direktor potrdil zvišanja osnovne plače tožnika. Ker tako zvišanih osnovnih plač (ki so predstavljale osnovo za odmero dodatka za delovno dobo) toženka ni zneskovno konkretizirala, posledično tudi ni dokazala, kolikšen znesek dodatka za delovno dobo je v okviru vsakomesečnega izplačila namenila tožniku, oziroma ni dokazala svojega zatrjevanja, da mu je pripadajoči dodatek za delovno dobo v okviru mesečno izplačanih prejemkov res izplačala. To velja še toliko bolj, ker naj bi izplačani mesečni zneski po ugotovitvi sodišča prve stopnje vključevali tudi plačilo dodatka za delovno uspešnost, katerega višine toženka tudi ni dokazala.

16. Plačilo dodatka za delovno dobo ni bilo obračunano na plačilnih listah, toženka pa tudi ni dokazala, kolikšen del izplačil po plačilnih listah je namenila plačilu zvišane osnovne plače in dodatka za delovno dobo (torej ali ju je izplačala v celotni pripadajoči višini) ter dodatka za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo dodatka za delovno dobo, upoštevajoč višino prikrajšanja iz tega naslova, ki jo je uveljavljal tožnik (in ki je bila predhodno že obrazložena).

17. Za zavrnitev tožbenega zahtevka se pritožba neutemeljeno zavzema s sklicevanjem na judikat VIII Ips 10/2013, na podlagi katerega naj bi ne bilo ovir za dogovor, da se dodatek za delovno dobo ne izkazuje ločeno na plačilni listi, temveč se določi višja plača, ki poleg osnovne plače vsebuje tudi dodatek za delovno dobo. Takšnega dogovora stranki v tem sporu nista zatrjevali, niti ne izhaja iz izvedenih dokazov. Tudi sicer se citirani judikat nanaša na vodilnega delavca, kar pa tožnik iz tega spora ni bil. 18. Tožnik je v vtoževano prikrajšanje zajel tudi odtegljaje od plače oziroma zmanjšanje plače. Toženka jih je utemeljevala s tem, da gre za zneske, ki jih iz naslova dodatka za delovno uspešnost ni izplačala tožniku. Sodišče prve stopnje je odtegljaje pravilno ocenilo za nezakonite. Kot je bilo že obrazloženo, toženka niti ni dokazala, v kakšni mesečni višini je sicer dodatek za delovno uspešnost sploh izplačevala. Odtegljajev tudi ni utemeljevala z institutom znižanja osnovne plače zaradi ocene neuspešnosti delavca (ki je tudi sicer dopusten le, če temelji na upoštevanju vnaprej določenih kriterijev delovne uspešnosti).

19. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Toženka v sporu ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) mu pripada 625 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 16/4 OT), materialni stroški v višini 12,5 točk (11/3 člen OT), skupaj 637,5 točk, kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 382,50 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 467,00 EUR. V primeru zamude s plačilom mu toženka dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, dalje do plačila.

1 Po postavkah redno delo, letni dopust, praznik.