Jedro

Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 (t. i. mala tatvina) je podana, če sta izpolnjena dva pogoja: (i) da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in (ii) da si je storilec hotel prilastiti stvar takšne vrednosti (subjektivni pogoj). Oba pogoja izhajata jasno in določno že iz zakonske določbe, po kateri za storitev privilegirane oblike kaznivega dejanja torej ne zadošča že majhna vrednost odtujene stvari, temveč mora biti hkrati ugotovljeno, da je storilec zasledoval namen prilastitve stvari takšne vrednosti. Pri presoji, ali si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti, pa so odločilne okoliščine vsakega posameznega primera, ki morajo takšno sklepanje utemeljevati.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obsojeno A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Določilo ji je kazen štiri mesece zapora. Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 in prvem odstavku 60. člena KZ-1 je obsojenki preklicalo pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Kranju II K 1803/2022 z dne 13. 4. 2022 z določeno enotno kaznijo šest mesecev zapora ter Okrajnega sodišča v Kranju II K 20439/2023 z dne 3. 5. 2023 z določeno kaznijo dveh mesecev zapora. Po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena KZ-1 ji je izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obsojenko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2.Zoper pravnomočno sodbo so obsojenkini zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "zmotne uporabe materialnega prava in odločitve o kazenski sankciji". Predlagali so, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožbo zavrne oziroma obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina in ocenil, da zatrjevane kršitve niso podane, vlagatelji pa deloma uveljavljajo tudi nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagal zavrnitev zahteve.

4.Odgovor je bil vročen obsojenki in njenim zagovornikom. Slednji so v izjavi vztrajali pri svojih navedbah. O odgovoru se je izjavila tudi obsojenka, vendar Vrhovno sodišče njenih dodatnih navedb, ki presegajo očitke iz zahteve, zaradi poteka roka za vložitev zahteve iz tretjega odstavka 421. člena ZKP ni presojalo.

B.

5.Vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je sodišče napačno pravno opredelilo kaznivo dejanje. Menijo, da obsojenki očitano dejanje ne more predstavljati velike tatvine iz 205. člena KZ-1, temveč kvečjemu malo tatvino iz drugega odstavka 204. člena KZ-1, saj višina odtujenega denarja ne presega 500,00 EUR. Kot ključen razlikovalni element med kaznivim dejanjem male tatvine in kaznivim dejanjem navadne (ali velike) tatvine izpostavljajo (le) vrednost odtujene stvari. Poudarjajo, da storilec ne more vnaprej vedeti, kakšna je vrednost ukradene stvari, zato zavzemajo stališče, da je privilegirana oblika kaznivega dejanja podana vedno, kadar vrednost odtujene stvari ne presega 500,00 EUR in iz okoliščin ne izhaja, da si je storilec želel prilastiti stvar večje vrednosti.

6.Privilegirana oblika kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1 (t. i. mala tatvina) je podana, če sta izpolnjena dva pogoja: (i) da je vrednost ukradene stvari majhna (objektivni pogoj) in (ii) da si je storilec hotel prilastiti stvar takšne vrednosti (subjektivni pogoj). Oba pogoja izhajata jasno in določno že iz zakonske določbe, po kateri za storitev privilegirane oblike kaznivega dejanja torej ne zadošča že majhna vrednost odtujene stvari, temveč mora biti hkrati ugotovljeno, da je storilec zasledoval namen prilastitve stvari takšne vrednosti. Pri presoji, ali si je storilec hotel prilastiti stvar majhne vrednosti, pa so odločilne okoliščine vsakega posameznega primera, ki morajo takšno sklepanje utemeljevati. Drugačno razumevanje vložnikov, ki se osredotočajo predvsem na znesek odtujene stvari in ponujajo razlago, da je namen prilastitve vedno skladen z zneskom odtujene stvari, razen če okoliščine izkazujejo drugače, je zmotno in nima opore v določbah zakona. Vrhovno sodišče je v dosedanji praksi že prepoznalo izostanek subjektivnega pogoja za obstoj kaznivega dejanja male tatvine v primerih, ko vrednost ukradene stvari storilcu ni bila znana oziroma ni šlo za stvar, ki je očitno majhne vrednosti,

ali ko je storilec prišel v tuj prostor z namenom, da vzame predmete v čim večji vrednosti, vendar je našel le stvari v majhni vrednosti.

7.V skladu z določbo drugega odstavka 204. člena KZ-1 in tudi sodno prakso je postopalo sodišče v predmetni zadevi, ko je na podlagi okoliščin obravnavanega dogodka presodilo, da subjektivni pogoj ni izpolnjen. Svojo presojo je razumno oprlo na ugotovitve, da je obsojenka iz denarnice nekontrolirano pograbila vse bankovce in zato ne gre za situacijo, ko bi si želela prilastiti gotovino v zgolj majhni vrednosti, temveč njeno ravnanje izkazuje hotenje prilastiti si čim več denarja in je le naključju pripisati, da vrednost odtujenih bankovcev ni presegla meje 500,00 EUR. Iz razlogov pravnomočne sodbe ni razvidno, da bi sodišče izhajalo iz domneve krivde in s tem kršilo načelo domneve nedolžnosti. Če pa vložniki nasprotujejo dejanskim ugotovitvam sodišča, pa s tem ne uveljavljajo več kršitve kazenskega zakona, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8.Nadalje zagovorniki nasprotujejo razlagi sodišča, da je v obravnavanem primeru podan zakonski znak tatvine na posebno predrzen način iz 3. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1. Kršitve, ki jo s tem uveljavljajo, ne konkretizirajo. Z navedbami, da ni dosežen standard posebne predrznosti, nakazujejo na kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, vendar jih prepletajo z nasprotovanjem dejanskim zaključkom sodišč.

9.Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je posebno predrzen način izvršitve tatvine konkretiziran v opisu obravnavanega dejanja s tem, da je obsojenka pri pultu gostinskega lokala, ob katerem sta stala dva gosta, natakarju iz denarnice, ki jo je odprto držal v roki, iztrgala vse bankovce in jih dala v žep. V takšnem ravnanju, ko je obsojenka denar vzela iz odprte denarnice, medtem ko jo je natakar držal v rokah, ter še ob prisotnosti dveh drugih gostov lokala, je prepoznati predrzen način, ki odstopa od običajne drznosti pri izvrševanju kaznivih dejanj in izkazuje visoko stopnjo tveganja, da bo storilka pri tatvini zalotena ali vsaj identificirana.

Za obstoj kvalifikatorne okoliščine iz 3. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1 opisano zadostuje in kršitev kazenskega zakona ni podana. S preostalimi navedbami pa vložniki očitno nasprotujejo dejanski presoji sodišča (ko zatrjujejo, da gosta v lokalu dejanja nista zaznala; da ugotovitve o poseganju v osebno dostojanstvo natakarja niso pomembne in ne izkazane; da obsojenka bankovcev ni iztrgala, temveč jih je potegnila iz denarnice; da je natakar prispeval k temu, da obsojenka ni bila trezna; da iz dejanskih zaključkov ne izhajajo okoliščine, ki bi potrjevale predrznost izvršitve). Te navedbe ne presežejo uveljavljanja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar Vrhovno sodišče ne preizkuša (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10.Nadaljnje navedbe vložnikov se nanašajo na odločbo o kazenski sankciji. To je mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati samo, če je bil z njo prekršen zakon (prvi odstavek 420. člena ZKP), medtem ko predstavlja nasprotovanje primernosti izrečenim kazenskim sankcijam izključno pritožbeni razlog (374. člena ZKP). Vložniki v zahtevi zatrjujejo, da sodišče pri odmeri kazni zapora ni upoštevalo oziroma ustrezno ovrednotilo vseh olajševalnih okoliščin na strani obsojenke, s čimer utemeljujejo, da je bila obsojenki izrečena previsoka kazen. S tem ne izpodbijajo zakonitosti izrečene kazenske sankcije, temveč njeno primernost, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

11.Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

12.Obsojenko, ki je brez prihodkov in premoženja, je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

13.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 32648/2012-136 z dne 24. 1. 2013.

2Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 253/2004 z dne 24. 3. 2005.

3Podobno že sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 426/2006 z dne 19. 4. 2007.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 204, 204/1, 204/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.