Jedro

Tožnik je na ustnem zaslišanju navedel, da je zapustil Republiko Slovenijo že meseca maja 1990, in vse do leta 2008, ko je vložil predmetno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni nikoli zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. V Slovenijo se do leta 2008 ni več vrnil. Razlog za dolgoletno odsotnost tožnika izven Republike Slovenije je tudi v njegovi sferi in zaradi tega niso bile ves čas podane okoliščine, ki bi mu preprečevale nadaljnje bivanje v Slovenije. Te okoliščine bi morale biti ves čas podane, da bi bilo možno sprejeti stališče, da so bili razlogi za odsotnost izven njegove sfere. Tožnikova 17 letna odsotnost iz Republike Slovenije je tako dolgo obdobje, da ga kljub nekajletnim vojnim razmeram na območju nekdanje SFRJ ni več mogoče smatrati kot dejansko življenje v Republiki Sloveniji.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika z dne 21. 8. 2008 za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD, Uradni list RS, št. 61/99 in nadaljnji). V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja na podlagi podatkov iz uradne evidence Registra stalnega prebivalstva, da je na dan 23. 12. 1990 tožnik imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče, zato bi moral v postopku izkazati, da od tega dne dalje v Republiki Sloveniji dejansko živi. Svoji prošnji je tožnik priložil kopijo potnega lista, v katerem je madžarsko dovoljenje za začasno prebivanje z veljavnostjo od 8. 5. 2008 do 21. 2. 2010, kooperacijsko pogodbo za opravljanje prevoza stvari v cestnem prometu oziroma za upravljanje strojno-zemeljskih del z dne 13. 3. 1984, kopijo potrdila o nekaznovanosti iz matične države z dne 17. 5. 2007, kopijo vozniškega dovoljenja z dne 12. 3. 1984, izdanega v Logatcu, kopijo dokazila o opravljanju samostojne prevozne dejavnosti s pričetkom 16. 3. 1984 ter kopijo overjenega prevoda izpisa iz poročne matične knjige, iz katere izhaja, da sta tožnik in A.A. v Republiki Srbiji dne …. 8. 2008 sklenila zakonsko zvezo, ter overjeno lastnoročno izjavo tožnika z dne 5. 9. 2008, iz katere izhaja, da je v Republiki Sloveniji tožnik živel in delal kot avtoprevoznik vse do odcepitve Slovenije; od leta 1991 je prebival v Srbiji, vse do septembra 2008; ima dve hčerki, in sicer B.B., rojeno leta 1990, in C.C., rojeno leta 1993. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema navedbe tožnika na ustnem zaslišanju dne 18. 11. 2008, ko je tožnik navedel, da je iz Republike Slovenije odšel meseca maja 1990. Bil je avtoprevoznik in je delal na ozemlju celotne SFRJ. Od maja 1990 dalje je živel v Republiki Srbiji, svoje avtoprevozniške dejavnosti pa sam ni odjavil, pač pa je prenehala s strani Republike Slovenije. Navedel je še, da se je v Republiko Slovenijo večkrat poskusil vrniti, vendar ni uspel dobiti potnega lista. Na posebno vprašanje, ali je kdaj poskusil dobiti vizum za vstop v Republiko Slovenijo je povedal, da je poskusil trikrat, in sicer prvič pred nekaj leti in lansko leto dvakrat, vendar neuspešno, prošnje za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pa do tedaj ni nikoli vložil, saj za to možnost ni vedel. V Republiki Srbiji se je preživljal z delom v kmetijstvu in opravljanjem avtoprevozniških storitev, živel pa je v kraju Ž. V prejšnji partnerski zvezi sta se mu rodili dve hčerki v Republiki Srbiji, in sicer starejša dne …. 1. 1990, mlajša pa …. 9. 1993, ki obe prebivata v Republiki Srbiji in tam tudi obiskujeta šolo. V Sloveniji si je tožnik vedno želel prebivati, vendar se v njo do sedaj ni mogel vrniti. Glede dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Madžarski z veljavnostjo od 8. 5. 2008 do 21. 2. 2010 je pojasnil, da je bil štiri mesece zaposlen v podjetju Z. na Madžarskem, vendar je z delom prenehal in predvideva, da mu je bilo madžarsko dovoljenje za prebivanje že razveljavljeno. Trenutno je zaposlen kot voznik tovornega vozila v podjetju V. d.o.o. iz Ljubljane, v Republiki Sloveniji pa ima urejen status tujca na podlagi dovoljenja za prvo prebivanje iz razloga združitve družine, saj se je avgusta 2008 poročil z A.A., ki ima v Republiki Sloveniji urejen status tujca. Glede vezi z Republiko Slovenijo po sedemnajstih letih odsotnosti je tožnik povedal, da je imel Slovenijo vedno rad, predvsem njeno kulturo in gostoljubje, zato si je želel vrniti, vendar doslej to ni bilo mogoče. S prijatelji v Sloveniji je izgubil stike, prav tako tu nima sorodnikov, razen žene A.A. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določilo 1. člena ZUSDDD in podajo opredelitev pojma dejanskega življenja, ki pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih osebnih, družinskih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave. Pogoj dejanskega življenja je izpolnjen tudi, če je oseba zapustila Republiko Slovenijo in odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti, v kolikor pa je odsotnost trajala daljši čas, je treba presojati okoliščine in dejstva v zvezi z odhodom iz Republike Slovenije in razloge, zaradi katerih se je oseba vrnila kasneje kot po enem letu od odhoda oziroma razloge, da se sploh ni vrnila. Kolikor se v postopku ugotovi, da se je tujec izselil z namenom trajne zapustitve Republike Slovenije, pri čemer se jasno izkaže, da Republika Slovenija ni več središče njegovih življenjskih interesov, v katerem uresničuje svoje potrebe, pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen. Na podlagi podatkov, ki jih je tožena stranka pridobila v postopku ugotavlja, da tožnika v Republiki Sloveniji ni bilo od meseca maja 1990 do oktobra 2008, ko je vstopil v Republiko Slovenijo na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine. V tem obdobju je bilo po mnenju tožene stranke središče njegovih življenjskih interesov v Republiki Srbiji, tam pa se je tožniku dne …. 1. 1990 rodila prva hči, približno dve leti kasneje pa še druga hči. Tožena stranka kot neutemeljene označuje navedbe tožnika, da ni vedel za možnost pridobitve dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, saj si je tožnik na Madžarskem uredil dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Življenje tožnika v Republiki Srbiji in njegova tamkajšnja zaposlitev ter dejstvo, da si je tam ustvaril družino in se tam pozneje tudi poročil kaže, da je bilo središče njegovih življenjskih interesov vse od meseca maja 1990 do meseca oktobra 2008 v Republiki Srbiji ter da v Republiki Sloveniji v tem obdobju ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja. Navedbe, da se ni mogel vrniti v Republiko Slovenijo zaradi zavračanja na Ambasadi Republike Slovenije v Beogradu in na Madžarskem, četudi so resnične, ne morejo pretehtati dejstva, da se je tožnik meseca maja 1990 odselil iz Republike Slovenije v Srbijo in se do leta 2008, ko si je uredil dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga združitve družine, v Republiko Slovenijo ni več vrnil, zato ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po določilu 1. člena ZUSDDD od 23. 12. 1990 dalje. Njegovo prošnjo je zato tožena stranka zavrnila že zaradi neizpolnjevanja navedenega pogoja, ne da bi se spuščala v ugotavljanje, ali so v tožnikovem primeru morebiti podani tudi drugi razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja po določilih 1. in 3. člena ZUSDDD.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačnega sklepa o dejanskem stanju in nepravilne uporabe materialnega prava, tako da je bil tožnik posledično postavljen v neenak položaj v primerjavi z drugimi takoimenovanimi izbrisanimi osebami, s čimer mu je tožena stranka kršila 24. člen in 22. člen ustave, pa tudi pravila upravnega postopka, in sicer načelo varstva pravic strank (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevan ZUP), ter načelo materialne resnice (8. člen ZUP). V tožbi dalje navaja, da je svoj življenjepis podal toženi stranki že ob vlogi, dodatno pa še na zaslišanju pred toženo stranko. V tožbi pa še dodatno obrazlaga dejansko stanje, ker meni, da je bilo v postopku nepopolno in nepravilno ugotovljeno. Navaja, da se je v Slovenijo prvič priselil leta 1984 zaradi dela, tu prijavil stalno prebivališče in registriral svoje podjetje - avtoprevozništvo. Ta dejavnost je bila ves čas prijavljena v Republiki Sloveniji, opravljal pa jo je vse do junija 1991, ko je bil prisiljen ostati v Republiki Srbiji. V Srbiji se mu je v zunajzakonski skupnosti leta 1990 rodila prva hči, druga pa je bila v isti zunaj zakonski skupnosti rojena leta 1993. Sicer je bila resda prva hči rojena leta 1990 v Srbiji, ko je še bival v Sloveniji, kar je bila posledica narave njegovega dela na celotnem območju nekdanje SFRJ, vendar se je ves čas vračal v Republiko Slovenijo, kjer je imel stalno prebivališče in sedež podjetja in je tam tudi dejansko prebival. Hči je bila rojena v zunajzakonski skupnosti, s partnerko nista živela skupaj, vse dokler ni bil prisiljen ostati v Srbiji zaradi objektivnih okoliščin, na katere ni imel vpliva. Dalje navaja, da je maja 1991 odšel na vožnjo v Srbijo ter po oddaji tovora počakal nekaj dni na naslednji tovor, tedaj pa je že nastopil junij, ko se je Slovenija osamosvojila, razmere so se zaostrile in posledično tudi v Srbiji. Ko se je že odpeljal proti Sloveniji, so ga na cesti zaustavili policisti in mu vzeli vse dokumente (potni list, osebno izkaznico in vozniško dovoljenje), ker so bili izdani v Sloveniji ter zahtevali, naj si pridobi srbske dokumente. Rekli so mu, da se v Slovenijo nima kaj vračati in ker je bil tako brez vozniškega dovoljenja, so ga tudi prisilili, da je tovornjak parkiral ob cesti in mu niso pustili peljati dalje. Po tem dogodku je poskušal svojo vrnitev v Slovenijo urediti preko kontaktov v Sloveniji in preko ambasade, vendar je bil odziv povsod enak. Tožnik tako ni imel nobenih možnosti, niti upanja; povsod so ga zavračali, dali mu niso nikakršnih informacij, kako bi lahko svojo vrnitev uredil. Ko se je začela vojna na Hrvaškem in v BIH, je postala situacija še bolj nemogoča, leta pa so minevala. Ko je leta 2004 slišal, da bo Slovenija vračala statuse nekdanjim državljanom SFRJ, je zato poklical na slovensko ambasado, kjer je izvedel, da bo v zvezi s tem referendum, zato mora počakati. Ko je ponovno poklical, je izvedel, da je vsa stvar na referendumu padla in da z vračanjem statusov ne bo nič. V tem času je spoznal sedanjo ženo, s katero je poročen od leta 2008, ki v Sloveniji biva že skoraj 11 let in ima sedaj urejeno dovoljenje za stalno prebivanje. V zadnjih dveh letih je večkrat zaprosil za vizo, a je bil vedno zavrnjen. Po poroki jeseni leta 2008 pa je pridobil dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi združitve z družino. V zvezi z navedbami tožene stranke v izpodbijani odločbi, da dejstvo, da se tožnik ni mogel vrniti v Slovenijo zaradi zavračanja na Ambasadi Republike Slovenije v Srbiji in na Madžarskem, ne more pretehtati dejstva, da se je tožnik meseca maja odselil iz Slovenije v Srbijo in se do leta 2008, ko si je uredil dovoljenje za začasno prebivanje, v Slovenijo ni več vrnil, tožnik izpostavlja, da je v življenjepisu navedel, da je v Republiki Sloveniji živel in deloval kot avtoprevoznik vse do leta 1991, nato pa je bival v Srbiji. Navaja še, da je enako letnico navedel na zaslišanju pred toženo stranko dne 18. 11. 2008, vendar je prišlo do očitne napake v zapisniku, da je tožnik izjavil, da je iz Republike Slovenije odšel meseca maja 1990. Tožnik poudarja, da je kot prava neuka stranka zaupal uradni osebi in ni preveril datumov, navedenih v zapisniku ter je zapisnik podpisal, prav tako tudi njegova pooblaščenka v postopku pred toženo stranko, njegova žena, ki je prav tako pravni laik. Dodaja še, da je zapisnik tudi sicer sestavljen zelo površno, kar nakazujejo druge očitne napake v njem, kot na primer pri odgovoru na vprašanje, ali ima stranka v Republiki Srbiji kakšne sorodnike in katere, je kot odgovor zapisano, da ima le ženo A.A. Tožnik poudarja, da je povsem očitno, da se je vprašanje nanašalo na sorodnike v Republiki Sloveniji, saj ima v Republiki Srbiji tako starše kot dve hčeri. V izpodbijani odločbi je tožena stranka sprva navedla, da je tožnik v lastnoročno napisani in overjeni izjavi navedel, da je v Sloveniji živel in delal kot avtoprevoznik vse do odcepitve Slovenije, od leta 1991 pa je bival v Srbiji, nadalje pa v odločbi navaja, da tožnika v Sloveniji ni bilo od meseca maja 1990 do oktobra 2008, ko je pridobil dovoljenje za začasno prebivanje, to svojo ugotovitev pa je oprla na zapisnik o zaslišanju, kjer pa je bila napravljena očitna napaka. Tožnik meni, da je tako tožena stranka nepravilno ugotovila dejansko stanje, saj ni razčistila, kateri izmed navedenih dveh datumov je pravilen, ta nepravilnost pa je za odločanje o tožnikovi prošnji ključna, saj so prav ti datumi odločilni pri presojanju, ali tožnik sploh spada v krog upravičencev po 1. členu ZUSDDD. Prav tako tožnik meni, da je toženka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje tudi glede okoliščin zapustitve Republike Slovenije, saj v svoji odločbi sama navaja, da je glede izpolnjevanja pogoja dejanskega bivanja, kadar je oseba odsotna dlje kot leto dni, potrebno presojati okoliščine in dejstva v zvezi z odhodom iz Republike Slovenije in razloge, iz katerih se je oseba vrnila kasneje od enega leta po odhodu oziroma razloge, da se sploh ni vrnila. Tega pa tožena stranka ni storila, pri čemer niti iz prošnje niti življenjepisa tožnika ne izhaja, da se je iz Slovenije odselili oziroma da jo je zapustil prostovoljno. Pri tem izpostavlja svoj odgovor na posebno vprašanje, kdaj točno je odjavil svojo avtoprevozniško dejavnost v RS. Tožnik odgovoril, da svoje dejavnosti v RS ni odjavil, da se v RS ni mogel vrniti, da je bila njegova dejavnost izbrisana s strani RS, Občine Logatec. Tožena stranka bi tako morala natančno ugotoviti okoliščine odhoda tožnika iz Slovenije ter raziskati navedbe, da se ni mogel vrniti v Slovenijo in se do njih opredeliti pri tem pa s potrebno strokovnostjo in skrbnostjo obravnavati prošnjo tožnika, saj je šlo pri njem za dogodke, na katere tožnik ni imel vpliva. Če bi te okoliščine ugotavljala in jih ugotovila, bi bilo jasno, da je v kontekstu okoliščin zapustitve edini možni datum tožnikovega odhoda mesec maj 1991 in ne maj 1990. Ker je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, je posledično nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo oziroma ga tožena stranka ni uporabila, pri čemer se tožnik sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 in Up-211/04 z dne 2. 3. 2006 ter sodbo Upravnega sodišča RS št. U 1927/2007 z dne 26. 11. 2008, na podlagi katerih bi morala tožena stranka pri presojanju upoštevati razloge, zakaj se je tožnik znašel zunaj Slovenije in se v Slovenijo toliko časa ni vrnil. Medtem ko razlogov odhodu iz države ni posvetila pozornosti in teh okoliščin ni ugotavljala, pa je več pozornosti namenila temu, zakaj se tožnik do leta 2008 ni vrnil v Sloveniji in ali je to poskušal v Slovenijo in ali je to poskušal. S tem je tožena stranka tudi kršila načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), načelo materialne resnice (8. člen ZUP), nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter tako nepravilno uporabila materialni zakon, s tem pa tožnika neutemeljeno postavila v neenak položaj z drugimi, takoimenovanimi izbrisanimi osebami, ki niso bile prisiljene Republike Slovenije zapustiti ter ostati zunaj nje, s čimer je kršila 14. in 22. člen ustave. Sodišču predlaga, da v upravnem sporu izvede glavno obravnavo ter v dokazne namene izvede dokaze z vpogledom upravnega spisa v predmetni zadevi, ki naj ga predloži tožena stranka, fotokopijo zapisnika z dne 18. 11. 2008 in izpodbijane odločbe tožene stranke ter da ustrezno spremeni odločbo tožene stranke na podlagi razlogov iz 1. točke 1. odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10). Tožnik izpostavlja, da je izbrisana oseba, ki ji je bilo dovoljenje za stalno prebivanje nezakonito odvzeto, zato je nedopustno, da je njegovo trenutno bivanje v Republiki Sloveniji vezano na njegove družinske vezi ter da bi moral status, ki ga je nekoč že imel, čakati še nadaljnjih 5 let. Vsako nadaljnje odlašanje s povrnitvijo nezakonito odvzetega statusa, ki je odvisno od (ne)pripravljenosti tožene stranke za odločanje na podlagi materialnega prava, pa je za tožnika naraščanje nepopravljive škode, ki mu je že nastala. Dodatno predlaga zaslišanje priče A.A., tožnikove žene, in zaslišanje tožnika. Podrejeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati predlaga, da ga sodišče oprosti plačila sodnih taks, saj ne zmore njihovega plačila brez škode za lastno preživljanje in preživljanje svojih dveh hčerk v Republiki Srbiji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene navedbe in dodatno navaja, da je bil zapisnik o zaslišanju z dne 18. 11. 2008 ustno narekovan na zapisnik, vsak odgovor na vprašanje pa je bil po zapisu sproti naglas prebran in na koncu, pred samo sklenitvijo, je bil zapisnik dan v pregled in podpis tako stranki kot pooblaščenki, kar lahko potrdita tako uradna oseba, ki je vodila postopek, kot uradna oseba, ki je pisala zapisnik. Tudi v kolikor sodišče tej navedbi tožene stranke ne bi verjelo, glede vsebine zapisnika izpostavlja, da tožnik, kakor tudi njegova pooblaščenka, tako na zaslišanju dne 18. 11. 2008, kakor tudi od tega dne dalje, vse do izdaje izpodbijane odločbe z dne 23. 12. 2008, pripomb na vsebino zapisnika nista imela. Tožena stranka tako v celoti zavrača tožbene navedbe, da dejansko stanje glede okoliščin odsotnosti tožnika iz Republike Slovenije ni pravilno in popolno ugotovljeno. Dodatno pojasnjuje, da glede na to, da je tožnik v lastnoročni izjavi z dne 5. 9. 2008 izjavil, da je v Sloveniji živel do leta 1991 in ne vključno z letom 1991, na zaslišanju pa je odločno in prepričljivo pojasnil, da je opravljal avtoprevozniško dejavnost, v okviru katere je delal po celotnem ozemlju bivše skupne države, ter tudi dvakrat na različni vprašanji odgovoril, da je odšel iz Slovenije meseca maja 1990, ter dejstva, da se mu je …. 1. 1990 rodila v Srbiji prva hči, tožena stranka v tožnikove navedbe na zaslišanju ni podvomila, zato tudi ni bilo razloga, da bi se v zvezi z okoliščinami njegovega odhoda iz Slovenije še kaj dodatno razčiščevalo. Tudi glede poskusov vračanja tožnika v Republiko Slovenijo je po mnenju tožene stranke dejansko stanje jasno: tožnik je imel potni list SFRJ, izdan v Sloveniji, št. ..., z veljavnostjo od 2. 8. 1998 do 2. 8. 1994, ki je dejansko veljal do 26. 2. 1992, ko so zanj veljati začele določbe Zakona o tujcih. Navedeno pomeni, da četudi so navedbe tožnika, da se je večkrat poskušal vrniti v Slovenijo, vendar neuspešno, ker ni uspel dobiti potnega lista, resnične, to pomeni, da je tožnik nov potni list poskušal dobiti po preteku veljavnosti prejšnjega, ko so zanj začele veljati določbe Zakona o tujcih. Če se pri tem upošteva še njegova navedba na zaslišanju, da je za izdajo vizuma prvič zaprosil pred par leti, torej par let pred vložitvijo predmetne prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v letu 2008, je trditev tožene stranke glede poskusov vračanja tožnika v Republiko Slovenijo toliko bolj utemeljena. Glede odjave njegove avtoprevozniške dejavnosti tožena stranka dodaja, da je njegova navedba, da mu je dejavnost prenehala s strani Republike Slovenije in da je ni odjavil sam, sprejemljiva, saj v kolikor tožnik ni več delal v Republiki Sloveniji niti ni urejal dokumentov glede svoje dejavnosti niti izkazoval prometa, je dejavnost prenehala po samem zakonu. V tem kontekstu je treba upoštevati še njegovo navedbo na zaslišanju dne 18. 11. 2008, ko je povedal, da se je v Republiki Srbiji preživljal z delom v kmetijstvu in opravljanjem avtoprevozniške dejavnosti, slednjo pa je prav tako opravljal v letu 2008 na Madžarskem, kjer je bil tudi zaposlen in je imel izdano dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela. Prav tako tožnik v tožbi navaja pomembno dejstvo, in sicer da se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti zaradi dejanj srbske policije in ne slovenske policije, za kar pa po mnenju tožene stranke Republika Slovenija ne more prevzeti odgovornosti. Tožnik je nedvomno imel možnost, da bi v Republiko Slovenijo vstopil in v njej prebival na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, kot je dopuščal že Zakon o tujcih iz leta 1991 oziroma pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, vendar te možnosti ni nikoli izkoristil. Iz uradnih evidenc o dovoljenjih za prebivanje, je namreč razvidno, da ni vložil nobene prošnje za izdajo dovoljenja za prebivanje, po drugi strani pa je bilo v postopku ugotovljeno, da si je tožnik delo in bivanje najprej uredil v Republiki Madžarski, šele nato pa je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Vse to le še dodatno utemeljuje zaključek tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je bilo središče življenjskih interesov tožnika v spornem obdobju v Republiki Srbiji in ne v Republiki Sloveniji. V Republiki Srbiji sta se mu rodili, se šolali in živeli obe hčerki, prav tako je tam živela njegove prejšnja izvenzakonska partnerka, pa tudi tožnik je tam dejansko živel in se preživljal. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (dalje ZUSDDD), kot je veljal v času odločanja tožene stranke, v 1. členu določa, da se državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ, ki je imel na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republike Slovenije tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje tudi neprekinjeno živi, ne glede na določila Zakona o tujcih izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, izpolnjene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 na območju današnje Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče. Pač pa je med strankama sporno, ali je tožnik izpolnjeval naslednji pogoj, to je, ali je od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel. Ustavno sodišče RS se je v svoji odločbi št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03 z dne 16. 4. 2003) med drugim opredelilo tudi do tega, kaj lahko pomeni pojem, da nekdo dejansko živi v času po izbrisu iz registra prebivalstva. Gre za nedoločen pravni pojem, katerega pomen mora pristojni upravni organ ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera. Ustavno sodišče v citirani odločbi ugotavlja, da bi moral zakon določiti čas odsotnosti, po katerem pogoja dejanskega življenja ni izpolnjen. Z vidika načela enakosti, odsotnost do enega leta ne bi smela pomeniti, da pogoj dejanskega prebivanja ni podan. Med drugim je Ustavno sodišče poudarilo, da razlaga pogoja dejanskega življenja nikakor ne bi smela biti strožja od razlage, ki se je uveljavila v sodni praksi v zvezi s pridobitvijo državljanstva, položaj državljanov drugih republik glede izpolnjevanja tega pogoja, pa ne bi smel biti slabši od položaja tistih oseb, ki so imele položaj tujca že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

Sodišče v konkretnem primeru pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je tožnik prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo maja 1990, kot je navedel tožnik v svoji izjavi na ustnem zaslišanju v postopku izdaje zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD dne 18. 11. 2008, ki se nahaja med listinami predloženega upravnega spisa in ga je tožnik brez pripomb podpisal, prav tako kot tudi njegova tedanja pooblaščenka, zato ima dokazno veljavo javne listine v smislu 1. odstavka 169. člena ZUP. Prav tako se lahko sodišče strinja s toženo stranko, da že samo dejstvo, da je tožnik na ustnem zaslišanju navedel, da je zapustil Republiko Slovenijo že meseca maja 1990 in ob dejstvu, da vse do leta 2008, ko je vložil predmetno prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, ni nikoli zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, česar tožnik v tožbi ne izpodbija, kaže na to, da se je iz Republike Slovenije meseca maja 1990 odselil v Republiko Srbijo, kjer si je ustvaril družino s prejšnjo izvenzakonsko partnerko, s katero je leta 1990 dobil prvo hčerko, nato pa leta 1993 še drugo hčerko, ki še vedno živita s svojo mamo v Republiki Srbiji. Prav tako se sodišče lahko strinja z zaključkom tožene stranke, ki je kot neutemeljene zavrnila tožnikove navedbe, da prej ni vedel za možnost pridobitve dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, ob dejstvu, da si je v sitem letu tožnik pridobil dovoljenje za začasno prebivanje na Madžarskem. Prav tako se sodišče lahko strinja s toženo stranko, da ob dejstvu, da se je tožnik meseca maja 1990 odselil iz Slovenije v Srbijo in se v Slovenijo do leta 2008, ko si je uredil dovoljenje za začasno prebivanje, ni več vrnil, ker da njegove navedbe, da se ni mogel vrniti v Sloveniji zaradi zavračanja na Ambasadi Republike Slovenije v Srbiji in na Madžarskem, niso kakorkoli konkretizirane in z ničemer izkazane, saj bi tudi po mnenju sodišča morala biti v tako dolgem (18-letnem) obdobju od tožnikovega odhoda iz Republike Slovenije meseca maja 1990 do njegovega povratka v Republiko Slovenijo v oktobru 2008, izkazana določena aktivnost, da si je tožnik prizadeval za vrnitev v Slovenijo. Na zaslišanju v upravnem postopku dne 18. 11. 2008 pa je sam povedal zgolj to, da je večkrat klical na Ambasado Republike Slovenije, kjer so ga zavračali in ga niso opozorili na možnost, da lahko pridobi kakšna dovoljenja za začasno prebivanje. Po navedenem se sodišče strinja z razlogi tožene stranke, s katerimi je obrazložila svojo odločitev v izpodbijani odločbi, da je dolgoletna odsotnost tožnika izven Republike Slovenije tudi v njegovi sferi in zaradi tega niso bile ves čas podane okoliščine, ki bi mu preprečevale nadaljnje bivanje v Slovenije. Te okoliščine bi morale biti ves čas podane, da bi bilo možno sprejeti stališče, da so bili razlogi za odsotnost izven njegove sfere. Sedemnajstletna odsotnost iz Republike Slovenije ob splošno znanem dejstvu, glede trajanja vojnega stanja na območju nekdanje SFRJ (da je bil Daytonski mirovni sporazum, s katerim se je končala vojna v BIH, sklenjen leta 1995 in da se je poseg zveze NATO na Republiko Srbijo, sprožen marca 1999 po 78-tih dneh zračnih operacij za zaustavitev razvijajoče se humanitarne katastrofe na Kosovu, zaključil z vojaško-tehničnim sporazumom med Zvezo NATO in tedanjima vladama Zvezne Republike Jugoslavije in Republike Srbije, zaključil v letu 1999, medtem ko se na podlagi resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1244 še nadaljuje zavezniška podpora sil KFOR na Kosovu, ki ga je kot neodvisno in suvereno državo Republika Slovenija priznala s sklepom z dne 5. 3. 2008, Uradni list RS, št. 23/08 z dne 7. 3. 2008). Sodišče se strinja s toženo stranko, da je tožnikova približno 17 letna odsotnost iz Republike Slovenije tako dolgo obdobje, da ga kljub nekajletnim vojnim razmeram na območju nekdanje SFRJ ni več mogoče smatrati kot dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Ker je tožnik tako dolgo časovno obdobje po odselitvi iz Republike Slovenije v mesecu maju 1990 v Srbijo, prebival v tujini, sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tem primeru ni mogoče trditi, da tožnik od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma da je imel v tem času (ves čas) tudi namen dejansko živeti v Republiki Sloveniji.

Tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka raziskati navedbe, da se tožnik ni mogel vrniti v Slovenijo, ker se je v trenutku osamosvojitve službeno nahajal na območju Republike Srbije, vrnitev pa so mu preprečili srbski policisti ter je torej šlo za dogodke, na katere tožnik ni imel vpliva, sodišče glede na navedeno ne more slediti. Po presoji sodišča je namreč tožena stranka zadostila svoji pojasnilni dolžnosti v zvezi z navedbami tožnika v predmetni vlogi in na ustnem zaslišanju v upravnem postopku dne 18. 11. 2008, medtem ko je na strani tožnika dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja za stalno prebivanje po določilih 1. člena ZUSDDD.

Tožena stranka po mnenju sodišča ni ravnala v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS v citirani odločbi št. U-I-246/02, kot je navedeno v tožbi, saj je v obsežni obrazložitvi upoštevala tožnikove navedbe glede njegovih individualnih dejanskih okoliščin v njegovi vlogi in na ustnem zaslišanju dne 18. 11. 2008, vendar je ugotovila obstoj tudi drugih okoliščin, ki so kazale na to, da pogoj dejanskega bivanja v tožnikovem primeru ni bil izpolnjen. Te okoliščine pa so v obrazložitvi izpodbijane odločbe konsistentno, logično in dovolj podrobno pojasnjene, skupaj s preudarki in razlogi tožene stranke, s katerimi se sodišče strinja, zato jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče pa ne more slediti navedbam tožnika, da v celotnem časovnem obdobju od maja 1990 do oktobra 2008 tožnik ni imel nobene možnosti vstopa v Slovenijo in ureditve bivanja v njej.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V tej zadevi sodišče ni razpisalo glavne obravnave, ker je ocenilo, da dejansko stanje ni sporno, ampak je v obravnavni zadevi sporna le dokazna ocena tožene stranke, s katero pa se sodišče, kot je predhodno obrazloženo, lahko v celoti strinja, saj tožnik ni uspel izpodbiti zgolj s posplošenimi tožbenimi navedbami in predlogom za zaslišanje stranke ter priče, tožnikove žene A.A., ki je bila njegova pooblaščenka med trajanjem upravnega postopka, saj ni obrazložil, kako oziroma v čem bi njuno zaslišanje prispevalo k drugačni ugotovitve dejanskega stanja.

K točki 2: Sodišče je tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo na podlagi 1. odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/07 in nadaljnji), ker je na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa presodilo, da bi bila s plačilom sodnih taks občutna zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja tožnik in njegova družina.