Jedro

Vprašanje ureditve uporabe funkcionalnega zemljišča na katerem stoji objekt za katerega legalizacijo se vodi postopek, ni predhodno vprašanje v postopku priglasitve nameravanih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 24.7.2000. Z njo je bilo ugodeno pritožbi B.B. (stranke z interesom) in odpravljen sklep Upravne enote Izola z dne 29.11.1999, s katerim je bilo odločeno, da se postopek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del investitorju G.G. za izdajo dovoljenja za izgradnjo pomožnega objekta, pritličnega prizidka za spravljanje invalidskega vozička in vrtnega orodja, tlorisnih dimenzij 3,96 m x 5,00 m na funkcionalnem zemljišču, severovzhodno ob stanovanjskem objektu M. ulica, na parc. št.... k.o...., prekine do zaključka nepravdnega postopka glede ureditve uporabe funkcionalnega zemljišča obravnavanega objekta, ki se vodi na Okrajnem sodišču v Piranu.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke, da je organ prve stopnje z izdajo omenjenega sklepa bistveno kršil pravila postopka in napačno uporabil materialni predpis. V konkretni upravni stvari (odločitev o dovolitvi priglašenih del) naj ne bi bila sporna pravica razpolaganja z zemljiščem, na katerem stoji objekt, za katerega legalizacijo gre (funkcionalno zemljišče k stanovanjskem objektu, ki stoji na parc. št.... k.o...), ampak ali je investitor razpolaganje z omenjenim zemljiščem izkazal (1. odstavek 62. člena ZUN). Kadar je zemljišče, na katerem objekt stoji v solasti več lastnikov, kot v obravnavanem primeru (zemljiškoknjižni izpisek z dne 15.4.1998 Okrajnega sodišča v Piranu) je omenjeni zakonski pogoj izpolnjen le s predložitvijo pismenega soglasja vseh solastnikov za nameravani gradbeni poseg oziroma za njegovo legalizacijo. Predmet omenjenega nepravdnega postopka (Okrajnega sodišča v Piranu) pa ni pravica razpolaganja z že omenjenim zemljiščem (ker o tem niti ni spora), ampak ureditev načina uporabe tega zemljišča. Ker pa ureditev načina uporabe zemljišča, na katerem naj bi objekt stal, ni zakonski pogoj za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, to vprašanje tudi ne more biti predhodno vprašanje v postopku izdaje omenjene odločbe. Soglasje stranke z interesom z dne 23.2.1993 se ne nanaša na prizidek dimenzij 4 x 5,2 m, zato dodaja, da tožeča stranka dejansko ni imela soglasja v smislu 1. odstavka 62. člena ZUN.

Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 72. člena ZUS) navaja, da sodba sodišča prve stopnje naj ne bi bila obrazložena, saj se sodišče zgolj sklicuje zgolj na razloge tožene stranke ter z njimi utemeljuje svojo odločitev. Meni, da je odločitev o ureditvi načina uporabe funkcionalnega zemljišča pravno pomembna za konkretno upravno zadevo. Sodišče naj bi se po nepotrebnem osredotočilo na vprašanje, ali je stranka z interesom dala soglasje za zidavo prizidka ali ne, kar ni predmet tega upravnega spora, v katerem se odloča o prekinitvi postopka. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovni postopek prvostopnemu sodišču. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) mora priglasitev nameravanih del vsebovati tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi objekt stal. V obravnavani zadevi, ko je zemljišče, na katerem stoji objekt, za katerega legalizacijo gre, glede na zemljiški izpisek z dne 15.4.1998 Okrajnega sodišča v Piranu v solasti več solastnikov (A.A., B.B. in G.G.), je omenjena zakonska zahteva oziroma pogoj o predložitvi dokazila o razpolaganju z zemljiščem izpolnjen s predložitvijo pismenega soglasja solastnikov za nameravani gradbeni poseg oziroma za njegovo legalizacijo. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča vprašanje ureditve uporabe funkcionalnega zemljišča, na katerem stoji objekt za katerega legalizacijo gre, za odločitev o dovolitvi priglašenih del ni ključnega pomena, saj ni sestavni del spornega dejanskega stanja. Iz določbe 144. člena ZUP 1986 pa izhaja, da je predhodno vprašanje lahko le vprašanje, ki je samostojna pravna celota, za katere rešitev organ, ki vodi postopek, ni pristojen, vendar je njegova rešitev ključna za odločitev o predmetu matičnega upravnega postopka, ker je sestavni del dejanskega stanja. Zato je glede na vsebino določbe 144. člena ZUP 1986, ki definira predhodno vprašanje, odločitev sodišča prve stopnje (oziroma tožene stranke pred njim) da vprašanje ureditve uporabe funkcionalnega zemljišča ni predhodno vprašanje v postopku dovolitve priglašenih del, pravilna in zakonita.

V pritožbi uveljavljani ugovori ne vplivajo na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo utemeljitvi upravnega akta in je to v sodbi ugotovilo. Zato mu glede na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS ni treba navajati razlogov za odločitev. V zadevi gre za presojo zakonitosti prekinitve postopka dovolitve priglašenih del, zato razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje svojo presojo, da tožnik ni izkazal razpolaganja s spornim zemljiščem, v tej zadevi ne morejo biti pravno pomembni.

Pritožbeno sodišče je presodilo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato bo moral sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).