Jedro

Če vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pri razlagi kršitve kazenskega zakona ne izhaja iz dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi, ampak iz lastne in drugačne presoje odločilnih dejstev, gre za uveljevljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitost ni mogoče vložiti. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le, ko je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, nato pa napačno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 23.10.1996 obsojeno M.B.S. pod točko I/1 spoznalo za krivo kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po 1. odstavku 137. člena KZ in ji na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. odstavku 137. člena KZ določilo kazen 1 mesec zapora, ki ne bo izvršena (pravilno bi bilo izrečena), če obsojena v preizkusni dobi 1 leta ne bo storila novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenki naložilo v plačilo povprečnino v znesku 40.000,00 SIT. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 7.3.1997 pritožbo zagovornika M.B.S. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške pritožbenega postopka odmerjene kot povprečnino v znesku 40.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je v obsodilnem delu, kolikor se nanaša na obsojeno M.B.S., njen zagovornik dne 29.6.1997 zaradi kršitve kazenskega zakona vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in v celoti (očitno mišljeno v izpodbijanem delu) razveljavi sodbi prvostopnega in višjega sodišča ter zadevo vrne sodišču prve stopnje (v tem obsegu) v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z okoliščinami, ki naj bi kazale na to, da je obsojenka kaznivo dejanje storila v silobranu, pri tem pa zatrjuje, da je sodišče kršilo kazenski zakon. Taka zahteva za varstvo zakonitosti je neutemeljena in ji zato Vrhovno sodišče ne bo moglo ugoditi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi zagovorniku obsojene M.B.S., da je sodišče v izpodbijanem delu pravnomočne sodbe prekršilo kazenski zakon, ker da ni upoštevalo, da je obsojenka kaznivo dejanje storila v silobranu. S tem da ni uporabilo instituta silobrana, ki izključuje kaznivost njenega ravnanja, je po vložnikovem naziranju sodišče očitno prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenka preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. in 2. odstavkom 11. člena KZ).

Z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je obsojeni A.M. prišel na privatno zemljišče, ki je last obsojenke in njenega moža, slednja zmerjati in pretepati, ne pa zato, da bi se z njima pogovoril kot sosed s sosedoma, da ju je takoj začel zmerjati in jima resno groziti, da ju je pretepal, obsojenkinega moža D.S. pa tudi lažje poškodoval, da je obsojena M.B.S., s tem da je po tleh pobirala drobir in ga metala proti M., zgolj branila sebe in moža ter odvračala istočasen protipraven napad in da so bili koščki materiala majhni in obsojenemu A.M. ne bi mogli povzročiti resnejših poškodb, obsojenkin zagovornik zatrjuje drugačno dejansko stanje od tistega, ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Iz te namreč ne izhaja, da je obsojeni A.M. šel na zemljišče obsojenke in njenega moža ter ju začel zmerjati in jima groziti, temveč, da je sprva prišlo do prepira med obsojencema in da takrat oškodovanec D.S. ni bil navzoč. Sodišče je tudi ugotovilo, da je obsojena M.S.B. proti glavi obsojenega A.M. nato začela metati kose opeke nekoliko manjše od polovice navadne opeke in da si je slednji glavo ščitil z dvignjenima rokama, in tako uporabila nevarno sredstvo, s katerim se lahko telo hudo poškoduje. Šele nato je po ugotovitvah sodišča obsojeni A.M. stopil do obsojenke in jo z odprto roko udaril po obrazu, nato pa s pestjo udaril v obraz tudi D.S., ki je medtem prišel na kraj dogajanja.

Glede na navedeno je povsem jasno, da obsojenkin zagovornik vsebinsko uveljavlja zgolj razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izhodišče vložnika zahteve je namreč napačno, saj ne izhaja iz dejstvenega stanja, kot ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče, marveč iz lastne in drugačne presoje odločilnih dejstev. Kršitev kazenskega zakona je podana le takrat, ko je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, nato pa napačno uporabilo materialno pravo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana in da je zagovornik obsojene M.B.S. zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tedaj razloga iz katerega je po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti, in je zato njegovo zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.