Jedro

Tožnica ni upravičena do odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR, saj ji delovno razmerje ni prenehalo na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, ampak zaradi zakonito podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri kateri je bil napačno določen le datum prenehanja delovnega razmerja (ker ni bilo upoštevano, da je tožnica upravičena do daljšega odpovednega roka glede na kontinuiteto delovnega razmerja pri toženi stranki in prejšnjem delodajalcu, od katerega je bila prevzeta).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I/4. točki izreka spremeni tako, da se zavrne zahtevek za plačilo zneska 864,54 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, zavrglo tožbo tožnice za ugotovitev obstoja delovnopravne kontinuitete, da je bila tožnica pri toženi stranki oziroma njenih pravnih prednikih zaposlena že od 1. 10. 1994 dalje in za ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom 30 dnevnega odpovednega roka, temveč s potekom 75 dnevnega odpovednega roka. V točki I/1.a izreka izpodbijanega dela sodbe je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 19. 3. 2010 nezakonita v delu, ki se nanaša na čas prenehanja delovnega razmerje in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 22. 4. 2010, temveč je trajalo do 22. 5. 2010. V I/1.b točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo preostali zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. V točki I/2.a izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici obračunati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot bi jih ta prejemala, če bi delala pri toženi stranki za čas od 23. 4. 2010 do 22. 5. 2010, plačati zanjo od teh zneskov vse dajatve in prispevke, neto zneske pa ji izplačati skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. I/2.b točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem tožbeni zahtevek tožnice za obračun in plačilo plač za čas po 22. 5. 2010 po predhodno odvedenih dajatvah in glede zakonskih zamudnih obresti od pripadajočih neto zneskov zavrnilo. V I/3.a točki izreka je naložilo toženi stranki, da je tožnici dolžna priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi ter jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ za čas od 23. 4. 2010 do 22. 5. 2010. V I/3.b točki izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zahtevek tožnice za priznanje vseh pravic iz odpovedane pogodbe o zaposlitvi in za vpis v matično evidenco ZPIZ, za čas po 22. 5. 2010 zavrnilo. V I/4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati znesek 864,54 EUR, v 8 dneh in pod izvršbo. V I/5. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici razliko v odpravnini v višini 2.509,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. V I/6. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da tožnica ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki in da se ji pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama dne 1. 2. 2006, razveže z dnem 4. 7. 2010. V II. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v znesku 740,44 EUR v 8 dneh, po izteku izpolnitvenega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, posledično pa tudi iz pritožbenega razloga zmotno uporabljenega materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da obstaja delovnopravna kontinuiteta med toženo stranko in tožničinimi prejšnjimi delodajalci (K.J.J. s.p., ... 72, T.S. d.o.o.). Tožena stranka tožnice ne bi zaposlila, če le-ta ne bi izkazala prekinitve delovnopravne kontinuitete s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki ga je sklenila z družbo T.S. d.o.o.. V spornem obdobju je bilo namreč na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih najmanj 300 brezposelnih konfekcionark, zato bi tožena stranka lahko zaposlila tudi delavke, ki so bile prijavljene na Zavodu za zaposlovanje kot iskalke zaposlitve. Ob podpisu sporazuma bi morala tožnica ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja, ne pa da se sklicuje na pravno nevednost. Tožnica je očitno vedela, kaj je podpisala, vendar pa je očitno želela čimprej dobiti zaposlitev pri toženi stranki, ki je sicer zaposlovala le konfekcionarke, ki niso imele pravic iz delovnega razmerja pri prejšnjih delodajalcih. Tožena stranka ni pravni naslednik K.J.J. s.p. in T.S. d.o.o., saj je sedež tožene stranke na drugem naslovu, poslovodstvo je drugo, prav tako vrsta proizvodnje. Edina povezava tožene stranke s podjetjem T.S. d.o.o. je bila ta, da je za proizvodnjo najela iste prostore in opremo, v katerih je prej delovalo podjetje T.S. d.o.o.. Tožena stranka, katere lastnik je tujec, ni bila seznanjena z možnostjo, da jo bodo bremenili zaradi delovnopravne kontinuitete daljši odpovedni roki, odškodnine in odpravnine v primerih, ko je bilo potrebno odpuščati delavke iz poslovnih razlogov. V zvezi z obstojem delovnopravne kontinuitete bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati kot stranko tudi zakonitega zastopnika tožene stranke, sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog neupravičeno zavrnilo kljub temu, da je bila tožena stranka pripravljena založiti predujem za sodnega tolmača. Glede na to je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršen pa je bil tudi Zakon o pravdnem postopku. Odločitev o pravdnih stroških ni pravilna, saj je tožena stranka uspela glede primarnega zahtevka, zato predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistveno kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen glede odločitve o vtoževani odškodnini v višini 864,54 EUR.

Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita nepravilno uporabo določb ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke. Zaslišanje strank ni obvezno, saj 257. člen ZPP določa, da sodišče sporna dejstva, ki so pomembna za odločbo, lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje njenega zakonitega zastopnika zavrnilo na podlagi člena 287/2 ZPP, ki določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je na naroku za glavno obravnavo dne 2. 11. 2011 sprejelo sklep, da se kot nepotrebni zavrnejo ostali predlagani dokazi, ki jih sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni izvedlo, na podlagi česar je zaključiti, da je zavrnilo tudi predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. S tem je sodišče prve stopnje zadostilo zahtevi iz določbe člena 287/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. odstavka 287. člena ZPP, bi morala tožena stranka to kršitev uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče (ob koncu naroka za glavno obravnavo) in ne šele v pritožbi (1. odstavek 286. b. člena ZPP). V skladu z 286. b. členom ZPP bi morala tožena stranka postopati tudi v primeru, če bi štela, da je sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj na to bistveno kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zato, ker v postopku ni bil zaslišan zakoniti zastopnik tožene stranke. Okoliščine, na katere se sklicuje pritožba in o katerih naj bi izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu. Na odločitev sodišča namreč nima nikakršnega vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da lastnik in zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je tujec, ni bil seznanjen z možnostjo, da ga bodo zaradi delovnopravne kontinuitete bremenili daljši odpovedni roki in višje odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Za ugotovitev obstoja delovnopravne kontinuitete je prav tako irelevantno subjektivno prepričanje lastnika oziroma zakonitega zastopnika, da ta delovnopravna kontinuiteta ni podana, ker je tožnica s prejšnjim delodajalcem podpisala sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, s takšno ugotovitvijo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da je šlo v konkretnem primeru za spremembo delodajalca po 73. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS; št. 42/2002 in nadalj.). Sprememba delodajalca pa se presoja po objektivnih merilih in ne na podlagi subjektivnega prepričanja strank. Za odločitev v tem individualnem sporu ni odločilna niti pritožbena trditev tožene stranke, da tožena stranka delavk družbe T.S. d.o.o. ne bi zaposlila, če ne bi izkazale prekinitve delovnega razmerja pri tej družbi oziroma da bi tožena stranka lahko namesto tožnice zaposlila katero od drugih brezposelnih konfekcionark, kot tudi dejstvo, da je bil zakoniti zastopnik tožene stranke in lastnik pripravljen prevzeti delavke le pod pogojem, da do njih ne bo imel nikakršnih obveznosti, ki bi izhajale iz delovnopravne kontinuitete.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna dolžina odpovednega roka in višina odpravnine tožnice, ta dejstva pa so naslednja: - tožnica je bila od 1. 10. 1994 do 31. 12. 2002 zaposlena pri samostojnemu podjetniku K.J.J. s.p., ... kot šivilja; - v družbi T.S. d.o.o. je pričela z delom z 1. 1. 2003, kjer je bila zaposlena do 31. 1. 2006, pri čemer je pri navedeni družbi delala v istih prostorih, uporabljala enaka delovna sredstva (šivalni stroj), kot dotedaj; - z dnem 1. 2. 2006 je tožnica nadaljevala z delom pri toženi stranki, pri čemer je prav tako opravljala delo šivilje in na isti lokaciji. Družba T.S. d.o.o. je šivala tudi za zakonitega zastopnika tožene stranke in ko je bilo ugotovljeno, da ta družba posluje z izgubo, so pristojni nameravali predlagati stečaj, vendar pa je prišlo do prevzema delavnice T.S. d.o.o. in delavk, ki so bile v T.S. d.o.o. zaposlene. Zakoniti zastopnik tožene stranke je ustanovil toženo stranko, delavke, ki so bile prej zaposlene v družbi T.S. d.o.o., pa so se brez prekinitve zaposlile pri toženi stranki in v istih prostorih še naprej opravljale isto delo; - tožnica (in ostale delavke družbe T.S. d.o.o.), so z direktorjem T.S. d.o.o. A.J. sklenile sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi; - tožena stranka je tožnici dne 19. 3. 2010 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pri čemer je pri odmeri odpovednega roka in višine odpravnine upoštevala le tožničino zaposlitev pri toženi stranki (v času od 1. 2. 2006 do 22. 4. 2010); - tožnici je bila zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izplačana odpravnina v višini 477,96 EUR, delovno razmerje pa ji je bilo zaključeno po izteku 30 dnevnega odpovednega roka. Pri izračunu višine vtoževane razlike v odpravnini je tožnica upoštevala minimalno plačo, ki je v mesecu februarju 2010 znašala 597,43 EUR bruto, na tej osnovi pa je bila tožnici tudi odmerjena odpravnina, ki je bila tožnici že izplačana.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je obstajala delovnopravna kontinuiteta med tožničinima zaposlitvama pri samostojnem podjetniku K.J.J. s.p., .. 72 in T.S. d.o.o.. Iz izpovedbe priče J.J., ki je bila prokurist družbe T.S. d.o.o., izhaja, da je bila tožnica najprej zaposlena pri K.J.J. s.p. kot šivilja in ko se je ta statusno preoblikoval v d.o.o. (T.S. d.o.o.) je tožnica z delom nadaljevala v družbi T.S. d.o.o. in sicer brez prekinitve, v istih prostorih in z opravljanjem istega dela. Zaradi slabe finančne situacije družbe T.S. d.o.o. (pristojni pri družbi T.S.d.o.o. so nameravali celo predlagati stečaj) je A.F. predlagal, da bi vzel delavnico družbe T.S. d.o.o., kjer je delala tudi tožnica, v najem, prevzel pa bi tudi delavke, ki so v družbi T.S. d.o.o. tudi delale. To se je dejansko tudi zgodilo, A.F. je ustanovil novo družbo T.K. d.o.o., delavke, ki so bile do tedaj zaposlene v družbi T.S. d.o.o., pa so brez prekinitve nadaljevale z istim delom in v istih prostorih pri toženi stranki. Glede na to je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR. Res je, kar zatrjuje tožena stranka v pritožbi, da tožena stranka ni pravni naslednik družbe T.S. d.o.o., vendar to za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR ni bistvenega pomena. Odločilni kriterij za presojo, ali gre za prenos podjetja po 73. členu ZDR (ki temelji na Direktivi Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov z dne 12. 3. 2001) je glede na sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti tudi dejstvo, ali je podjetje ohranilo svojo identiteto, kar se med drugim kaže tudi v tem, da novi delodajalec nadaljuje oziroma spet začne poslovati v podjetju z isto ali podobno dejavnostjo (primer Spijkers – zadeva C24/85). V določenih primerih se lahko kot gospodarska enota, ki ohrani identiteto tudi po prenosu, šteje tudi skupina delavcev, ki je trajno vključena v skupno dejavnost, če novo vodstvo podjetja nadaljuje dejavnost in prevzame tudi bistveni del zaposlenih (primer Süzen opr. št. C13/95). To pomeni, da so pomembne pri oceni, ali gre za spremembo delodajalca, okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, stopnja podobnosti dejavnosti pred in po prenosu, čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti (že omenjena zadeva Spijkers). Ob upoštevanju zgoraj omenjenih okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je šlo tudi v primeru prehoda tožnice od družbe T.S. d.o.o. k toženi stranki za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR.

Če pride do spremembe delodajalca po 73. členu ZDR in je delavcu pri zadnjem delodajalcu delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je potrebno pri ugotavljanju dolžine odpovednega roka in višine odpravnine upoštevati tudi delovno dobo, ki jo je delavec dosegel pri prejšnjem delodajalcu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje z ozirom na določbo 92. člena ZDR in 109. člena ZDR pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do 60 dnevnega odpovednega roka in do odpravnine, upoštevaje delovno dobo, ki jo je tožnica dosegla tudi pri samostojnemu podjetniku K.J.J. s.p. in družbi T.S. d.o.o.. Pravilno je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 22. 5. 2010 (in ne do 22. 4. 2010), da ji je dolžna tožena stranka za obdobje od 23. 4. 2010 do 22. 5. 2010 obračunati plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, odvesti predpisane dajatve in izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec ter ji izplačati tudi razliko v odpravnini v višini 2.509,19 EUR, skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo tudi odškodnino na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR v znesku 864,54 EUR. Pravilna je sicer ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v delu, ki se je nanašal na dolžino odpovednega roka, nezakonita, vendar pa takšna ugotovitev kljub temu ne nudi podlage za prisojo vtoževane odškodnine po 1. odstavku 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bila v preostalem izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita. Odškodnina iz člena 118/1 ZDR je odmena, namenjena delavcu, ki se odpove reintegraciji, do katere bi bil sicer upravičen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa tožnica reintegracije k toženi stranki ne bi mogla zahtevati, saj je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita (z izjemo določitve dolžine odpovednega roka). Glede na to sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za odločitev, da je dolžna tožena stranka tožnici plačati vtoževano odškodnino po 1. odstavku 118. člena ZDR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in 4. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo del tožničinega tožbenega zahteva, ki se je nanašal na plačilo odškodnine v višini 864,54 EUR.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo o pravdnih stroških v tem individualnem delovnem sporu. Ugotoviti je namreč potrebno, da je tožnica uspela s pretežnim delom pritožbenega zahtevka, v zvezi z zavrnilnim delom in zavrženjem dela tožbe pa niso nastali posebni stroški. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na 154. členu ZPP in 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in nadalj.) Ker razen glede odločitve sodišča prve stopnje o odškodnini po členu 118/1 ZDR niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožnice ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločalo, kar jih ta ni priglasila.