Jedro

Odločitev v zvezi z zahtevo za izločitev uradne osebe predstavlja zgolj procesno odločitev, zato sklepa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat RS za okolje in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) zavrgel predlog tožečih strank z dne 22. 12. 2011, za izločitev uradne osebe A.A. iz upravnega postopka št. 021-17/2011. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožeči stranki podali dne 20. 11. 2011 in 22. 12. 2011 vsebinsko popolnoma enaki vlogi za izločitev uradne osebe. V nadaljevanju obrazložitve navaja, da je bilo o zahtevi tožeče stranke z dne 20. 11. 2011 že odločeno s sklepom št. 021-19/2011-14 z dne 19. 3. 2012. Ker v vlogi z dne 22. 12. 2012 dejansko stanje ni spremenjeno v odnosu na dejansko stanje opisano v vlogi z dne 20. 11. 2011 je bilo treba skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vlogo tožečih strank z dne 22. 12. 2011 zavreči, saj se o isti stvari ne sme presojati dvakrat. Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 0612-160/2011-174 z dne 22. 5. 2012 pritožbo tožečih strank zoper izpodbijani sklep, zavrnilo.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je A.A. avtorica srednješolskega skrupucala, ki z njima obračunava kot z zlonamernima poniglavcema. Imenovana je licemerno/hinavsko pro-forma zavrača njune vloge za pridobitev informacij javnega značaja. Vse to pa še vedno ni dovolj, da bi pritožbeni organ z distance kritično ocenil in zaradi konflikta interesov izločil evidentno pristransko A.A. Glede na vse povedano smiselno pričakujeta, da bo sodišče zadevo tehtno presodilo in izločilo A.A. iz vseh postopkov, ki bi bili kakorkoli povezani s tožečima strankama.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Iz izpodbijanega sklepa in upravnih spisov pa nesporno izhaja, da sta tožeči stranki dne 20. 11. 2011 in 22. 12. 2011 vložili vsebinsko popolnoma enaki zahtevi za izločitev uradne osebe A.A. Iz upravnih spisov tudi izhaja, da je tožena stranka o zahtevi z dne 20. 1. 2011 za izločitev navedene uradne osebe že odločila s sklepom št. 021-19/2011-14 z dne 19. 3. 2012 in njuno zahtevo zavrnila. Zato je tožena stranka, tudi po presoji sodišča, ravnala pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožečih strank z dne 22. 12. 2011, ki se nanaša na isto dejansko stanje in pravno podlago, saj se od zavrnitve zahteve tožečih strank s sklepom opr. št. 021-19/2011-14 z dne 19. 3. 2012, ni spremenilo ne dejansko stanje ne pravna podlaga.

Poleg povedanega pa sodišče še ugotavlja, da iz določbe prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev – in takšna je odločitev v zvezi z zahtevo za izločitev uradne osebe – predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Pri izpodbijani odločitvi ne gre za odločitev o pravici, obveznosti ali tožnikovi pravni koristi v smislu 2. člena ZUS-1 oziroma 2. člena ZUP.

Po določbah drugega odstavka 5. člena ZUS-1 pa se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tega dejstva ne more spremeniti niti v odločbi tožene stranke (napačno) naveden pravni pouk glede možnosti sprožitve upravnega spora z vložitvijo tožbe.

Ob vsem povedanem je bilo torej treba tožbo tožečih strank, v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, zavreči, saj izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.