Jedro

Odmera odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Tožnik je v delovni nesreči dne 6.6.2005 med žganjem žlindre utrpel opekline II. stopnje po obeh stopalih, pod zunanjim desnim gležnjem ter po desni goleni. Sodišče prve stopnje mu je z izpodbijano sodbo prisodilo 1.251,74 EUR odškodnine (od tega 1.000,00 EUR za telesne bolečine, 200,00 EUR za strah in 51,74 EUR za premoženjsko škodo) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2006, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v plačilo 925,26 EUR pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

V pritožbi navaja, da je prisojena odškodnina glede na intenzivnost nezgode in posledice, ki jih je utrpel, prenizka. Sodišče bi moralo tožniku priznati vso zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin in strahu ter mu prisoditi tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti. Iz tožnikove izpovedi in izvedenskega mnenja namreč izhaja, da tožnik zaradi škodnega dogodka ob slabem vremenu čuti mravljinčenje noge, kar pomeni trajno spremembo na njegovem telesu. Brazgotine, ki so posledica opeklin, pa predstavljajo skaženost in ne zgolj kozmetično motnjo, kot je to ocenilo sodišče. Sodišča prisojajo v podobnih primerih odškodnino v višini 9 povprečnih mesečnih plač, zato prisojena odškodnina tudi kot celota ni primerna in pravična (sodba Vrhovnega sodišča II Ips 484/99). Pritožnik še navaja, da mu pripadajo zakonske zamudne obresti od odškodnine za premoženjsko škodo tudi za čas od 28.12.2005 do 9.3.2006, torej od nastanka škode in ne šele od opomina. Meni, da bi mu moralo sodišče priznati vse priglašene pravdne stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V pritožbenem postopku je sporen obseg nepremoženjske škode, ki je tožniku nastala v delovni nesreči in višina prisojene odškodnine. Po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju OZ) mora sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati vse okoliščine primera, ki se odražajo pri oškodovancu, zlasti trajanje in jakost telesnih in duševnih bolečin ter strahu (načelo individualizacije odškodnine), hkrati pa mora svojo odločitev objektivizirati v smislu primerjave z ostalimi nepremoženjskimi škodami v sodni praksi (načelo objektivizacije odškodnine).

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo obseg pravno priznane nepremoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku ter v skladu z zgoraj navedenima načeloma odmerilo odškodnino zanjo. Glede na obseg tožnikovih poškodb in njihovih posledic ter primerljivo sodno prakso (2) je po presoji pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina primerna in pravična. Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 484/99 z dne 30.3.2000, na katero se sklicuje pritožba, se nanaša na težji primer opeklin, zato z obravnavano zadevo ni primerljiva (3).

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče tožniku za telesne bolečine priznalo prenizko odškodnino. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba v tem delu niti ne izpodbija, izhaja, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel opekline II. stopnje po obeh stopalih, pod zunanjim desnim gležnjem ter po desni goleni. Trpel je 2 dni hude telesne bolečine, 1 teden srednje in 3 tedne lahke telesne bolečine z občasnimi srednje hudimi bolečinami med prevezi ran. Zdravljenje, ki je trajalo 3 tedne, je bilo zgolj ambulantno in je potekalo brez zapletov. Tožnik je bil 10-krat na zdravniškem pregledu, kjer so bili opravljene prevezi ran, to pa so tudi vse nevšečnosti, ki jih je prestal med zdravljenjem. Po presoji pritožbenega sodišča določena odškodnina 1.000,00 EUR ustreza tako ugotovljenim telesnim bolečinam in nevšečnostim med zdravljenjem ter tudi pravilno odseva razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da je primerna tudi prisojena odškodnina za pretrpljeni strah. Za strah se prisodi pravična denarna odškodnina, če je ta močan in dolgotrajen, za kratkotrajen strah pa le, če za dalj časa poruši duševno ravnovesje oškodovanca. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi tožnikove izpovedi in izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da je tožnik trpel primarni strah srednje intenzivnosti in da sekundarnega strahu ni trpel. Tožnik je sam izpovedal, da ob dogodku ni bil posebej paničen, saj je takšnih nezgod vajen in da glede poškodb ni bil v posebnem strahu. Tudi izvedenec je potrdil, da je lahko tožnik ob nesreči doživljal srednje hud strah, glede izida zdravljanja pa le lažji strah v trajanju 10 dni. Ob takšnih ugotovitvah, torej da tožnik sekundarnega strahu ni trpel, primarni strah pa v intenzivnosti, ki komaj presega spodnjo mejo, ki še upravičuje prisojo denarne odškodnine, je pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odločitev in razloge sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnina za to obliko škode pripada oškodovancu v primeru, ko zaradi posledic poškodb ne more opravljati tistega, kar je počel pred poškodbo, ali to opravlja z večjimi napori kot prej (objektivni element), zaradi česar duševno trpi (subjektivni element). V obravnavanem primeru je dokazni postopek pokazal, da pri tožniku po škodnem dogodku ni prišlo do upada kakršnihkoli telesnih ali duševnih zmožnosti. Tožnik je izpovedal, da zaradi nesreče nima nobenih trajnih posledic oziroma, da v njegovem načinu življenja ni nobenih sprememb. Navedeno je potrdil tudi izvedenec. Mravljinčenje noge, na kar opozarja pritožba, pa še ne pomeni zmanjšanja življenjske aktivnosti in tako samo po sebi ne more biti podlaga za prisojo odškodnine za takšno obliko škode. Tožnik bi bil upravičen do odškodnine le, če bi imel zaradi mravljinčenja težave na določenem področju svojega udejstvovanja in bi zaradi tega duševno trpel, za kar pa v zbranih dokazih ni opore.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku ne pripada odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Po ustaljeni sodni praksi se za presojo pravnega standarda skaženosti uporabljajo objektivna merila (spremembe oškodovančeve zunanjosti, njihova vidnost, obseg, možnost zakrivanja in podobno) ter subjektivna merila (vpliv objektivnih dejstev na oškodovančevo psihično ravnotežje in počutje). Šele, če sta podana oba elementa, se prisodi odškodnina, ob pogoju, da stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujeta. V konkretnem primeru pa je sodišče na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno zaključilo, da brazgotine, ki so tožniku ostale od opeklin (brazgotina na zunanjem gležnju z dolžino 3 cm in širino 2,5 cm, ozka brazgotina pod zunanjim gležnjem z dolžino 2 cm, tri brazgotine na sprednji strani v velikosti kovanca), predstavljajo manjšo spremembo, ki na njegovo psihično počutje nima posebnega vpliva. Tožnik je sam izpovedal, da se brazgotine vidijo le ob mrzlem vremenu in da ga niti ne motijo. Tudi po oceni izvedenca gre le za lažjo kozmetično motnjo, saj so brazgotine neizrazite in nevpadljive. Poleg tega gre za mesta telesa (gležnji in stopala), ki so manj vidna in načeloma skrita pod oblačili. Pritožbeni očitki so tako tudi v tem delu neutemeljeni.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo (stroški prevozov v zvezi z zdravljenjem) od dne, ko je uveljavljal zahtevek za povračilo škode. Glede na trditve pravdnih strank toženka pred tem ni vedela za nastalo škodo in njeno višino, zato tudi zamuda z izpolnitvijo odškodninske obveznosti, na katero se veže pričetek teka zakonskih zamudnih obresti, še ni nastopila.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo v skladu z zakonom, ki določa, da sodišče upošteva le stroške, ki jih je stranka priglasila in ki so bili potrebni za pravdo (1. odstavek 151. člena ter 1. in 2. odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (4); v nadaljevanju ZPP). Višje sodišče se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe o tem, zakaj tožniku niso bili priznani stroški, na katere opozarja pritožba (za sestavo nadzorstvenih pritožb in rokovnega predloga, za sestavo dokaznega predloga z dne 7.10.2009 in urnina za narok z dne 19.1.2010). Višje sodišče zgolj dodaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožniku priznati prevozne stroške substituta njegove pooblaščenke iz Celja v Ljubljano. Takšni stroški so posledica pooblaščenkine izbire substituta s sedežem v kraju zunaj sodečega območja, zato niso bili potrebni in jih mora tožnik kriti sam (5).

Ker so vsi pritožbeni očitki neutemeljeni in tudi ni podanih drugih kršitev, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne kot neutemljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije pritožbene stroške. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami

(2) To je razvidno tudi iz primerov, s katerimi je sodišče prve stopnje opravilo primerjavo (str. 10 sodbe).

(3) V zadevi II Ips 484/99 je 9-letni oškodovanec pri padcu v kurišče utrpel opekline III. stopnje po desnem stegnu in goleni. Postopek zdravljenja je bil dolgotrajen in poln bolečih posegov, med drugim je bil opravljen tudi operativni poseg, kjer so bili oškodovancu odvzeti kožni transplantanti. Opeklinske rane in rane po operativnem posegu so bile zelo boleče. (4) Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008

(5) Tako mag. N. Betetto v dr. L. Ude in dr. A. Galič: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2006, 2. knjiga, str. 37.