Jedro

Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila tožena stranka podjemnik (ki bi jamčil za uspeh izvedenih del v smislu, da celoten ogrevalni sistem, kamor so bili vgrajeni kotli, deluje v pričakovanih okvirjih), pač pa se je sklicevala (le) na neodpravljeno napako v predmetu nakupa. Izrecno je navedla tudi, da zahtevek ne utemeljuje na odgovornosti tožene stranke za izbiro kotlov. Zato je za odločitev o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje, ali kotli, ki jih je prodala tožena stranka, res niso dosegali izrecno dogovorjenih parametrov, saj je tožeča stranka zatrjevala, da kotli že od prvega dne ne delujejo, tožena stranka pa je trdila nasprotno: da napake na kotlih ni, oziroma je vzrok za nedelovanje v sferi tožeče stranke.

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje, in ne tisti, ki ga zanika.

Tožeča stranka je pred demontažo imela možnost zavarovanja dokazov, česar ni storila, na kar je izrecno opozorila tudi tožena stranka. Posledic svojega ravnanja oziroma opustitev zato ne more prevaliti na toženo stranko v okviru zatrjevanja, da je dokazno breme prešlo na toženo stranko. Le-to bi prešlo na toženo stranko šele v primeru, da bi tožeča stranka dokazala obstoj napake na kotlih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.077,15 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter iz razloga kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravice do poštenega sojenja (enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS). Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka zahteva vrnitev kupnine, ki jo je plačala toženi stranki za stvar, za katero trdi, da je obremenjena s stvarno napako. Le-te naj tožena stranka kljub pravočasnemu obvestilu s strani tožeče stranke ne bi odpravila. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je vrnitveni zahtevek po drugem odstavku 111. člena v zvezi s 471. členom Obligacijskega zakonika (OZ). Bistvena predpostavka vrnitvenega zahtevka je, da je imel predmet prodaje stvarno napako.

6. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka prodala tožeči stranki set šestih kotlov B., skupaj s priborom. Tožena stranka je izstavila račun št. 143 z dne 1. 10. 2009 v višini 30.698,54 EUR, ki ga je tožeča stranka plačala. Set kotlov bi po tehničnih podatkih proizvajalca moral dosegati temperaturo 80- C in razpolagati s toplotno močjo 529,80 kW. Priklop in zagon kotlov je bil izveden 7. 10. 2009, vendar kotli teh parametrov po navedbah tožeče stranke že ob zagonu niso dosegali, saj niso imeli izrecno dogovorjenih lastnosti (niso dosegali tehničnih parametrov, ki naj bi jih zagotavljal proizvajalec). Kotle je tožeča stranka v objekt investitorja vgradila sama, priklop in zagon kotlov pa je izvedel pooblaščeni serviser tožene stranke. Tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila tožena stranka podjemnik (ki bi jamčil za uspeh izvedenih del v smislu, da celoten ogrevalni sistem, kamor so bili vgrajeni kotli, deluje v pričakovanih okvirjih), pač pa se je sklicevala (le) na neodpravljeno napako v predmetu nakupa. Izrecno je navedla tudi, da zahtevek ne utemeljuje na odgovornosti tožene stranke za izbiro kotlov. Zato je za odločitev o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje, ali kotli, ki jih je prodala tožena stranka, res niso dosegali izrecno dogovorjenih parametrov, saj je tožeča stranka zatrjevala, da kotli že od prvega dne ne delujejo, tožena stranka pa je trdila nasprotno: da napake na kotlih ni, oziroma je vzrok za nedelovanje v sferi tožeče stranke.

7. V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. V razveljavitvenem sklepu I Cpg 791/2015 z dne 29.3.2015 je višje sodišče opozorilo, da je izvedenec v okviru svojega mnenja (poleg napake na kotlih samih) dopustil tudi druge vzroke, ki izvirajo izven sfere tožene stranke. Ker je izvedenec na zaslišanju 22. 1. 2015 potrdil, da bi bilo mogoče izvesti preizkus doseganja deklariranih moči kotlov s ponovno priključitvijo kotlov, je bilo potrebno dokazni postopek dopolniti na način, da se kotli ponovno priklopijo in testirajo za ugotovitev, ali dosegajo deklarirane parametre ali pa, da se vpogleda v elektronsko shranjene podatke (kar pa po navedbi izvedenca ni bilo možno, ker morajo za pregledovanje teh informacij kotli obratovati).

8. V ponovljenem postopku priključitev kotlov ni bila izvedena, posledično pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeča stranka to pripisuje izključno neaktivnosti ali nespretnosti izvedenca, tožene stranke in sodišča ter v pritožbi kronološko navaja posamezna procesna dejanja, v posledici katerih priključitev kotlov ni bila mogoča. Sodišču prve stopnje očita, da je izredno dolgo vodilo postopek od prejema razveljavitvene odločbe do odločitve, da se opravi preizkus kotlov, čeprav je tožeča stranka zagotovila prevode listin za sodelovanje s predstavnikom proizvajalca oziroma pooblaščeno družbo, ker brez njih po stališču izvedenca priklopa ni bilo mogoče opraviti. Pa vendar se ta dokaz ni izvedel, čeprav je tožeča stranka založila tudi predujem ter poskrbela za prevoz kotlov v toplarno. Tožeča stranka še navaja, da je več kot očitno, da so se proizvajalec in vsi, ki so povezani s proizvajalcem, vključno s toženo stranko, izmikali temu, da bi se meritve opravile. Po stališču tožeče stranke bi morala tožena stranka kot pogodbeni partner proizvajalca poskrbeti za sodelovanje proizvajalca za priklop kotlov, česar pa ni storila. Dokazno breme se je zato po njenem stališču prevalilo na toženo stranko, ki pa ni uspela dokazati, da je vzrok nedoseganja parametrov drugje kot pri samih kotlih. Ko se je izkazalo, da priklop kotlov v toplarni ni več možen, ker jo bodo prenavljali, je tožeča stranka predlagala, da se izvede priklop v ..., kjer so bili kotli najprej vgrajeni, vendar ji je sodišče za izvedbo tega dokaza postavilo nemogoč pogoj, saj bi morala založiti predujem v znesku 130.000,00 EUR ter stroške proizvajalca, kar pa je bil za tožečo stranko nesprejemljiv znesek. Zaradi navedenega je tožeča stranka zatrjevala, da je bila postavljena v položaj, ko izvedba dokaza zaradi nerazumnih stroškov ni bila mogoča. Trdila je še, da bi bila izvedba dokaza mogoča v vseh letih od napotila Višjega sodišča v sklepu I Cpg 791/2015, vendar bi bilo potrebno aktivno sodelovanje sodišča, izvedenca in predvsem tožene stranke, ki je bila zadolžena za to, da poskrbi za prisotnost predstavnika B., od katerega je sama kupila kotle, saj tožeča stranka z B. ni bila v pogodbenem odnosu. Tožeča stranka šteje, da ji je bila odvzeta pravica do sodnega varstva in poštenega sojenja s tem, ko sodišče oziroma izvedenec od leta 2015 dalje nista storila ničesar konkretnega, poleg tega pa se tožečo stranko sili v nerazumne stroške za izvedbo dokaza.

9. Višje sodišče pritožbenim navedbam ne sledi. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker tožeča stranka ni dokazala napake na kotlih. Ta zaključek ni posledica ravnanja sodišča, izvedenca ali tožene stranke, pač pa ravnanja tožeče stranke same. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje, in ne tisti, ki ga zanika. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala, da kotli, ki jih je prodala tožena stranka, niso imeli lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene, to je, da niso dosegali tehničnih parametrov, ki jih je zagotavljal proizvajalec. Tožena stranka se je pred tožbenim zahtevkom branila tako, da je trdila, da napake na kotlih ni (oziroma je vzrok za nedelovanje v sferi tožeče stranke), poleg tega pa tožena stranka ni opravila izbire kotlov, saj se je za nakup spornih kotlov odločila tožeča stranka sama.

10. Višje sodišče kot pravilen potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru tožeča stranka tista, ki mora dokazati obstoj napake na kotlih; na njej je torej materialno dokazno breme. Le-to je ves čas postopka na eni stranki, medtem ko se procesno dokazno breme (ki pomeni strankino dolžnost predlagati dokaz) med dokaznim postopkom premešča. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, vendar pa do tega ne pride na način, kot to v pritožbi zatrjuje tožena stranka: da bi torej dokazno breme prešlo na toženo stranko zgolj zato, ker je tožeča stranka zadostila vsemu, kar je bilo v njeni moči (pripeljala kotle v ... (kjer pa preizkus ni bil več mogoč), prevedla vse listine in zagotovila ogled kotlov).

11. V tej zadevi je bil uspeh dokazovanja ves čas odvisen od pravočasne izvedbe ali ohranitve dokazov. Kot je pojasnil izvedenec, je bilo potrebno za ugotovitev obstoja stvarne napake na kotlih zagotoviti obvladovanje vseh vzrokov, ki so izven kotlov in ki vplivajo na njihovo pravilno delovanje, že v razveljavitvenem sklepu pa je višje sodišče opozorilo, da gre morebitno poslabšanje karakteristik kotlov po izvedeni demontaži v breme tožeče stranke. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je tožena stranka že pred demontažo kotlov opozarjala, da sistem, v katerega so kotli dobavljeni, ni pravilno dimenzioniran, tožeča stranka pa je kljub temu kotle brez vednosti in sodelovanja tožene stranke sama odmontirala. Na ta način je bila v nadaljevanju bistveno omejena glede možnosti ugotovitve obstoja stvarne napake, ki jo zatrjuje, posledično pa je prevzela tudi riziko (ne)uspeha dokazovanja le-te. Tožeča stranka je pred demontažo imela možnost zavarovanja dokazov, česar ni storila, na kar je izrecno opozorila tudi tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo 9. 5. 2013. Posledic svojega ravnanja oziroma opustitev zato ne more prevaliti na toženo stranko v okviru zatrjevanja, da je dokazno breme prešlo na toženo stranko. Le-to bi prešlo na toženo stranko šele v primeru, da bi tožeča stranka dokazala obstoj napake na kotlih, česar pa ni storila. Tožeča stranka se svojega dokaznega bremena ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na domnevne kršitve izvedenca, sodišča ali tožene stranke niti na potek časa. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je bilo postopanje sodišča kontinuirano, pri čemer datum nove obravnave ne more imeti vpliva na uspeh dokaznega postopka s ponovno vzpostavitvijo delovanja kotlov (ki je bila po stališču izvedenca v času prve ponovljene glavne obravnave sicer še vedno možna). Izvedenec je po podatkih v spisu deloval v skladu z navodili in na način, kot se je sproti izkazal za nujen, vsekakor pa je deloval v smeri čim manjših stroškov. Tožeča stranka ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je sproti odkrivalo, da zadeva terja sodelovanje pooblaščenih serviserjev in laboratorija, potreben pa je bil tudi prostor za izvedbo preizkusa, saj se zgolj z vpogledom v shranjene elektronske podatke ne bi moglo ugotoviti zatrjevanega nedelovanja kotlov. Specifičnost situacije je zahtevala dolgotrajnejši postopek (ki pa je kljub vsemu tekel kontinuirano), temu pa bi se tožeča stranka lahko izognila z zavarovanjem dokazov, česar pa ni storila.

12. Tožeča stranka po zaključku višjega sodišča pavšalno zatrjuje, da priključitev kotlov ni bila izvedena zaradi neaktivnosti tožene stranke, izvedenca in sodišča. V zvezi s tem razen posplošenih očitkov ni navedla ničesar konkretnega, predvsem ni pojasnila, kako naj bi se tožena stranka izmikala sodelovanju. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala ali dokazovala, da bi bila tožena stranka uvoznik ali pooblaščeni serviser spornih kotlov, prav tako tudi ne, da bi bila v kakšnem razmerju s proizvajalcem kotlov. Na podlagi podatkov v spisu tudi ni mogoč zaključek, da bi tožena stranka ne opravila vseh dejanj, ki so ji bila naložena, zaradi česar pritožbenim navedbam tudi v tem delu ni mogoče slediti.

13. Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic in sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave RS). Tudi v tem delu so pritožbeni očitki zgolj za ravni posplošenega zatrjevanja, da tožeča stranka ni imela pravice do poštenega sojenja. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, upoštevajoč pravila o materialnem dokaznem bremenu. Pravici do sodnega varstva in poštenega sojenja nista povezani z uspehom ene od pravdnih strank; sodišče prve stopnje pa je v ponovljenem postopku tudi v celoti sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke. Če tožeča stranka dokaznega bremena ni zmogla, pa to ne pomeni kršitve njenih ustavnih pravic, kot to zmotno meni v pritožbi.

14. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.