Jedro

Ob (za tožnika) nesporni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica plačala toženčeve položnice, se je trditveno in dokazno breme, da tega ni storila s svojim, temveč z njegovim denarjem (in mu posledično zneska ni posodila), prevalilo nanj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo, da tožnici1 plača 1.091,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 407,82 EUR, tožencu pa plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 154,22 EUR.

2. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija I. in IV. točko izreka prvostopenjske sodbe (dajatveni in stroškovni del, ki ga bremeni). Navaja, da je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP s tem, ko je brez utemeljenega razloga zavrnilo dokazna predloga z zaslišanjem S. P. in I. G. Spregledalo je, da je zaslišanje S. P. predlagal tudi za dokazovanje svojega zdravstvenega stanja in ne zgolj za dokazovanje finančne pomoči. Prav tako je bil tudi I. G. predlagan za dokazovanje toženčevega finančnega stanja, kar je ključno dejstvo pri ugotavljanju, ali je bila zatrjevana pomoč pokojne S. S. sploh potrebna. Nadalje je protispisno navedlo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je imela tožnica2 prihranke od prodaje solastniškega stanovanja, ki naj bi v marcu znašali 8.000 EUR, saj je to dejstvo prerekal. Sodba je v bistvenem neobrazložena tudi v delu, v katerem se sodišče ni opredelilo do toženčevega ugovora, da tožnica ni imela zadosti sredstev za izročitev zatrjevanega posojila. Nadalje meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje v delu, v katerem je presodilo, da zdravstvene težave toženca niso izkazane, prav tako pa je v zadostni meri konkretiziral, da v navedenem obdobju ni imel likvidnostih težav, saj je sredi julija 2013 od prodaje vozila prejel določena denarna sredstva. Navaja še, da je tožba nesklepčna, saj tožnica ni podala nobene trditvene podlage v zvezi z zapadlostjo posojila, sodišče pa je napačno štelo, da v ustnem dogovoru ni bil dogovorjen rok za plačilo. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Jedro odločanja pred pritožbenim sodiščem je vprašanje, ali bi toženec v primeru izvedbe spornih dokaznih predlogov, lahko učinkovito izpodbil v postopku dokazane navedbe tožnice, da je bila zatrjevana ustna posojilna pogodba sklenjena in da ji toženec na tej podlagi dolguje izposojene zneske, ki mu jih je posodila tako, da je zanj plačala položnice.3

6. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je toženec zaslišanje svoje mame predlagal zgolj v zvezi z navedbo, da mu je finančno pomagala. V odgovoru na tožbo za izkazovanje celotnih navedb iz 3. točke namreč ni navedel (nasprotno, torej zmotno trdi v pritožbi), da bo "vse navedeno" pojasnila S. P., temveč je zapisal, da bo to ob zaslišanju storil on sam. Za preostale dokaze je predhodno natančno substanciral, za kaj jih predlaga - mamo izključno za dokazovanje finančne pomoči. Vendar to za odločitev v predmetni zadevi, kot bo pojasnjeno, ni bistveno. Po drugi strani drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da je toženec na prvem naroku za glavno obravnavo (in torej pravočasno) zaslišanje I. G. predlagal (tudi) za izkazovanje toženčevega premoženjskega stanja, vendar je takšen dokazni predlog po oceni pritožbenega sodišča nepotreben iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

7. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnikom, da je izpodbijana sodba indična. Ravno nasprotno. Tožnica je v tožbi podala trditve, da je s tožencem sklenila ustni dogovor, da bo zanj plačala njegove položnice, toženec pa ji je obljubil, da ji bo tako plačane zneske vrnil, česar kljub njenemu pozivu ni storil. Dokazno breme za dokazovanje teh trditev je (bilo) na tožnici in tožnica ga je zmogla. Kot dokaz je namreč predložila potrdila o opravljenih plačilih ter poziv za vračilo posojila, med strankama pa sploh ni bilo sporno, da je bila tožnica tista, ki je plačila izvršila prek spletne banke. Sodišče prve stopnje je obstoj ustno sklenjenega dogovora ugotovilo tudi prek zaslišanja tožnice in priče B. P. 8. Toženec je v svojo obrambo trdil, da je bil v času zatrjevanih plačil težko pokreten zaradi putike, tožnica mu je z internetnim plačilom položnic zgolj naredila uslugo, ob plačilu ji je izročil gotovino, finančno se je bil zmožen preživljati, medtem ko tožnica ni imela zadosti denarja, da bi mu denar sploh lahko posodila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med navedenimi zgolj trditev, da je toženec tožnici za plačilo položnic izročil gotovino, pravno odločilna za prerekanje obstoja posojilne pogodbe. Ob (za pritožnika nesporni) ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica plačala toženčeve položnice, se je trditveno in dokazno breme, da tega ni storila s svojim, temveč z njegovim denarjem, prevalilo nanj. Tožnica niti ne bi mogla dokazovati, da to ni bil njen denar (negativno dejstvo). To dejstvo (tj. da je bil denar njegov in ne tožničin) je toženec dokazoval le s svojim zaslišanjem4, in ne tudi s predlaganima dokazoma, glede katerih sodišču prve stopnje očita, da ju neutemeljeno ni izvedlo. Povedano drugače: četudi bi sodišče izvedlo predlagana dokaza, bi ugotovljeno dejstvo, da je tožnica za toženca plačala položnice s svojim denarjem, ostalo neizpodbito. Ker sta dokazna predloga tako pravno neodločilna, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, očitana kršitev postopka pa ni podana. Sodišče prve stopnje je oblikovalo logično in prepričljivo dokazno oceno, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je bistvena dejstva: obstoj ustne posojilne pogodbe in da toženec prejetega posojila ni vrnil, zato je tožbenemu zahtevku v tem delu utemeljeno ugodilo.

9. Res je, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s presojo premoženjskega stanja tožnice in toženca, v določeni meri se je opredelilo tudi do toženčevega zdravstvenega stanja, a te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča niso bistvene, zato se do pritožbenih navedb, ki se nanje nanašajo, samo ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Dejstvo je, da je tožnica plačala toženčeve položnice s svojim denarjem (toženec nasprotnega ni dokazal), torej je razpolagala z zadostnimi sredstvi. Če je s plačili spravljala sebe v neugoden finančni položaj, v smislu, da je kljub (nesporno ugotovljeni) minimalni plači na tak način posojala tožencu denar, gre za vprašanje motivov, ki v obravnavani zadevi niso relevantni.

10. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene očitke, da je tožba nesklepčna, saj rok za vrnitev posojila ni bistvena sestavina posojilne pogodbe.5 Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da tožnica ni navedla, da je bil dogovorjen rok za plačilo, pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 574. člena OZ.

11. Pritožba torej ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni zaznalo razlogov, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških je posledica zavrnitve pritožbe in je vsebovana v odločitvi (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnik pa v odgovoru na pritožbo ni priglasil stroškov pritožbenega postopka.

1 Tožnica je po končani glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje umrla. Postopek je bil prekinjen in se je nadaljeval 4. 1. 2017 z njenim dedičem. 2 Tožnik v predmetnem postopku je sicer A.P., vendar pritožbeno sodišče v obrazložitvi uporablja naziv "tožnica", kar se nanaša na pokojno S.S., in sicer zaradi lažjega razumevanja, ker se je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ukvarjalo z razmerjem med tožencem in takratno tožnico in je to tudi predmet tega spora. 3 Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek v delu, ki se nanaša na zatrjevano posojilo v obliki plačila hrane in tobaka. 4 Sodišče prve stopnje tožencu ni sledilo in v pravilnost te dokazne ocene pritožbeno sodišče ne dvomi. 5 Ilovar Gradišar, S., Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2004, str. 609.