Jedro

Ker je bil umik tožbe posledica toženkine izpolnitve tožbenega zahtevka, okoliščine v katerih je bila izpolnitev opravljena, ali je bilo to v okviru upravnega postopka, ki sicer s pravdnim postopkom ni bil povezan, ali pa kako drugače, niso pomembne. Razlogi za toženkino izpolnitev tožbenega zahtevka za stroškovno odločitev niso pomembni, pomembno je le dejstvo, da so tožniki tožbo umaknili takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek, zaradi česar so podani razlogi za uporabo izjeme od splošnega pravila o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe, določene v prvem odstavku 158. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da ta sedaj glasi: „II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati tožeči stranki 609,00 EUR pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema tega sklepa plačati tožeči stranki 166,20 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zaradi umika tožbe postopek ustavilo ter v II. točki izreka odločilo še, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožniki) sama nosi svoje pravdne stroške in je dolžna toženi stranki (v nadaljevanju toženki) povrniti 619,15 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od prejema sklepa, po tem pa z vsakokrat veljavnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper stroškovno odločitev (II. točko izreka) uvodoma navedenega sklepa se pravočasno po pooblaščenki pritožujejo tožniki. Poudarjajo, da je bil razlog za umik tožbe v izpolnitvi tožbenega zahtevka, saj je toženka ravnala v skladu z zahtevkom, kot so tožniki tudi sporočili sodišču v umiku tožbe. Sprejeta stroškovna odločitev, pri kateri sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo določbe prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), je zato v nasprotju z listinami v spisu in sama s seboj. Razlog zaradi katerega so se tožniki odločili umakniti tožbo izhaja iz sfere toženke, ki je opustila opravljanje dejavnosti, pa čeprav je to bilo tekom upravnega postopka. Sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da toženki naloži povrnitev stroškov postopka, ali da podredno odloči, da toženki niso dolžni povrniti njenih stroškov.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP) ter ocenjuje, da je stroškovna odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, saj ob ugotovljenih relevantnih dejanskih okoliščinah sodišče prve stopnje ni uporabilo ustrezne materialnopravne določbe.

6. Tožniki so s tožbo, v delu, ki je bil obravnavan v konkretnem pravdnem postopku, zahtevali opustitev dejavnosti razreza lesa, ki ga je toženka izvajala z žago za razrez hlodovine, zaradi katere je nastajal hrup, ki je presegal krajevno običajne mere. Na podlagi prvega odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 75. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) so tožniki zahtevali opustitev dejavnosti iz katere izvira vznemirjanje oziroma škodna nevarnost, torej dejavnosti, ki povzroča hrup, ki presega krajevno običajne mere. Ob umiku tožbe so tožniki sodišču prve stopnje pojasnili, da je toženka žago, za katero so v tožbi zatrjevali, da predstavlja vir imisij, ki so presegale krajevno običajno mero, odstranila, s čimer pa je bila tudi škodna dejavnost odstranjena. Sodišče sicer verjame toženki (vloga z dne 26. 6. 2013 (list. št. 155), da dejavnosti razreza lesa in ostalih spremljevalnih dejavnosti (prevozi, razkladi) ni v celoti opustila, pa vendar toženka pritrjuje, da je več ne opravlja v tolikšnem obsegu, ker je bila strojna oprema (katero je predstavljala žaga) odstranjena. Z odstranitvijo žage s strani toženke je pri tožnikih odpadel razlog uveljavljanja tožbenega zahtevka, saj je bil vir nedovoljenih imisij (hrup kot posredna imisija je prepovedan le, če presega krajevno običajno mero)(1) odstranjen, preostala dejavnost toženke pa tožnikov očitno ne moti v tolikšni meri oziroma ne povzroča hrupa, ki bi presegal krajevno običajne mere.

7. Ker je bil umik tožbe posledica toženkine izpolnitve tožbenega zahtevka, okoliščine v katerih je bila izpolnitev opravljena, ali je bilo to v okviru upravnega postopka, ki sicer s pravdnim postopkom ni bil povezan, ali pa kako drugače, niso pomembne. Razlogi za toženkino izpolnitev tožbenega zahtevka za stroškovno odločitev niso pomembni, pomembno je le dejstvo, da so tožniki tožbo umaknili takoj, ko je toženka izpolnila zahtevek, zaradi česar so podani razlogi za uporabo izjeme od splošnega pravila o povrnitvi stroškov v primeru umika tožbe, določene v prvem odstavku 158. člena ZPP. Tožnikom zato pripadajo pravočasno uveljavljeni potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe, ki jim jih je dolžna povrniti toženka, ki pa do povrnitve svojih pravdnih stroškov ni upravičena.

8. Tožniki so v umiku tožbe pravočasno uveljavljali povrnitev stroškov. Sodišče druge stopnje jim je v skladu z določbo 155. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) kot potrebne priznalo naslednje stroške: nagrado za postopek v znesku 253,50 EUR po tar. št. 3100 ZOdvT, nagrado za narok v znesku 234,00 EUR po tar. št. 3102 ZOdvT, 20 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev in 20 % DDV v višini 101,50 EUR po tar. št. 6007 ZOdvT. Skupaj znašajo pravdni stroški tožnikov 609,00 EUR, v skladu s 158. členom ZPP pa jih je tožnikom v 15 dneh dolžna povrniti toženka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

9. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in prvostopenjsko odločitev o stroških pravdnega postopka (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) spremenilo, kot izhaja iz izreka.

10. Tožniki so s pritožbo uspeli, zato je sodišče druge stopnje o stroških njihove pritožbe odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP ter ZOdvT. Kot potrebne jim je priznalo naslednje priglašene stroške: nagrado za postopek v znesku 50,00 EUR po tar. št. 3220 ZOdvT (namesto priglašenih 312,50 EUR, saj je pritožbeno sporna le vrednost stroškovne odločitve prvostopenjskega sklepa, torej 619,15 EUR, ne pa tudi odločitve o umiku tožbenega zahtevka), 10,00 EUR po tar. št. 6002 ZOdvT za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, 22 % DDV v višini 13,20 EUR po tar. št. 6007 ZOdvT ter sodno takso za pritožbo v znesku 93,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški tožnikov 166,20 EUR, ki jim jih je toženka dolžna povrniti.

Op. Št. (1): Vrenčur R. v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 390.