Jedro

Po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Gre za t. i. staro novo dejstvo, ki je obstajalo že v času prejšnjega odločanja. Enako velja za nov dokaz. Nov dokaz je le dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo, ali pa se je vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Možnost uporabe tega dokaza je nastala pozneje, ker se je zanj izvedelo šele po končanem upravnem postopku. Tudi če gre za nov dokaz v smislu 260. člen ZUP, pa mora biti ta posebej kvalificiran. Torej takšen, da bi lahko pripeljal do drugače odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka).

II. Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka dovolilo spremembo tožbe. Tožbeni zahtevek na odpravo posamičnih upravnih aktov toženca, št. ... z dne 27. 7. 2017 in št. ... z dne 12. 7. 2017 ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, povrnitev stroškov upravnega postopka v višini 371,21 EUR in stroškov zdravniškega pregleda v višini 43,15 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da tožeča stranka krije stroške postopka sama (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlog za obnovo postopka je bil vložen 16. 6. 2017 na podlagi zdravniškega potrdila z dne 2. 6. 2017 in po telefonskem razgovoru z imenovano zdravnico, da ni podlage za drugačno odločitev. Čeprav je bila na podlagi tega potrdila izdana odločba z dne 26. 6. 2017, da je zavarovanec nezmožen za delo tudi za čas od 1. 6. do 7. 7. 2017, ki je nadomestila odločbi, izpodbijani z obnovo postopka, je bilo z izpodbijano odločbo odločeno, da zdravniško spričevalo ne predstavlja novega dokaza. Takšna odločitev je v nasprotju z odločbo z dne 26. 6. 2017. Iz odločbe z dne 26. 6. 2017 ni razvidno, zakaj je bil postopek ugotavljanja začasne nezmožnosti za delo uveden, saj je bilo že v odločbi z dne 24. 5. 2017 navedeno, da ni podano zdravstveno stanje, ki bi utemeljevalo začasno nezmožnost za delo. Zdravstveno stanje se ni spremenilo. Zdravniško spričevalo predstavlja nov dokaz in dokazuje, da zavarovanec ni delovno zmožen. Nanaša se na dejstva, ki so obstajala že v prejšnjem postopku, pa jih stranka ni uspela dokazati, ker zanje ni vedela. Dejstvo nezmožnosti za delo je obstajalo že v času izdaje obeh izpodbijanih odločb, zato gre za nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Po sodni praksi (I U 138/2013) se za dokazovanje starega dejstva lahko uporabi nov ali star dokaz. Zaradi zavrnitve zaslišanja strank in predlaganih prič je podana kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlagane dokaze bi bilo potrebno izvesti za ugotovitev razlogov za izdajo odločbe z dne 26. 6. 2017. Šlo je za substanciran dokaz in dokazovanje pravno pomembnih dejstev. Pri ugotavljanju protipravnosti ravnanja imenovane zdravnice se je sodišče omejilo le na ugotavljanje dejanskega stanja do izdaje prvotne odločbe, ne pa tudi do nadaljnjega ravnanja. Po vloženem predlogu za obnovo postopka je bila po uradni dolžnosti izdana odločba o ugotovitvi nadaljnje začasne nezmožnosti za delo. Imenovana zdravnica je namerno sprejela napačno odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka. Upravičena je do povrnitve stroškov upravnega postopka in stroškov zdravniškega pregleda. Predlaga povrnitev stroškov pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Glede na pritožbene navedbe je potrebno dodati le še naslednje.

6. Zaradi zavrnitve predlaganega zaslišanja strank in prič v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Obravnavani dokazni predlogi so utemeljeno zavrnjeni, saj so za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo, za razsojo ni pravno odločilno, ali ki so neprimerni, ker so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva. Razlogi za zavrnitev dokaznega predloga morajo biti razvidni iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (2. odstavek 287. člena ZPP) ali iz obrazložitve končne sodne odločbe.

Sodišče prve stopnje je zavrnitev predlaganih dokazov ustrezno utemeljilo v izpodbijani sodbi.2 Za odločitev v tej zadevi je bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali zdravniško spričevalo z dne 2. 6. 2017 predstavlja nov dokaz v smislu obnovitvenih razlogov. Razlogi za izdajo odločbe z dne 26. 6. 2017 sploh niso relevantni, zato ne gre le za nepotrebne, temveč tudi povsem nerelevantne dokazne predloge.

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih posamičnih upravnih aktov o zavrženju predloga za obnovo postopkov, končanih z dokončnima in pravnomočnima odločbama z dne 8. 5. 2017 in z dne 24. 5. 2017. Z odločbo z dne 8. 5. 2017 je bilo izrečeno, da je zavarovanec A.A. zaradi bolezni začasno nezmožen za delo od 9. 5. do 31. 5. 2017 in zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno od 1. 6. do 26. 6. 2017. Po odločbi z dne 24. 5. 2017 pa je začasno nezmožen za delo v skladu z odločbo z dne 8. 5. 2017. Obnova postopkov je bila predlagana na podlagi zdravniškega spričevala medicine dela z dne 2. 6 2017. Ker to spričevalo ni nov dokaz v smislu obnovitvenega razloga, pogoji za obnovo postopka niso izpolnjeni. Sočasno je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov. S kasnejšo dokončno in pravnomočno odločbo z dne 26. 6. 2017, ki je nadomestila odločbo z dne 8. 5. 2017 v delu začasne nezmožnosti za delo od 1. 6 do 26. 6. 2017 in odločbo z dne 24. 5. 2017, je bilo izrečeno, da je zavarovanec od 1. 6. do 7. 8. 2017 začasno nezmožen za delo.

8. Da pogoji za obnovo obravnavanega predsodnega postopka niso izpolnjeni, je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je zaključilo tudi, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov predsodnega upravnega postopka in da ni podane odškodninske odgovornosti tožene stranke.

9. Obnova postopka je eno izmed izrednih pravnih sredstev po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP)3, s katerimi je na način in pod pogoji, ki jih določa zakon, mogoče poseči v pravnomočno urejena pravna razmerja. Za njeno uporabo morajo biti izpolnjene predpisane predpostavke. Torej da je predlog pravočasen in da je vsaj eden od obnovitvenih razlogov, taksativno določenih v 260. členu ZUP, verjetno izkazan (265. člen ZUP). Če pogoji niso izpolnjeni, se predlog zavrže (267. člen ZUP).

Po 1. točki 1. odstavka 260. člena tega zakona se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločitve, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku. Kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje, gre za t. i. staro novo dejstvo, ki je obstajalo že v času prejšnjega odločanja. Enako velja za nov dokaz. Nov dokaz je le dokaz, ki je obstajal že pred izdajo dokončne odločbe, vendar takrat ni bil znan, ker se zanj ni vedelo, ali pa se je vedelo, vendar se ni mogel uporabiti. Možnost uporabe tega dokaza je nastala pozneje, ker se je zanj izvedelo šele po končanem upravnem postopku.4 Tudi če gre za nov dokaz v smislu 260. člen ZUP, pa mora biti ta posebej kvalificiran. Torej takšen, da bi lahko pripeljal do drugače odločbe.

10. V okoliščinah konkretnega primera, ko sta bila obravnavana predsodna upravna postopka, končana 8. 5. 2017 in 24. 5. 2017, zdravniško spričevalo pa izdano 2. 6. 2017, slednje pred izdajo dokončnih odločb nedvomno ni obstajalo. Pomeni, da ne gre za nov dokaz v smislu 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Poleg tega tožeča stranka v tem postopku uveljavlja obnovo postopkov, končanih z odločbama, ki sta bili že nadomeščeni z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 26. 6. 2017. Še pred izdajo izpodbijanih dokončnih posamičnih upravnih aktov je bil torej zavarovancu bolniški stalež že priznan. Pritožbene navedbe v smeri obstoja obnovitvenega razloga morajo zato ostati brezuspešne. V pritožbi citirana sodna praksa z obravnavano zadevo ni primerljiva niti uporabljiva.

11. Sodišče prve stopnje povsem pravilno razloguje, da gredo po 1. odstavku 113. člena ZUP in sodni praksi5 stroški postopka v upravnem postopku v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Ker se je obravnavani predsodni postopek nedvomno začel na zahtevo tožeče stranke, stroške postopka krije sama.

12. V obravnavanem primeru toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, kot enega izmed elementov odškodninske odgovornosti. Po ustaljeni sodni praksi6 mora biti za odškodninsko odgovornost toženega zavoda ravnanje takšno, da bi iz njega izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Takšno dejansko stanje ob povsem pravilno in zakonito zavrženem predlogu za obnovo postopka nikakor ne more biti podano.

13. Glede na vse predhodno obrazloženo je pritožbeno sodišče na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. in III. točka izreka). Vse ostale pritožbene navedbe za odločitev v zadevi niso pravno relevantne.7

14. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo potrebno skleniti še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe (165. v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 3. točka obrazložitve izpodbijane sodne odločbe. 3 Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 4 V. Androjna, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, stran 548. 5 Npr. Psp 345/2016. 6 VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, itd. 7 1. odstavek 360. člena ZPP.