Jedro

Sodba za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 2. odstavku 64. člena KZ RS, storjeno z uporabo orožja, dela osebo, ki je tako dejanje storila, za neprimerno, da bi orožje imela in nosila, ker je od nje mogoče pričakovati, da ga bo uporabila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 22.5.1992, s katero mu je odvzel lovsko puško s kombiniranimi cevmi, orožni list, lovsko puško z gladkimi cevmi, orožni list in malokalibrsko puško za lov ter orožni list, naložil, da mora orožni list za navedeno orožje v 8 dneh po prejemu odločbe izročiti prvostopnemu organu; ter da pritožba ne zadrži izvršbe. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je prvostopni organ utemeljeno pritožniku odvzel orožje in listine za posest oziroma nošenje orožja. Iz spisa je razvidno, da je bil pritožnik s sodbo temeljnega sodišča z dne 8.1.1992 kaznovan zaradi storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 64/II KZ RS na šest mesecev zapora pogojno, s preizkusno dobo treh let. Ta sodba je bila potrjena s sodbo višjega sodišča z dne 24.4.1992. Iz prvostopne sodbe izhaja, da je pritožnik storil kaznivo dejanje tako, da je dne 8.11.1990 skozi okno svojega stanovanja, z napolnjeno lovsko puško pomeril proti trem osebam, ki so stale kakšnih 50 m vstran na parkirišču in jim pri tem grozil, da jih bo vse pobil, kar jih je tako prestrašilo, da so se skrile za tam parkirane osebne avtomobile. Po mnenju tožene stranke so vrsta storjenega kaznivega dejanja, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja ter dejstva, da je bilo orožje zlorabljeno, tiste okoliščine, ki nedvomno kažejo na to, da je tožnik ne samo neprimeren, da bi imel in nosil orožje, temveč, da je mogoče od njega pričakovati, da bo orožje zlorabil, kar je že storil. To trditev v celoti potrjujeta navedeni sodbi.

Tožnik v tožbi navaja, da prvostopni in drugostopni organ nista ugotovila dejstev tako, kot bi jih morala, da bi bilo dejansko stanje popolnoma pojasnjeno. Zaradi tega sta prekršila materialni zakon, to je zakon o notranjih zadevah in zakon o orožju. Prvostopni in drugostopni organ bi morala ugotavljati dejstva in okoliščine, v katerih je prišlo do ogrožanja, zaradi katerega je bil tožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja, katero kaznivo dejanje je bilo podlaga za odvzem orožja ter ali je res neprimerno za tožnika, da bi lahko še naprej nosil orožje in ali je od njega res nemogoče pričakovati, da bo orožje še naprej zlorabljal. Sedaj je stabilizirana oseba, ki se povsem zaveda, da je bilo nezakonito, kar je storil. V času, ko je storil to dejanje se zaradi izrednih dogodkov (hudo bolna žena), res ni mogel povsem zavedati in ni mogel imeti povsem v oblasti svojega ravnanja. V tem primeru ne gre za obvezen odvzem orožja, ampak za diskrecijsko pravico presoje organa, ali gre res za osebo, ki ji je treba odvzeti orožje. Tožnik je ustanovitveni član Lovske družine, brez orožja, ki je pogoj za izvajanje lova, po zakonu ne more biti več član lovske družine. To bi morala organa upoštevati. Navaja še, da je na odvzetem lovskem orožju solastnica do polovice tudi njegova hči ter da je tudi soposestnica tega orožja kot članica Lovske družine. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani odločbi drugostopnega in prvostopnega organa odpravi, zadevo pa vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti zavrača navedbe v tožbi in dodaja, da je iz obeh spisov te upravne zadeve razvidno, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno po preizkusu zbranih dokazov v postopku ter da je bilo sklepanje posledica ugotovljenega stanja te upravne zadeve, sama odločitev pa oprta na pravilne določbe materialnega predpisa. V izogib ponavljanju se tožena stranka v celoti sklicuje na navedbe, ki izhajajo iz njene odločbe. Povsem odveč so tožnikove navedbe, da je v danem primeru dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker se ne upošteva vseh okoliščin storitve kaznivega dejanja in siceršnjega obnašanja tožnika. Iz priložene spisovne dokumentacije je namreč razvidno, da tožena stranka in provostopni organ svojo odločitev opirata na sodbo temeljnega sodišča z dne 8.1.1992, s katero je bil tožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po členu 64 KZ RS in iz katere so tudi razvidne okoliščine storitve tega dejanja. Poleg tega je iz te sodbe in ostale spisovne dokumentacije razvidno, da tožnik vseskozi spreminja svoje navedbe tako, da prihaja celo v lastna nasprotja. Še v pritožbi zoper napadeno odločbo zatrjuje, da je bil obsojen po krivem, medtem ko v tožbi priznava svojo krivdo. Neresnična je tudi tožnikova trditev, da je kaznivo dejanja storil v posebnih razmerah, drugače pa je stabilna oseba, ki še ni bila kaznovana. Iz že navedene sodbe je razvidno, da je sodišče pri odmeri kazni upoštevalo predkaznovanost, in sicer za podobna ravnanja, kot mu jih očita tožena stranka. Ugotavlja tudi, da tožnik v tožbi navaja novoto,in sicer, da je njegova hči solastnica odvzetega orožja in da ima za to orožje orožni list. Po mnenju tožene stranke je to sicer pomembna okoliščina za pravilno rešitev te zadeve, vendar je bilo ugotovljeno, da te navedbe tožnika niso povsem resnične. Tožnikova hči je namreč le souporabnik orožja v smislu tretjega odstavka 13. člena zakona o orožju.

Tožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve odločbe prvostopnega upravnega organa in izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo tožniku odvzeto lovsko orožje in orožni listi na podlagi 31. člena v zvezi s 3. alineo prvega odstavka 19. člena zakona o orožju (Ur. list SRS, št. 17/81 in RS št. 44/90 - ZO). Iz teh določb izhaja, da se odvzamejo orožni list, dovoljenje za posest orožja, orožje in strelivo osebi, obsojeni za tako kaznivo dejanje oziroma kaznovani za tak prekršek zoper javni red in mir ali za hujše prekrške po tem zakonu, ki jo dela neprimerno, da bi imela in nosila orožje, ali je mogoče od nje pričakovati , da bo orožje zlorabila. Zakonski pogoj za odvzem orožja je obsodba za tako kaznivo dejanje, ki jo dela neprimerno, da bi orožje imela in nosila in je od nje mogoče pričakovati, da bo orožje zlorabila.

Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je bil tožnik pravnomočno obsojen na kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 64/II KZ RS na kazen 6 mesecev zapora, pogojno za dobo 3 let, ker je dne 8.11.1990 v pozni večerni uri skozi okno svojega stanovanja z napolnjeno lovsko puško pomeril proti trem osebam, ki so stale kakšnih 50 m stran na pakirišču in jim pri tem grozil, da jih bo vse pobil, kar jih je tako prestrašilo, da so se skrile za tam parkirane osebne avtomobile. Trditev tožnika, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ker ni ugotovila dejstev in okoliščin, v katerih je prišlo do ogrožanja, ne držijo, saj tožena stranka svojo odločbo opira na pravnomočno sodbo, ki je javna listina. Pomen javne listine pa je v njeni dokazni oceni, da se šteje za resnično tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Zaradi tega o tem ni potreben noben drug dokaz. Tožnik je v tožbi navedel novo dejstvo, in sicer, da je njegova hči soposestnica orožja in da ima za to orožje orožni list. V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati novih dejstev in novih dokazov, zato o tem dejstvu sodišče ni odločalo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji sodišča tožena stranka pravilno ocenila, da v tem primeru obstajajo okoliščine, ki delajo tožnika za neprimernega, da bi imel in nosil orožje.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe tega zakona in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I).