Jedro

Če kasnejši ugovor temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru, sodišče ugovor zavrže. Sodišče prve stopnje je pravilno, zadostno in ustrezno pojasnilo, da so dejstva, ki jih je dolžnica zatrjevala v ugovoru po izteku roka, nastopila že pred izdajo sklepa o izvršbi, prav tako pa je pravilno obrazložilo, da dolžnica v ugovoru po izteku roka ni dokazala, da v njem navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo dolžničin ugovor po izteku roka (I. točka izreka). Prav tako je odločilo, da dolžnica sama nosi svoje stroške ugovora po izteku roka (II. točka izreka) in sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor po izteku roka (III. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila dolžnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem je odločitev za dolžnico neugodna, to pa sta odločitvi v I. in II. točki izreka izpodbijanega sklepa, saj lahko le v teh delih doseže izboljšanje svojega pravnega položaja. V III. točki izreka izpodbijanega sklepa je namreč sodišče prve stopnje sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na dolžničin ugovor po izteku roka, zato je v tem delu odločitev dolžnici v korist in po izpodbijanju tega dela izreka nima pravnega interesa.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo pravno podlago izpodbijane odločitve in jo predstavlja 56. člen ZIZ, ki določa, da lahko dolžnik tudi po nastopu pravnomočnosti sklepa o izvršbi, le-tega izpodbija z ugovorom, če ta temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in je to dejstvo nastopilo po izvršljivosti odločbe, vse do konca izvršilnega postopka, če ga dolžnik brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi (prvi odstavek 56. člena ZIZ). Dolžnik je dolžan v takem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Če kasnejši ugovor temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru, sodišče takšen ugovor zavrže (drugi odstavek 56. člena ZIZ).

7. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje dolžničin ugovor zavrglo, ker njen ugovor temelji na dejstvih, ki bi jih lahko uveljavljala že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni.

8. Pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, ki naj bi bila v tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede pravočasnosti dolžnikovih navedb in ker naj ne bi pojasnilo, zakaj je zaključilo, da bi lahko dolžnik navedbe iz ugovora po izteku roka podal v ugovoru zoper sklep o izvršbi v postopku I 2004/738 – ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v celoti pojasnilo svojo odločitev in zanjo navedlo pravno podlago.1 Izpodbijani sklep ima tako vse razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in tudi niso nasprotni odločitvi v izreku, ki je jasen in brez notranjih nasprotij, zato nedvomno omogoča pritožbeni preizkus.

9. Dolžnica je tudi navajala, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ, saj so zaključki sodišče prve stopnje v nasprotju z vsebino listin, ki jih je v ugovoru po izteku roka priložila dolžnica in iz katerih izhaja utemeljenost njenih navedb. Ker na to postopkovno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ), jo mora stranka v pritožbi konkretizirati. Dolžnica ne pojasni katerim dokazom obrazložitev sodišča prve stopnje nasprotuje, zato je takšen pritožbeni očitek nekonkretiziran in iz tega razloga neutemeljen. V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje zgolj še pojasnjuje, da drugačno zatrjevana dokazna ocena od tiste, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, sicer ne pomeni razloga absolutne bistvene kršitve določil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ), temveč pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Pritožnica je sodišču prve stopnje nadalje očitala, da je brez konkretne obrazložitve zgolj pavšalno zaključilo, da bi lahko ugovorne navedbe – da se zoper njo vodi postopek za plačilo fiktivnih obveznosti – podala že ugovoru zoper sklep o izvršbi v postopku I 2004/738. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo njene navedbe, da teh ugovornih navedb objektivno ni mogla podati pred vložitvijo predmetnega ugovora iz razloga, ker ni razpolagala z dokumenti na podlagi katerih bi se lahko ugotovilo, da je njena lastninska pravica na vozilu Audi A6 prenehala z odjavo 29. 5. 2003, kar je ugotovila šele v letu 2016 na podlagi poizvedb policije. Ker torej takrat ni razpolagala z dokumenti in podatki, na podlagi katerih bi lahko zatrjevala falsifikat Pogodbe o finančnem lizingu, predmetnih ugovornih navedb ni mogla podati pred vložitvijo ugovora po izteku roka.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno, zadostno in ustrezno pojasnilo, da so dejstva, ki jih je dolžnica zatrjevala v ugovoru po izteku roka (in s katerimi je smiselno ugovarjala temelju terjatve), nastopila že pred izdajo sklepa o izvršbi, prav tako pa je pravilno obrazložilo, da dolžnica v ugovoru po izteku roka ni dokazala, da v njem navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pritožba že sama pojasni, da je za predmetna dejstva (podatke in dokumente) izvedela v letu 2016. Zato bi te razloge lahko dolžnica uveljavljala v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki ga je vložila 24. 12. 2019. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrglo dolžničin ugovor po izteku roka (56. člen ZIZ).

12. Sodišče prve stopnje je še pravilno pojasnilo, da bi predmetna dejstva dolžnica morala uveljavljati v postopku I 2004/738, s čimer je sodišče prve stopnje zgolj poudarilo, da – ne glede na to, da dolžnica ni dokazala, da tega ni mogla uveljavljati že v (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi – v skladu z načelom stroge formalne legalitete ne more presojati pravilnosti in zakonitosti izvršilnega naslova, ki je v konkretni izvršilni zadevi pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi I 2004/738 z dne 30. 11. 2004. Bistvo odločitve sodišča prve stopnje je torej v tem, da je zavrglo dolžničin ugovor po izteku roka, ker temelji na razlogih, ki bi jih dolžnica lahko uveljavila v prejšnjem (rednem) ugovoru zoper sklep o izvršbi v predmetni zadevi.

13. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že iz navedenega razloga, se sodišče druge stopnje do preostalih pritožbenih navedb (s katerimi pritožnica vsebinsko utemeljuje svoj ugovor po izteku roka) ne opredeljuje, saj na pravilnost izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati.

14. Ker pritožbeno zatrjevani razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj ji niso bili povzročeni neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.