Jedro

V položaju, ko je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo ugotovilo s pomočjo indičnega sklepanja prek posrednih ugotovljenih dejstev, se pritožbeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja lahko nanaša 1.) na sam proces indičnega sklepanja, 2.) na izpodbijanje dokazne ocene nekaterih ali vseh ugotovljenih posrednih dejstev, 3.) ali oboje. V vseh treh primerih gre za izpodbijanje metode ugotovitve odločilnega dejstva oz. za izpodbijanje dokazne ocene o odločilnem dejstvu. Pri tem je pritožbeno sodišče skladno z načelom dispozitivnosti vezano na vsebino pritožbenih razlogov, torej tudi na obseg izpodbijanja dokazne ocene indicev oz. posrednih dejstev, kot sestavnega dela metode ugotovitve dejanskega stanja pri indičnem sklepanju.

Pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja je bilo v konkretnem primeru usmerjeno v kritiko dokazne ocene posrednih dejstev (indicev), za katere je tožnica ocenila, da ji niso v korist. Kontrolna funkcija pritožbenega sodišča glede dokazne ocene posrednih dejstev oz. indicev je posledično omejena le na preizkus dokazne ocene posrednih dejstev, na katere se pritožba nanaša. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je po opravljeni pritožbeni obravnavi brez pritožbene graje drugače kot sodišče prve stopnje dokazno ocenilo dejstvo, ali je zapustnik do smrti spremenil svojo oporočno voljo, preseglo v drugem odstavku 350. člena ZPP začrtane meje pritožbenega preizkusa.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi postavila zahtevek na ugotovitev obstoja oporoke na podlagi 77. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD).(1) Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je naslednje dejansko stanje: 1.) lastnoročna oporoka je obstajala, 2.) tožnica je dokazala njeno vsebino, 3.) oporoka je izpolnjevala vse predpisane obličnostne zahteve, 4.) lahko je bila uničena, izgubljena, skrita ali založena le za časa zapustnikovega življenja, vendar 5.) tožnica ni dokazala, da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena brez vednosti zapustnika. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da zapustnik svoje oporočne volje do smrti ni spremenil, kar pa sodišču po opravljeni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov ni zadostovalo za dejanski zaključek, da je oporoka izginila brez njegove volje.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Revizijsko sodišče je o tej sodbi že odločalo v revizijskem postopku in s sklepom II Ips 182/2013 sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Revizijsko sodišče je poudarilo, da je tožnici zaradi dokazne stiske (dokazovanje negativnega dejstva) potrebno omogočiti dokazovanje tudi z indici. Pri tem je navedlo, da dejstvo, da zapustnik svoje oporočne volje do smrti ni spreminjal, šteje za ugotovljeno.

3. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje opravilo pritožbeno obravnavo zaradi ugotovitve spornega dejstva, ali je oporoka izginila brez vednosti zapustnika. Zaslišalo je vse tri pravdne stranke. Po dokazni oceni na pritožbeni obravnavi izvedenih dokazov je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnica tega dejstva ni dokazala in njeno pritožbo ponovno zavrnilo. Pojasnilo je (drugače kot sodišče prve stopnje), da so se okoliščine od sestave oporoke tako spremenile, da je možno in verjetno, da si je zapustnik do smrti glede oporoke premislil. 4. Tožnica zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo. Primarno zatrjuje, da je pritožbeno sodišče prekoračilo meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje, ker je po opravljeni pritožbeni obravnavi drugače kot sodišče prve stopnje ugotovilo dejstvo, ki ga tožnica s pritožbo ni izpodbijala, in sicer ali je zapustnik do smrti spremenil svojo oporočno voljo ali ne. Revidentka se je postavila na stališče, da je bilo pritožbeno sodišče na tako ugotovljeno dejstvo vezano in bi moralo na njegovi podlagi le še opraviti indično sklepanje o (ne)obstoju odločilnega dejstva, ali je zapustnik vedel za izginotje oporoke. Po stališču tožnice sodišče druge stopnje zaradi tega niti ni imelo ustreznega temelja za razpis obravnave, prav tako tudi ne za drugačno dokazno oceno tega dejstva. Tožnica dejanskim zaključkom sodišča druge stopnje iz 12. točke obrazložitve očita medsebojno nasprotje. Sodišče druge stopnje po prepričanju revizije ni pojasnilo, na podlagi česa je drugače presodilo ugotovitev dejstva, ali je zapustnik svojo oporočno voljo do smrti spremenil ali ne. Dokaze, izvedene na pritožbeni obravnavi, je ocenilo v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in je zato dokazna ocena arbitrarna. Prav tako se ni opredelilo do pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni opravilo dokazne ocene izpovedi druge toženke. Revizija pritožbenemu sodišču očita odsotnost dokazne ocene izpovedi priče U. K. Sodišči nižjih stopenj sta pri nekaterih dejstvih odločali mimo trditvene podlage. Del ugotovitev iz 10. točke obrazložitve sodišča druge stopnje je protispisen.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženkama. Prva toženka je nanjo obrazloženo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Druga toženka je vložila laičen odgovor na revizijo. Ker pri odgovoru na revizijo druge toženke niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 86. člena ZPP, po katerem lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, se skladno z drugim odstavkom 91. člena ZPP šteje, da to dejanje ni bilo opravljeno.

6. Revizija je utemeljena.

7. Tožničin zahtevek je bil pred sodiščema nižjih stopenj zavrnjen zato, ker ni uspela dokazati dejstva, da je bila oporoka uničena, izgubljena, skrita ali založena brez zapustnikove vednosti. Pritožbeno sodišče je ob ponovnem reševanju pritožbe podvomilo v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje(2) o tem dejstvu, zato je skladno s pooblastilom iz drugega odstavka 347. člena ZPP razpisalo obravnavo in ponovno zaslišalo pravdne stranke. Pri tem je upoštevalo navodila revizijskega sodišča iz sklepa II Ips 182/2013 in tožnici dokazovanje tega dejstva omogočilo tudi z indici.

8. Revidentka relativno bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje vidi že v samem razpisu obravnave pred pritožbenim sodiščem, kar utemeljuje s stališčem, da je bilo pritožbeno sodišče vezano na prvi stopnji ugotovljeno in neizpodbijano dejstvo, da zapustnik svoje oporočne volje do smrti ni spremenil. Po stališču revizije bi moralo pritožbeno sodišče na podlagi tako ugotovljenega dejstva z uporabo pravil logičnega mišljenja brez obravnave le še opraviti indično sklepanje o (ne)obstoju odločilnega dejstva. Odločitev o reviziji je torej odvisna od odgovora na vprašanje, ali je pritožbeno sodišče vezano na (s strani tožnice) neizpodbijano dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da zapustnik svoje oporočne volje do smrti ni spremenil. Če je odgovor pritrdilen, je pritožbeno sodišče prekoračilo meje pritožbenega preizkusa iz drugega odstavka 350. člena ZPP in s tem storilo relativno bistveno kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP predstavlja revizijski razlog.

9. Pred odgovorom na zastavljeno vprašanje je potrebno najprej ugotoviti, 1.) katera dejstva spadajo v okvir dejanskega stanja v smislu določb procesnega prava, ki so lahko predmet izpodbijanja v pritožbenem postopku, 2.) in kakšen je obseg kontrolne funkcije pritožbenega sodišča v primeru izpodbijanja dejanskega stanja.

10. Pravna teorija enotno zastopa stališče, da v civilnem procesnem pravu izraz dejstvo ne pomeni vseh dejstev, ki so lahko predmet zaznavanja (dejstvo v širšem smislu), ampak samo tisto, kar spada k dejanskemu stanju pravnega pravila, ki ga je potrebno uporabiti (dejstvo v ožjem smislu). Drugače rečeno, dejansko stanje v procesnem smislu tvorijo le dejstva, ki sestavljajo spodnjo premiso sodniškega silogizma. Predmet dokazovanja in s tem tudi izpodbijanja v pritožbenem postopku so torej dejstva v ožjem pomeni oz. dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan pravne norme, ki jo je potrebno uporabiti.(3)

11. Čeprav so indici strogo gledano dejstva (v širšem smislu), gre le za dejstva, na podlagi katerih sodišče s pravili logičnega mišljenja šele sklepa na (ne)obstoj pravno odločilnega dejstva. V literaturi indice zato poimenujejo tudi kot dokazno pomembna dejstva. Ker je njihova funkcija dokazna (zlasti pri dokazovanju tako imenovanih negativnih dejstev), so pravzaprav specifično dokazno sredstvo za dokazovanje odločilnih dejstev(4) oz. posredno dokazno sredstvo.(5) Indic zato ni dejstvo, ki bi bilo sestavni del dejanskega stanja v procesnem smislu oz. pravno odločilnih dejstev.(6) Sodna praksa, sledeč pravni teoriji, indicem prav tako pripisuje pomen posrednih dokazov,(7) ki s pomočjo pravil logičnega sklepanja šele vodijo do ugotovitve pravnorelevantnih dejstev.

12. Upoštevajoč materialnopravno določbo 77. člena ZD, ki predstavlja pravni temelj tožbenega zahtevka v konkretni zadevi, dejstvo, ali je zapustnik svojo oporočno voljo do svoje smrti spremenil ali ne, ne predstavlja odločilnega dejstva, pač pa le indic (oz. posredno dokazno sredstvo), ki lahko posredno preko indičnega sklepanja vodi do ugotovitve (ne)obstoja odločilnega dejstva. Iz zbranega procesnega gradiva izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo ugotovilo s sklepanjem preko več posrednih dejstev, in sicer: 1.) da zapustnik za časa svojega življenja ni spremenil svojega odnosa do tožnice, niti ni izražal drugačne želje glede usode premoženja po njegovi smrti, kot je zapisal v oporoki, 2.) da je zapustnik oporoki ves čas pripisoval velik pomen, saj je še nekaj mesecev pred smrtjo spraševal, ali je še veljavna, 3.) da je zato nenavadno, da ob priliki zadnjega obiska svojega doma, česar se je sam zavedal, ni ponovno preveril obstoja oporoke, 4.) da je bil sicer ob tem zadnjem obisku zapustnik tako skrben, da je toženkama dajal celo navodila v zvezi s kurjavo in košnjo, zato ni realno, da oporoki ne bi posvetil nobene pozornosti, 5.) da je nenavadno, da je tožnica opazila, da ni oporoke, šele dva meseca po zapustnikovi smrti, in da druga toženka (mati tožnice) ob dejstvu, da je zbirala dokumentacijo za sestavo smrtovnice, ob tem ni preverila obstoja oporoke. Dejstvo, da zapustnik oporočne volje do smrti ni spreminjal (ki ga kot edinega izpostavlja revidentka), je bilo torej le eno od posrednih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri ugotavljanju odločilnega dejstva.(8)

13. Tožnica je v pritožbi z izjemo dejstva, ali je zapustnik spremenil svojo oporočno voljo, obširno izpodbijala dokazno oceno vseh ostalih indicev ter končno indično sklepanje o neobstoju odločilnega dejstva.(9) Revizijska trditev, da je tožnica s pritožbo grajala le postopek indičnega sklepanja, je torej neutemeljena. Ko predmet pritožbene graje ni le golo indično sklepanje(10), pač pa tudi ugotovitev (enega ali več) posrednih dejstev (dokazov), mora pritožbeno sodišče na takšno grajo ustrezno odgovoriti. V primeru dvoma v dokazno oceno izpodbijanih posrednih dejstev mora zaradi načela neposrednosti (4. člen ZPP) razpisati obravnavo, na kateri ponovi vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov ter sámo opraviti dokazno oceno o obstoju posrednih dejstev in nato sklepanje na (ne)obstoj odločilnih dejstev (drugi odstavek 347. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se je pri razpisu pritožbene obravnave torej gibalo v okviru pooblastil iz 347. člena ZPP, zato sam razpis in izvedba pritožbene obravnave ne predstavljata očitane kršitve določb postopka.

14. Odprta ostaja dilema, ali lahko pritožbeno sodišče po opravljeni obravnavi drugače ugotovi posredna dejstva (indice), ki so bila podlaga za sklepanje o obstoju odločilnega dejstva, če jih stranka v pritožbi ni izpodbijala.

15. Ko stranka v pritožbi uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (ugotovitev odločilnega dejstva), izpodbija delovno metodo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče uporabilo pri izboru objektov in sredstev dokazovanja ter pri ugotavljanju resničnosti dejanskih trditev o odločilnih dejstvih. Kontrolna funkcija pritožbenega sodišča je zato omejena le na nadzor pravilnosti dela sodišča prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja in ne predstavlja vnovičnega preizkušanja dejanske podlage spora.(11) Ker dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne more preizkusiti po uradni dolžnosti, je obseg aktivnosti pritožbenega sodišča samo zrcalna slika vsebine pritožbene graje. V tem pogledu je odločanje o pritožbi v celoti podvrženo načelu dispozitivnosti.(12) Pritožbeno sodišče pri dokazni oceni na pritožbeni obravnavi izvedenih dokazov zato ni povsem prosto, ampak je v celoti vezano na vsebino pritožbene kritike dokazne ocene.(13)

16. V položaju, ko je sodišče prve stopnje odločilno dejstvo ugotovilo s pomočjo indičnega sklepanja preko posrednih ugotovljenih dejstev, se pritožbeno uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja lahko nanaša 1.) na sam proces indičnega sklepanja, 2.) na izpodbijanje dokazne ocene nekaterih ali vseh ugotovljenih posrednih dejstev, 3.) ali oboje. V vseh treh primerih gre za izpodbijanje metode ugotovitve odločilnega dejstva oz. za izpodbijanje dokazne ocene o odločilnem dejstvu. Pri tem je pritožbeno sodišče skladno z načelom dispozitivnosti vezano na vsebino pritožbenih razlogov, torej tudi na obseg izpodbijanja dokazne ocene indicev oz. posrednih dejstev, kot sestavnega dela metode ugotovitve dejanskega stanja pri indičnem sklepanju.

17. Pritožbeno izpodbijanje dejanskega stanja je bilo v konkretnem primeru usmerjeno v kritiko dokazne ocene posrednih dejstev (indicev), za katere je tožnica ocenila, da ji niso v korist. Kontrolna funkcija pritožbenega sodišča glede dokazne ocene posrednih dejstev oz. indicev je posledično omejena le na preizkus dokazne ocene posrednih dejstev, na katere se pritožba nanaša. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je po opravljeni pritožbeni obravnavi brez pritožbene graje drugače kot sodišče prve stopnje dokazno ocenilo dejstvo, ali je zapustnik do smrti spremenil svojo oporočno voljo, preseglo v drugem odstavku 350. člena ZPP začrtane meje pritožbenega preizkusa. S tem je pritožbeno sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker je brez pritožbene graje spremenilo dokazno oceno o enem od indicev, ki skupaj z drugimi predstavljajo zaključen krog posrednih dejstev, je to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost indičnega sklepanja o obstoju pravnorelevantnega dejstva.

18. Revizijsko sodišče je iz nanizanih razlogov na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in vrnilo zadevo temu sodišču v ponovno sojenje. Revizijskemu sodišču se do ostalih revizijskih trditev iz tega razloga ni bilo potrebno opredeliti. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

Op. št. (1): Oporoka, ki je bila po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti, ima učinek veljavne oporoke, če prizadeti dokaže, da je oporoka obstajala, da pa je uničena, izgubljena, skrita, ali založena, in da je bila sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, in če dokaže vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje (77. člen ZD).

Op. št. (2): Zapisnik o opravljeni obravnavi na l. št. 131, 7. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (3): Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 338 in naslednje; Triva, S., Dika, M.: Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 179, 480 in naslednje, Ude, L: Civilno procesno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2002, stran 257. Op. št. (4): Zobec, J.: navedeno delo, str. 338. Op. št. (5): Ude, L: navedeno delo, stran 255; Uzelac, A.: Teret dokazivanja, Pravni fakultet Sveučilišta u Zagrebu, 2003, str. 93. Op. št. (6): Ude, L: navedeno delo, stran 256. Op. št. (7): II Ips 544/2004, II Ips 369/2005, II Ips 836/2009, II Ips 631/2009. Op. št. (8): 7. in 8. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (9): Zlasti 4., 5. in 6. stran pritožbe.

Op. št. (10): V takšnem primeru razpis obravnave pred pritožbenim sodiščem sploh ni potreben; prim. 4. alineja 358. člena ZPP.

Op. št. (11): Zobec, J.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, 1. knjiga, stran 92 in 93; Triva, S., Dika, M.: navedeno delo, stran 680 in 681. Op. št. (12): Zobec, J.: navedeno delo, 3. knjiga, stran 413 in 414. Op. št. (13): Zobec, J: navedeno delo, 3. knjiga, stran 405.