Jedro

Pritožbeno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka v predsodnem upravnem postopku, sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil oz. državnega organa (v konkretnem primeru tožene stranke). Za obstoj odškodninske odgovornosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Moralo bi biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, da bi ga bilo mogoče šteti kot samovoljno oz. arbitrarno. Okoliščine vsakokratnega primera, torej tudi v postopku odločanja o izredni denarni socialno pomoči, bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od tožene stranke uveljavljala plačilo odškodnine, ni utemeljen, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo prvostopenjske sodbe tako, da odpravi odločbo centra za socialno delo z dne 2. 7. 2014 in drugostopenjsko odločbo z dne 18. 8. 2014, prizna pravico do izredne denarne socialne pomoči v višini 265,22 EUR s pp, toženi stranki naloži plačilo 1.500,00 EUR odškodnine s pp ter povračilo stroškov postopka v višini 25,00 EUR.

Meni, da je izpodbijana sodba odraz pravniškega absurda in totalnega pravnega neznanja. Z njo je odločeno samo o odškodnini, kar ni mogoče, saj predhodno ni bilo presojano protipravno ravnanje tožene stranke pri izdaji zavrnilnih odločb o izredni denarni socialni pomoči. Pojasnjuje, da se glavne obravnave ni udeležila, ker ji v zadevi II Ps 210/2014 ni bilo dovoljeno predlagati dokazov, v zapisniku pa je bilo zapisovano tisto, kar ji je bilo v škodo. Kršena ji je bila pravica do dostopa do sodišča in nepristranskega sojenja, saj glavna obravnava ni samo formalnost, ampak mora sodišče stranki dejansko omogočiti predlaganje in izvajati dokaze, ki jih predlaga. Ker ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, sodba ni zakonita. Hkrati so z njo kršene temeljne človekove pravice iz Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah.

To dokazuje tudi 5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je bila tožba zoper upravno odločbo zavržena, ker ni predložila po notarju overjene upravne odločbe. Še bolj bizarno je, da je v 5. točki obrazložitve utemeljevano, da se razsoja samo o odškodnini, v 6. točki pa, da je tožena stranka pravilno odločila o pravici do izredne denarne socialne pomoči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do procesnih kršitev, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, niti do zatrjevanih bistvenih kršitev postopka.

5. Iz razlogov, ki jih navaja pritožnica, v pisnem odpravku sodbe ni procesne kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima nobene takšne pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Del zadeve, ki se je nanašal na izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči, ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, saj gre za res iudicata. Ker tožnica takrat ni postopala v skladu z odredbo sodišča, izdano po 108. členu ZPP, je bila izpodbojna tožba zoper zavrnilni odločbi o pravici do izredne denarne socialne pomoči s sklepom II Ps 1686/2014 z dne 8. 10. 2014, ki ga je potrdilo tudi pritožbeno sodišče(1) , že pravnomočno zavržena. Sodišče prve stopnje tako povsem pravilno razloguje, da pravnomočnost izključuje nadaljnje razpravljanje o predmetu spora, da veže tako stranke kot sodišče in tudi ozdravi napake, ki bi se morebiti zgodile v predsodnem upravnem postopku. Hkrati v 6. tč. obrazložitve povsem pravilno poudarja, da se glede na učinek pravnomočnosti upravnih odločb šteje, da tožnica do izredne denarne socialne pomoči ni bila upravičena. Pritožba v tej smeri, vključno s predlogom, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi odločbi o zavrnitvi pravice do izredne denarne socialne pomoči, ne more biti uspešna.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje nadalje ni prišlo niti do zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Povsem neutemeljeno je pritožničino zatrjevanje, da ji je kršen dostop do sodišča, ker ji v zadevi II Ps 210/2014 ni bilo dovoljeno predlagati dokazov. V predmetni zadevi se namreč ni mogoče uspešno sklicevati na pravdna dejanja sodišča iz druge socialno pravne zadeve. Sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 3. 2015 (l. št. 27) določno izhaja, da se je tožnica, čeprav pravilno vabljena, sploh ni udeležila, niti svojega izostanka ni opravičila. Ali in kako bo stranka uresničevala procesna upravičenja v sodnem postopku je sicer odvisno od nje same. Vendar v primeru neodzivanja na vabilo sodišča, neuspeha v sporu ne more pripisovati kršitvi načela kontradiktornosti, kaj šele kršitvi z Ustavo RS ali Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotovljene pravice do dostopa do sodišča. 7. Tožničin zahtevek iz naslova vtoževane odškodninske terjatve je tako že po temelju utemeljeno zavrnjen. Izpodbijana zavrnilna sodba je obrazložena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče jih ne navaja znova, temveč na pritožbena očitka o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotno uporabljenem materialnem pravu, dodaja le še naslednje.

8. Glede na trditveno in dokazno podlago iz tožbe, v obravnavani zadevi zagotovo ni izkazanega protipravnega ravnanja, kot enega od štirih temeljnih elementov civilnega delikta za obstoj odškodninske odgovornosti po Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: OZ). Za civilno odškodninsko odgovornost mora biti namreč dokazano nedopustno, torej protipravno ravnanje povzročitelja, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja. Če le ena od navedenih predpostavk ni izkazana, ni odškodninske odgovornosti, kar velja tudi za predmetno zadevo.

9. V zvezi z obravnavanim predmetom spora je pritožbeno sodišče že večkrat, tudi v tožničinih zadevah, zavzelo povsem jasno stališče, da morebitna zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka v predsodnem upravnem postopku, sama po sebi nista zadostna za odškodninsko odgovornost nosilca javnih pooblastil (Centra za socialno delo) oz. državnega organa (v konkretnem primeru tožene stranke). Le zaradi vztrajanja tožnice pri napačnem materialnopravnem naziranju, pa je potrebno ponovno poudariti, da bi za obstoj odškodninske odgovornosti moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi iz njega izhajalo namerno izigravanje z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Moralo bi biti dovolj hudo in hkrati brez razlogov odstopati od običajne metode dela in potrebne skrbnosti, da bi ga bilo mogoče šteti kot samovoljno oz. arbitrarno. Okoliščine vsakokratnega primera, torej tudi v postopku odločanja o izredni denarni socialno pomoči, bi morale jasno kazati, da je organ pri izvajanju svoje funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi bilo njegovo ravnanje protipravno v smislu temelja odškodninske odgovornosti. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni, niti glede na to, da je izpodbojna tožba iz procesnih razlogov že pravnomočno zavržena, ne more biti dokazano.

10. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zakonito zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Sklep Psp 611/2014 z dne 8. 1. 2015.