Jedro

Tožnica ni zatrjevala dejstva, ki bi (glede na ugotovitve izvedenca) edino lahko pojasnilo zatrjevano veliko, silovito gibanje telesa ob trku, zato tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da to nezatrjevano dejstvo ugotavlja (7. člen ZPP).

Veliko število različic navedb in izpovedb v zvezi z mehanizmom poškodovanja ne utemeljuje zaključka, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče, da naj bi bila tožničina izpovedba prepričljiva.

Zaključek izvedenke, da je do tožničine poškodbe na zatrjevani način lahko prišlo, vendar je ta možnost malo verjetna, pomeni le, da možnosti nastanka poškodbe na način, ki ga zatrjuje tožnica, ni mogoče izključiti; to pa še ne pomeni, da je v tej pravdi z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazano, da se je poškodba zares pripetila na tak način.

Izrek

I. Pritožbama obeh strank zoper sklep z dne 9. 8. 2019 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo z dne 16. 4. 2019 se ugodi in se sodba v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi: »Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 8.349,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2015.«

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.638,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v zvezi s poškodbo rame, ki naj bi jo utrpela v prometni nezgodi 24. 4. 2014 v K., ko je bila potnica v taksiju, v katerega se je zaletela toženkina zavarovanka.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom z dne 16. 4. 2019 dovolilo spremembo tožbe z dne 27. 8. 2018 (I. točka izreka, ni izpodbijano), naložilo toženki, da plača tožnici 8.349,10 EUR s pripadki (II. točka izreka) in zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (III. točka izreka, ni izpodbijano). S sklepom z dne 9. 8. 2019 je naložilo toženki, da tožnici povrne 3.445,58 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

3. Zoper sklep o stroških se pritožujeta obe pravdni stranki, zoper sodbo pa le toženka.

4. Tožnica v pritožbi zoper sklep med drugim navaja, da je celoten priznani znesek stroškov prenizek za 246,92 EUR. Toženka pa v svoji pritožbi zoper sklep o stroških med drugim navaja, da sodba sodišča prve stopnje še ni pravnomočna, zato »tožeča stranka« še ni dolžna povrniti »toženi stranki« pravdnih stroškov.1

5. V pritožbi zoper ugodilni del sodbe toženka med drugim navaja, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča pomanjkljiva, nepopolna in v določenih delih v nasprotju sama s seboj. Izpovedba toženke je bila s strani izvedenca cestnoprometne stroke označena kot nemogoča. Toženka je že v odgovoru na tožbo izpostavila, da ni mogoč opis škodnega dogodka, da je tožnica utrpela močno zanihanje leve rame proti prednjemu sedežu ter da se je ob tem z levo roko oprla ne prednji sovoznikov sedež, sodišče prve stopnje pa je zmotno presodilo, da med pravdnima strankama niso sporna dejstva, da je bila tožnica v kritičnem času privezana z varnostnim pasom in da je sunkovito zamahnila z levo roko naprej. Izvedenka medicinske stroke je navedla, da bi oprtje ob trdo notranjost avtomobila lahko ob predhodno degenerativno spremenjeni tetivi mišice supraspinatusa povzročilo poškodbo, vendar je tak način zelo malo verjeten. Zmoten je tudi povzetek izvedenskega mnenja cestnoprometne stroke, da tožnica ni bila pravilno privezana, saj iz mnenja to ne izhaja, izvedenec je zgolj podal mnenje o poteku škodnega dogodka in nihanju tožničinega telesa v primerih privezanosti, neprivezanosti in nepravilne privezanosti. Nekritična je presoja verodostojnosti zdravniškega potrdila z dne 29. 5. 2015, saj je bilo potrdilo napisano več kot eno leto po prometni nezgodi z namenom uveljavljanja odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. Zdravniška dokumentacija ne izkazuje nobenega obiska tožnice pri zdravniku, kot je sicer običajno pri tovrstnih poškodbah. Zdravnica A. A. je naprej izpovedala, da naj bi bilo potrdilo napisano na podlagi podatkov iz kartona, toda po predočenju zdravniškega kartona tožnice, kjer takšnega zapisa ni, je zdravnica potrdila, da je potrdilo napisala na podlagi podatkov, ki jih je nudila tožnica.

6. Tožnica je na pritožbo zoper sodbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

7. Pritožbeno sodišče je na seji dne 29. 1. 2020 ugotovilo, da je treba nekatere od izvedenih dokazov ponoviti na pritožbeni obravnavi. Senat je na podlagi četrtega in petega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku2 pooblastil sodnika poročevalca, da razpiše in izpelje pritožbeno obravnavo; prav tako je odločil, da bo o zadevi po izvedeni obravnavi odločil sodnik poročevalec kot sodnik posameznik, saj ne gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj, od odločitve o pritožbi pa tudi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.

8. Pritožbe so utemeljene.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med strankama nesporno dvoje: prvič, da je bila tožnica udeležena v prometni nesreči dne 24. 4. 2014, ko se je peljala kot potnica na zadnjem desnem sedežu taksija. Prometno nesrečo je povzročila voznica osebnega avtomobila Opel B. B., ki se je od zadaj zaletela v taksi, v katerem se je peljala tožnica. Drugo nesporno dejstvo je, da je tožnica utrpela poškodbo rame – raztrganino leve rotatorne manšete v področju tetive mišice nadgrebenčnice (supraspinatne mišice). Sporna je vzročna zveza med prometno nesrečo in poškodbo, saj toženka ves čas trdi, da tožnica sporne poškodbe ni mogla utrpeti v tej prometni nesreči. 10. O okoliščinah in vzrokih za nastanek prometne nesreče je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnico in več prič, postavilo izvedenca za raziskavo prometnih nesreč dr. C. C. in izvedenko medicinske stroke dr. D. D. ter vpogledalo listinske dokaze.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljena toženkina graja dokazne ocene sodišča prve stopnje in tudi nekateri očitki glede pomanjkljivosti in medsebojnih nasprotij obrazložitve. Sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. To vključuje tudi skrbno analizo trditev stranke in primerjavo trditev o odločilnih dejstvih z dokazi (na primer izpovedbami) o istih dejstvih.

12. Pritožbeno sodišče je na pritožbeni obravnavi ponovilo dokaz z branjem in vpogledom listin v spisu ter obeh izvedenskih mnenj,3 neposredno pa je zaslišalo tožnico in pričo dr. A. A., tožničino nekdanjo izbrano zdravnico, ki je med drugim sestavila sporno potrdilo z dne 29. 5. 2015 in vodila tožničin zdravstveni karton.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica, zaslišana na pritožbeni obravnavi, sicer odgovarjala suvereno in prepričljivo, vendar pa nekoliko drugače kot na prvem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje (31. 8. 2017, prepis na list. št. 75-84). Ko se upošteva še tožničine trditve o za presojo vzročne zveze ključnem dejavniku – mehanizmu nastanka poškodbe, je mogoče ugotoviti, da tožničine trditve in izpovedbi vsebujejo več različic mehanizma poškodovanja, kar mora vzbuditi močan dvom v tožničino verodostojnost in prepričljivost. 14. V tožbi trditev o mehanizmu tožničinega poškodovanja pravzaprav sploh ni; opisan je le (tehnični) potek trčenja, trditev, da je bila tožnica »telesno poškodovana,« in trditve v zvezi z višino škode. Toženka je v odgovoru na tožbo opozorila na tožničin predpravdni ugovor z dne 1. 10. 2015 zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka (priloga B8), kjer tožnica navaja, da je »utrpela močno zanihanje leve rame proti prednjemu sedežu« in da se je ob tem z levo roko močno uprla ob prednji sedež. Na te navedbe toženke je tožnica odgovorila v dveh vlogah: v vlogi z dne 18. 4. 2016 (redna št. 11) med drugim zapiše, da »zelo natančno, kako je bila obrnjena in kako je sedela … niti ne more pojasnjevati …,« v vlogi z dne 9. 3. 2017 (redna št. 14) pa je mogoče njene obširne navedbe glede mehanizma poškodovanja strniti, da se je vse zgodilo v delčku sekunde in da se človek ne more spomniti, kaj se je takrat dogajalo. Slednje je logično, vendar s tem tožnica posredno in nehote povečuje dvom v verodostojnost opisa, ki ga je podala v ugovoru pred pravdo, kjer je potek nezgode natančno opisala.

15. Na prvem naroku 23. 5. 2017 (zapisnik na list. št. 47-49) je navajala, da je njeno telo zanihalo naprej in da je bil ta premik nekontroliran; da jo je vrglo naprej in da je njeno telo zanihalo brez nadzora. Na zaslišanju na naroku 31. 8. 2017 je izpovedala zopet nekoliko drugače: da je »na hitro zamahnila, se oprijela« za sprednji sedež (list. št. 76); pozneje, na vprašanje sodnice, je izpovedala še, da ji je telo vrglo naprej (list. št. 76 zadaj), še pozneje, na vprašanja pooblaščenca toženke, pa je povedala, da je lovila torbico (16. str. prepisa, list. št. 82 zadaj).

16. Torej je do konca postopka na prvi stopnji tožnica o mehanizmu poškodovanja zatrjevala ali izpovedovala: a) da se ne spominja nič natančnega (dve pripravljalni vlogi); b) da je »utrpela močno zanihanje leve rame proti prednjemu sedežu« in da se je ob tem z levo roko močno uprla ob prednji sedež (predpravdni ugovor); c) da je njeno telo zanihalo oziroma vrglo naprej (prvi narok); č) da je zamahnila (z roko) in se oprijela sprednjega sedeža (zaslišanje 31. 8. 2017); e) da je lovila torbico (prav tam).

17. Na zaslišanju na pritožbeni obravnavi je izpovedala, da je z levo roko oziroma levo ramo zanihala naprej, nadalje pa še pojasnila, da je z roko pridrževala varnostni pas, da ji ne bi zmečkal obleke in da bi bilo bolj udobno (pridrževanje oziroma odmikanje varnostnega pasu je že peta ali šesta različica dogajanja) in na nadaljnje vprašanje pooblaščenca še, da se v avtu usede tako, da je malo postrani, »da je leva rama mogoče malo naprej.« Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v trditveni podlagi tožnice ni navedb ne o lovljenju torbice ne o pridrževanju varnostnega pasu ne o sedenju postrani.

18. Po zaslišanju tožnice je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. C. C., ki je v mnenju z dne 7. 3. 2018 (redna št. 32) med drugim ugotovil, da je glede na ugotovljene sile pri trku bil premik telesa tožnice le nekaj centimetrov (list. št. 116), kar po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo ovrže trditve o »močnem zanihanju« in o tem, da je tožnico »vrglo naprej«. Četudi je morda subjektivno tožnica občutila trk kot silovit in se ji je zdelo, da jo je močno, silovito vrglo naprej, pa po ugotovitvah izvedenca dejansko do takega (večjega) premika ni prišlo in posledično tudi ne do udarca ali zadetja tožnice ob notranjost avtomobila, kar bi lahko povzročilo poškodbe. Nadalje izvedenec C. C. ugotavlja, da je refleksni gib, ki ga zatrjuje tožnica (lovljenje torbice oz. oprtje ob sedež pred seboj) sicer možen, a zelo malo verjeten (list. št. 117 in 120); slednje pomeni, da take možnosti ni mogoče izključiti, vendar je malo verjetna. Izvedenec je tudi ovrgel navedbe iz predpravdnega ugovora, da naj bi se le tožničina leva rama nagnila naprej, kot nemogoče, saj tritočkovni varnostni pas (»v obliki črke Y«) preprečuje tako gibanje telesa. Ta zaključek pomeni, da so tožničine trditve v predpravdnem ugovoru, da je »utrpela močno zanihanje leve rame proti prednjemu sedežu,« neresnične. Vse te izvedenčeve ugotovitve temelje na zaključku, da je bila tožnica ustrezno privezana z varnostnim pasom.

19. V zvezi s slednjim pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni podala nobenih trditev, da bi bilo s pasom ali njenim pripetjem karkoli narobe; na vprašanje sodišča na prvem naroku v okviru materialnega procesnega vodstva (list. št. 48) je povedala, da je bila pripeta. Šele na ponovnem zaslišanju na pritožbeni obravnavi se je pojavila različica o pridrževanju oz. odmikanju varnostnega pasu, vprašanja pooblaščenca o tem, ali je bil pas pravilno nameščen, ali ga je taksist kaj preveril itd. Ni mogoče spregledati, da so se izpovedbe, usmerjene v to, da naj bi tožnica ne bila v redu pripeta oz. da naj bi varnostni pas odmaknila od telesa (kar bi lahko bilo vzrok za večji premik telesa pri trku), pojavile šele po prejemu izvedenskega mnenja, ki je poprejšnje tožničine trditve in izpovedbe o močnih zanihanjih oz. premikih telesa ovrglo kot zelo malo verjetne ali nemogoče. 20. Pritožbeno sodišče v ugotovitve izvedenca dr. C. C. ne dvomi. Nadalje ugotavlja, da je zmoten prvostopenjski povzetek izvedenskega mnenja cestnoprometne stroke, iz katerega naj bi izhajalo, da tožnica ni bila pravilno privezana, saj iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke ne izhaja, da bi bila tožnica nepravilno privezana ali neprivezana, izvedenec je zgolj podal mnenje o poteku škodnega dogodka in nihanju tožničinega telesa v treh hipotetičnih primerih: če bi bila tožnica privezana, neprivezana ali pa nepravilno privezana. Zaključek sodišča prve stopnje (19. točka obrazložitve), da naj bi izvedenec ugotovil, da tožnica ni bila pravilno pripeta, nima opore ne v izvedenskem mnenju (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ne v trditvah tožnice, ki je izrecno izjavila, da je bila pripeta, brez kakršnih koli zadržkov ali dvomov v pravilnost varnostnega pasu in pripetja. Drugače povedano – tožnica ni zatrjevala dejstva, ki bi (glede na ugotovitve izvedenca) edino lahko pojasnilo zatrjevano veliko, silovito gibanje telesa ob trku, zato tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage, da to nezatrjevano dejstvo ugotavlja (7. člen ZPP).

21. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri ocenjevanju verodostojnosti tožničinih navedb in izpovedb v zvezi z mehanizmom poškodovanja spregledano listino, ki jo je predložila toženka – tožničin ugovor na pritožbeno komisijo z dne 1. 10. 2015 (priloga B8), s katero je toženka dokazovala, da tožnica spreminja trditve o mehanizmu poškodovanja. Kršitev v zvezi z neopredelitvijo do tega dokaza (8. in 14. točka 339. člena ZPP) lahko odpravi pritožbeno sodišče samo in oceni navedeno listino. Tako ugotavlja, da je v zvezi s potekom prometne nesreče v tem ugovoru tožnica sama zapisala: »Ob trku povzročiteljičinega vozila v zadnji del taksija sem kot potnica na desnem zadnjem sedežu (pripeta z varnostnim pasom preko desne rame) utrpela močno zanihanje leve rame proti prednjemu sedežu, z levo roko sem se ob tem močno oprla ob prednji sovoznikov sedež ...« Ta tožničin zapis je torej v nasprotju z: a) njenimi trditvami iz dveh pripravljalnih vlog, da se poteka nesreče sploh ne spominja; b) izpovedbo, da naj bi lovila torbico (ki je v citiranem ugovoru ne omenja) in c) izpovedbo na pritožbeni obravnavi, da naj bi z roko pridrževala varnostni pas, da ji ne bi zmečkal obleke (tudi tega ugovor ne omenja). Poleg tega so navedbe o »močnem zanihanju leve rame« v nasprotju z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke, da se kaj takega glede na majhno energijo trka in delovanje tritočkovnega varnostnega pasu fizikalno sploh ne bi moglo zgoditi.

22. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tako veliko število različic navedb in izpovedb v zvezi z mehanizmom poškodovanja nikakor ne utemeljuje zaključka, ki ga je napravilo prvostopenjsko sodišče, da naj bi bila tožničina izpovedba prepričljiva. Ravno nasprotno. Tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. C. C. so deloma v nasprotju sami s seboj, deloma pa tudi z izvedenskim mnenjem samim. Sodišče prve stopnje na več mestih pravilno povzame (npr. 18., 19. in 22. točka obrazložitve), da je šlo za trk majhne intenzitete, da je bilo gibanje tožničinega telesa majhnega obsega, »kar se ne ujema s trditvami tožeče stranke, da je močno zanihala s telesom ...« in da so bile sile, ki so delovale na tožničino telo, zelo majhne ter ob splošnem vedenju ne bi mogle povzročiti poškodb. Vendar pa te zaključke izvedenca, ki govorijo zoper (nadpolovično) verjetnost, da se je poškodba pripetila tako, kot zatrjuje tožnica, nekritično relativizira, ko tožničino izpovedbo oceni za prepričljivo (v prejšnjih odstavkih je pojasnjeno, zakaj taka dokazna ocena ne vzdrži kritične presoje po 8. členu ZPP) in ji verjame, da je storila nekak refleksni gib in pri tem zadela prednji sedež, kar bi lahko povzročilo poškodbo. Pri tem sodišče prve stopnje spregleda, da je možnost takega refleksnega giba izvedenec C. C. označil kot možno, vendar malo verjetno. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem gibom tožnice, ko v 16. točki obrazložitve zapiše, da naj bi bilo med strankama nesporno, da je bila tožnica privezana in da je »sunkovito segla (zamahnila) z levo roko naprej ter se oprijela naslona.« Toženka je poteku nezgode ves čas obrazloženo oporekala (kar je sodišče prve stopnje poprej pravilno povzelo – 2. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), zato seveda ne drži, da bi bili ti dejstvi nesporni; tega sunkovitega posega ali zamaha z levo roko tožnica sploh ni navajala (o tem je le izpovedala), torej sploh ni bilo zatrjevanega dejstva, ki bi lahko bilo sporno ali nesporno.

23. Pritožbeno sodišče tudi ne more soglašati z vsemi prvostopenjskimi zaključki na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke dr. D. D. z dne 30. 7. 2018 (redna št. 55). Izvedenka je ugotovila, da so pri pritožnici prisotne različne degenerativne spremembe na gibalnem aparatu, ki so izrazite in relativno hude za tožničino starost, nato pa zaključila, da pri tako degenerativno spremenjenih oziroma okvarjenih tetivah lahko pride do poškodb, vključno z raztrganjem, tudi pri relativno majhnih silah. S temi ugotovitvami soglaša tudi sodišče druge stopnje. Nadalje je sodišče prve stopnje (zaključek 25. točke obrazložitve) pravilno povzelo zaključek izvedenke, da je (kljub upoštevanju omenjenih degenerativnih sprememb in specifičnih lastnosti tožničinega organizma) verjetnost, da je do predmetne poškodbe prišlo na opisan način, zelo majhna, je pa možna. Nadalje pa prvostopenjsko sodišče v 27. točki obrazložitve zaključi, da je dejstvo, da je tožničina poškodba nastala že med trkom zaradi posebnih razlogov na strani tožnice »z veliko verjetnostjo potrdila izvedenka medicinske stroke.« Kot maloprej povzeto, je izvedenka možnost take poškodbe dopustila, vendar jo je označila kot zelo malo verjetno, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi izvedenka to potrdila z veliko verjetnostjo, v nasprotju s samim izvedenskim mnenjem (zaključek dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 9. 12. 2018, list. št. 220), kar pomeni kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa tudi kršitev iz 14. točke istega člena, saj si razlogi v 25. in 27. točki med seboj logično nasprotujejo.

24. Pritožbeno sodišče v okviru odprave navedenih kršitev ugotavlja, da je prepričljiv in logičen zaključek izvedenke, da je do tožničine poškodbe na zatrjevani način sicer lahko prišlo, vendar je ta možnost malo verjetna. Ta zaključek pomeni le, da možnosti nastanka poškodbe na način, ki ga zatrjuje tožnica, ni mogoče izključiti; to pa še ne pomeni, da je v tej pravdi z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazano, da se je poškodba zares pripetila na tak način. Sodišče prve stopnje v 34. točki obrazložitve pravilno ugotovi, da je lahko vzročna zveza izkazana zgolj z nadpolovično verjetnostjo, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ugotovitve izvedenke D. D. o »zelo malo verjetnem nastanku poškodbe na opisani način« ne dosegajo standarda nadpolovične verjetnosti.

25. V 29. točki obrazložitve sodišče prve stopnje zapiše, da naj bi dokazanost vzročne zveze izhajala tudi iz medicinske dokumentacije, čemur sledi (druga polovica 14. in prvi odstavek na 15. strani) več kot stran dolg prepis različnih medicinskih dokumentov, čemur pa ne sledi nobena analiza ali vrednotenje teh listin. Pritožbeno sodišče v zvezi s to dokumentacijo ugotavlja, da dokazuje le, da je tožnica utrpela poškodbo rame in kako je potekalo zdravljenje (oboje je nesporno), nikakršne dokazne vrednosti pa nimajo te listine v zvezi z vprašanjem, _kdaj, kje in kako_ se je tožnica poškodovala. Če je v posameznih izvidih zapisano, da se je tožnica poškodovala v prometni nesreči ali kaj podobnega, so ti zapisi evidentno narejeni na podlagi tožničinih avtoanamnestičnih izjav, ne pa na podlagi neposrednih zaznav sestavljavcev izvidov.

26. Pritožba toženke tudi utemeljeno izpostavlja, da je zmotna prvostopenjska dokazna ocena v zvezi s potrdilom z dne 29. 5. 2015 (priloga A3). V tej listini je tožničina osebna zdravnica dr. A. A. zapisala, da jo je tožnica 25. 4. 2014 (dan po trčenju) dopoldan poklicala po telefonu in sporočila, da je bila prejšnji dan udeležena v prometni nesreči in da jo od takrat boli leva rama. Toženka je izpostavila, da je bilo potrdilo sestavljeno več kot leto dni po nezgodi in da v tožničinem zdravstvenem kartonu ni nobenega zapisa o tem klicu. V zvezi z domnevnim tožničinim klicem dan po nezgodi in sestavo potrdila je sodišče prve stopnje zaslišalo dr. A. A. in sodišče druge stopnje je ta dokaz ponovilo, saj je podvomilo v dokazno oceno sodišča prve stopnje.

27. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena izpovedbe dr. A. A. v izpodbijani sodbi neprepričljiva in deloma sama s seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje najprej povzame (bržkone iskreno) izjavo zaslišane zdravnice, da si je pri 60 ali še več pacientih težko zapomniti, pa še za pet let nazaj (13. stran obrazložitve), nato pa ugotovi (približno sredina 14. strani), da naj bi dr. A. A. »povsem jasno potrdila,« da so bili pregledi tožnice povezani tudi z obravnavano prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje torej po eni strani ugotavlja, da si glede na potek časa in številne paciente zdravnica ni mogla zapomniti vseh podrobnosti, nato pa, da se je določenih podrobnosti jasno spomnila. Izjavo, da se zaradi poteka časa in velika števila pacientov ne spomni podrobnosti, je dr. A. A. ponovila tudi na zaslišanju na pritožbeni obravnavi in pritožbeno sodišče temu verjame glede na splošno znana dejstva o obremenjenosti zdravnikov splošne prakse.

28. Vendar pa iz tega sledi logični zaključek, da je dvomljivo, kako je lahko imenovana zdravnica napisala potrdilo z dne 29. 5. 2015 (več kot leto dni po nezgodi). Na vprašanje prvostopenjskega sodišča, na podlagi česa je napisala potrdilo iz leta 2015, je A. A. odgovorila, da na podlagi »izvidov, ki so mi bili prineseni od ortopedov, travmatologov ...« (prepis posnetka zaslišanja z dne 16. 4. 2019, list. št. 270); pritožbeno sodišče ta odgovor ocenjuje kot nejasen in neprepričljiv, saj ni jasno, kako bi lahko nek specialist s kakršno koli stopnjo zanesljivosti za nazaj potrdil dejstvo, ki je v zvezi s potrdilom najbolj sporno: da je (ali je) tožnica točno določenega dne klicala določeno osebo. Na pritožbeni obravnavi je v zvezi s potrdilom dr. A. A. izpovedala (po oceni pritožbenega sodišča mnogo bolj verjetno in prepričljivo), da jo je »verjetno gospa E. [tožnica] prosila, ponavadi pacient pokliče pa prosi za neko potrdilo.«

29. Nadaljnja pojasnila zdravnice, da naj bi bil v času izdaje potrdila »še spomin svež na ta dogodek,« sedaj pa se okoliščin izdaje potrdila ne spomni več, niso prepričljiva. Ob izpovedbah zdravnice, da je imela dnevno po 60 ali celo 100 pacientov, in hkratnih izpovedbah, da tožničina nesreča oz. poškodba ni bila kaj posebnega (zato je niso zabeležili, zato je zdravnica ni poslala na urgenco itd.), ni logično niti verjetno, da bi si po enem letu (kar je ob vsaj 200 delovnih dneh vsaj 12.000 pacientov) tako natančno zapomnila prav ta primer. Nadalje se je zapletla pri vprašanju, kako bi ravnala, če pokliče pacient in pove, da je imel prometno nesrečo in da ga zelo boli rama; izpovedala je, da če bi poklical en dan kasneje, bi mu rekla, da se pride pokazat, vendar misli, da je tožnica (t)isti dan klicala. Slednje ne drži, iz potrdila in izpovedbe tožnice izhaja, da naj bi klicala en dan po nezgodi, pa ji dr. A. A. ni rekla, naj se pride pokazat. Skratka, izpovedba dr. A. A. je po oceni pritožbenega sodišča vse prej kot prepričljiva, pušča številne dvome in neodgovorjena vprašanja.

30. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da v predloženih zdravstvenih kartonih tožnice (priloga A10) ni nobenega zapisa o domnevnem tožničinem klicu v zvezi z nesrečo z dne 25. 4. 2014. Prvi zapis v zvezi s tem je 24. 6. 2014: »L rama in L komolec bolita – po prometni nesreči (april 2014).« Med datumom prometne nesreče (24. 4. 2014) in 24. 6. 2014 je bila tožnica, glede na zapise v kartonu, sedemkrat pri svoji osebni zdravnici (5. 5., 15. 5., 16. 5., 26. 5., 29. 5., 2. 6. in 5. 6. 2014), pa nikoli ni zabeleženo nič o poškodbi rame v prometni nesreči, so pa zapisi o drugih težavah (lumboishialgija, bolečine v hrbtenici, kolenu, migrena, prevezovanje rane na desni roki …). Res je tožnica 16. 5. 2014 opravila rentgensko slikanje (med drugim) leve rame, vendar tudi tu ni nobenega zapisa o poškodbi oz. prometni nesreči. Vse do 24. 6. 2014 pri obiskih zdravnice tudi ni nobenega zapisa o bolečinah v rami, kar je v nasprotju s tožničino izpovedbo na pritožbeni obravnavi, da je takoj po trku začutila pekočo, ostro bolečino, ki se je v noči po nesreči še stopnjevala, tako da je tožnica tekom tistega večera, noči in pa naslednjega jutra, »pa seveda potem dalje« jemala tablete Zaldiar.4 Zdravnica se je sicer opravičevala z dejstvom, da je imela veliko pacientov in je zmanjkovalo časa za administrativno delo ter da so imeli prednost pacienti, ki so prišli v ordinacijo, zato naj ne bi bilo podrobnejših in zgodnejših zapisov o tožničini nezgodi ter poškodbi rame. Četudi take možnosti ni mogoče izključiti, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v tožničinem kartonu tudi zapisi o telefonskih klicih (npr. 3. 12. 2013 »po telef., zbolela«; 20. 2. 2012 »po telefonu« [brez diagnoze ali drugih podrobnosti]) in tudi zapisi o bagatelnih zdravstvenih težavah (npr. 19. 10. 2010 in 11. 10. 2012 »prehlad«), zato je še toliko bolj nenavadno, da tožnica že ob prvih dveh obiskih pri zdravnici po nezgodi (5. 5.5 in 15. 5.) ne bi nič omenila poškodbe rame, zdravnica pa tega tudi ne bi zapisala.

31. Tožnica v odgovoru na pritožbo še navaja, da je dr. A. A. »pojasnila,« da je imela tožnica v spornem času samo to nesrečo. Res je navedena priča pred sodiščem prve stopnje to izjavila, vendar ta izjava ni v prid ne verodostojnosti zdravničinega pričanja ne izkazanosti zahtevka tožnice. Kaj takega bi lahko zdravnica zanesljivo izjavila le, če bi bila ves sporni čas v tožničini bližini. Zanesljivo in verodostojno bi lahko izjavila kvečjemu, da »je njej znana le ena tožničina nesreča« ali kaj podobnega, kar pa je nekaj povsem drugega in ne izključuje možnosti, da si je tožnica ramo poškodovala v kakšnih drugih okoliščinah.

32. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izpovedbe same tožnice nezanesljive in spreminjajoče se, enako njene trditve. Njene prvotne trditve (o močnem »zanihanju leve rame« ipd.) je z znanstvenimi argumenti ovrgel izvedenec cestnoprometne stroke. Oba izvedenca sta sicer enega od zatrjevanih mehanizmov poškodovanja (refleksni gib, lovljenje torbice) dopustila kot mogoča, a malo verjetna, poleg tega o takem refleksnem gibu sploh ni bilo trditev. V medicinski dokumentaciji tožnice je prvi zanesljivi zapis o poškodbi rame dva meseca po sporni nesreči. V kakšnih okoliščinah je nastalo potrdilo z dne 29. 5. 2015, ni jasno, še najbolj verjetno se zdi, da je bilo izdano na željo tožnice več kot leto dni po sporni nesreči. 33. Četudi možnosti, da se je tožnica res poškodovala v sporni prometni nesreči, ni mogoče izključiti, tožnica tega ni uspela dokazati z zadostno stopnjo zanesljivosti. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi prve in šeste alineje 358. člena ZPP odpravilo kršitve določb postopka ter kršitve v zvezi z nepravilno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, deloma samo ugotovilo drugačno dejansko stanje in glede na ugotovitve pritožbi toženke ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo tudi v preostalem delu (delno ga je zavrnilo že sodišče prve stopnje, kar ni bilo predmet pritožbenega preizkusa).

34. Spremenjena odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških. Sodišče druge stopnje je zaradi jasnosti v celoti razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o odmeri stroškov, saj za izdajo posebnega sklepa o stroških (še) ni bilo podlage (glede na četrti odstavek 163. člena ZPP se poseben sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari), in s to odločbo odločilo o stroških postopka na obeh stopnjah.

35. Ker je tožnica v pravdi propadla, je dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo na 1.258,25 EUR (sklep z dne 9. 8. 2019, odmere toženka po višini ne izpodbija), poleg tega pa še stroške pritožbenega postopka (5,00 EUR poštnine in sodno takso za pritožbo 375,00 EUR). Stroške mora tožnica toženki povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne roka za prostovoljno izpolnitev dalje (378. člen Obligacijskega zakonika). Ker je tožnica v postopku propadla in ni upravičena do povrnitve svojih stroškov, so neutemeljene njene navedbe iz pritožbe zoper sklep o odmeri stroškov.

1 V pritožbi zoper sklep o stroških toženka (Zavarovalnica, d. d.) očitno ves čas zamenjuje tožečo in toženo stranko, kar pa ne vpliva usodno na razumljivost pritožbe. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB 3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo nobenega od izvedencev, čemur stranki nista nasprotovali, zato je sodišče druge stopnje glede dokazov z izvedencema v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje. 4 Opioidni analgetik, ki vsebuje tramadol (www.cbz.si/cbz/bazazdr2.nsf/o/35BBA64D8735BD93C12579EC00 1FFDED?opendocument), približno 36 x močnejši od prosto dostopnih analgetikov (aspirin, paracetamol; en.wikipedia.org/wiki/Equianalgesic). 5 Tožnica je trdila (pripravljalna vloga z dne 9. 3. 2017), da je opravila osebni obisk pri zdravnici takoj po prvomajskih praznikih, vendar v razmeroma obsežnem zapisu z dne 5. 5. 2014 v zdravstvenem kartonu rama ali prometna nesreča sploh nista omenjeni.