Jedro

Res je, da o tem (dogovoru) ni nobenega jasnega neposrednega dokaza – pisni predlog pogodbe je ostal nepodpisan, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo povezalo posredne dokaze (indice) in na podlagi njih napravilo življenjsko logičen in dovolj zanesljiv sklep o tem, da je bil tak dogovor ustno oz. konkludentno tudi dosežen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem, ponovljenem sojenju ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 74710/2011 z dne 31. 5. 2011 v veljavi v 1. in 3. točki izreka sklepa.

2. Tožena stranka se zoper sodbo ponovno pritožuje, sklicuje se na vse predvidene pritožbene razloge, predlaga pa njeno spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ali pa razveljavitev in novo sojenje. Opredeljuje svoje pritožbene stroške. Vztraja, da je bil med strankama dogovor, da plačilo januarja 2010 v višini 599,96 EUR pokrije tudi vso nadaljnjo uporabo v letu 2010. Poudarja, da pisne pogodbe ni bilo in da ne temelj ne višina obveznosti nista z ničemer dokazana. Navaja, da drži, da sta se stranki o najemnini dogovarjali, ne pa tudi dogovorili, na kar kaže odklonitev podpisa pogodbe in kar je prepričljivo pojasnil njen zakoniti zastopnik. Pravi, da tudi izdani oz. predloženi računi terjatve, kot ji je prisojena v breme, ne izkazujejo; v izvršbi je tožeča stranka zahtevala zgolj plačilo enega računa, šele v dopolnitvi tožbe je predložila še dva. Nasprotuje tudi rezervnim razlogom sodišča, češ da dolguje v vsakem primeru iz naslova neupravičene obogatitve, saj meni, da za to ni izpolnjenih oz. ugotovljenih zakonskih pogojev, in sicer ne prikrajšanja ne koristi, sploh pa ne v določeni višini; te, očita, sodišče sploh ni ugotovilo. Pritožnica nasprotuje tudi navedbi sodišča, da je bila višina zahtevka nesporna, saj je prerekala obstoj same terjatve.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje tokrat ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokazov napravilo dejanski zaključek o tem, da ni bilo le dogovarjanja o plačilu za uporabo dvorane, pač pa da je bil dogovor tudi dosežen, in sicer za ceno 50 EUR za uro. Res je, da o tem ni nobenega jasnega neposrednega dokaza – pisni predlog pogodbe je ostal nepodpisan, vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo povezalo posredne dokaze (indice, glej 5., 11. in 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in na podlagi njih napravilo življenjsko logičen in dovolj zanesljiv sklep o tem, da je bil tak dogovor ustno oz. konkludentno tudi dosežen. S tem je izpolnilo svojo dolžnost glede na metodološki napotek 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), po katerem mora sodišče odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Da je tožena stranka dvorano tožeče za sporno obdobje, za katerega slednja terja plačilo, uporabljala, sploh ni sporno. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da na podlagi dogovora o uporabi za 50 EUR na uro. V sprejeto dokazno oceno pritožbeno sodišče ne dvomi. (Nepomemben je zato očitek, da ne drži, da bi višina obveznosti ne bila sporna.)

7. Tožeča stranka ni ničesar predložila prepozno in tudi do kršitve razpravnega načela oz. prekoračitve trditvene podlage v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo. Že v predlogu za izvršbo je navedla znesek 2199,86 EUR, na plačilo katerega je sedaj tožena stranka obsojena. Ker pa se je po ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi verodostojne listine, postopek nadaljeval v pravdi, je imela tožeča stranka zakonsko predvideno možnost ustrezne dokaze (račune) predložiti tudi še kasneje. To je tudi storila – v dopolnitvi tožbe, k čemer je bila pozvana, pravočasno, še pred prvim narokom (1. odst. 286. čl. ZPP).

8. Pritožnik sicer utemeljeno oporeka razlogom sodišča, ki se tičejo neupravičene obogatitve; ti so v dejanskem pogledu res pomanjkljivi, kot očita pritožba, vendar ta napaka na pravilnost odločitve ne vpliva - slednja je oprta na ugotovljeno poslovno obveznost. Obveznost iz naslova neupravičene obogatitve se s tem celo izključuje: če je nekdo nekaj dolžan na podlagi pogodbe, ne more istega zneska dolgovati zato, ker je bil obogaten brez pravnega temelja. V prvem pritožbenem postopku je pritožbeno prvostopenjsko sodišče zgolj opozorilo, da naj preveri, ali obstaja morebiti neposlovna obveznost za primer, če se posel ne bi mogel dokazati (glej 9. točko sklepa z dne 22. aprila 2015). Pritožbeno sodišče pa tokrat ravno zaradi pomanjkljivosti obrazložitev v tem delu tega ne šteje za relevantno nasprotje v razlogih sodbe, šteje le, da je to napačno in v celoti odveč.

9. Pritožbeni očitki se tako v odločilnem delu izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Na podlagi sklepa o prenosu pristojnosti predsednika Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 Su 889/2015.