Jedro

Upnica je v predlogu za izvršbo kot firmo upnice navedla Zavarovalnico B. d.d., OE X, vendar je že sama, še preden jo je sodišče prve stopnje s sklepom pozvalo, naj popravi predlog za izvršbo, v odgovoru na ugovor dolžnika poleg imena in sedeža firme Zavarovalnica B d.d., še izrecno označila, da se spor nanaša na OE X. Vrnitev v popravo je, tudi v primerih, ko je kot stranka navedena tvorba, ki nima sposobnosti biti stranka, je pa nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je ta tvorba vključena, možna. Ne gre namreč za pomanjkljivost, ki se je ne da odpraviti.

Glede teka zamudnih obresti po 01. 01. 2002 pa je potrebno upoštevati veljavno zakonodajo. Takšno spremembo materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati po uradni dolžnosti pri izdaji izpodbijanega sklepa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in sklep o izvršbi spremeni tako, da se predlog za izvršbo zavrne v delu, ki se nanaša na izterjavo: - zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 2.551,30 EUR (prej 611.394,00 SIT) od 01. 01. 2002 do plačila in - zakonskih zamudnih obresti od izvršilnih stroškov v znesku 25,87 EUR (prej 6.200,00 SIT) od 01. 01. 2002 do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo sklep o izvršbi opr. št. 0002 I 2002/02156 z dne 08. 01. 2003. Dolžniku je naložilo, da upnici v osmih dneh povrne 10,43 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za njihovo prostovoljno plačilo.

Proti sklepu se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožuje dolžnik. Predlog za izvršbo je dne 09. 07. 2002 vložila upnica z aktivno legitimacijo Območne enote Zavarovalnice B, ki pa ni pravna oseba. Zavarovalnica B d.d., OE X, kot je navedeno na predlogu za izvršbo, ne more biti aktivno legitimirana v navedenem izvršilnem postopku. Kot upnica bi lahko bila legitimirana le Zavarovalnica kot delniška družba, ker je pravna oseba. S tem, ko je upnica navedla zastopnici L. P. in Z. V. z generalnim pooblastilom, še ni izkazala aktivne legitimacije. Tudi v sodbi Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. P 801/94 z dne 19. 06. 1998 je kot tožeča stranka navedena Zavarovalnica B d.d., Ljubljana, OE X, zaradi česar upnica zaradi napačne aktivne legitimacije ni mogla izkazati pravega pravnega interesa in je bil predlog za izvršbo in njemu priložen izvršilni naslov vsebinsko ter formalno pomanjkljiv. Popolnost vloge se presoja v času prispetja k sodišču, kar pomeni, da bi moralo sodišče imeti v vidu le tiste sestavine, ki so bile nujne za oceno popolnosti posamezne vloge, predpisane v času prispetja vloge na sodišče. Zato bi moralo sodišče že s sklepom o izvršbi predlog za izvršbo v celoti zavrniti v skladu s četrtim odstavkom 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, na kar je dolžnik že opozoril v ugovoru in pripravljalni vlogi. Kot upnica se je izvršilnega postopka udeležil nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, s čimer je podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Dolžnik ni pasivno legitimiran v navedenem izvršilnem postopku, saj od leta 1995 ni živel na naslovu Y in ni podpisal nič v zvezi s pravdnim postopkom ali izvršilnim postopkom. Za obstoj pravdnega in izvršilnega postopka je izvedel šele, ko mu je bil sklep o izvršbi vročen na delovnem mestu, kateremu je bila priložena še sodba. Sodišče je zato tako v pravdnem kot v izvršilnem postopku kršilo civilno procesni inštitut vročanja in je dolžniku nepravilno vročalo vsa sodna pisanja, zaradi česar je dolžnik dne 16. 12. 2004 vložil predlog za obnovo pravdnega postopka, saj bi v skladu z 142. členom Zakona o pravdnem postopku sodišče moralo vsa pisanja v pravdnem in izvršilnem postopku osebno vročiti dolžniku. Zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov pa bi moralo sodišče odmeriti v skladu z načelnim pravnim mnenjem obče seje VSS 26. 06. 2002: zamudne obresti pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ), torej od 01. 01. 2002 dalje, in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o predpisani obrestni meri in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 109/2001 – ZPOMZO-A) do dneva sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere, zmanjšanje za temeljno obrestno mero (sedaj po 13,5 % obrestni meri), od prvega dne po dnevu sodbe sodišča prve stopnje dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO-A). Priglaša stroške pritožbe.

Upnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

Pritožbene trditve v zvezi z aktivno in pasivno legitimacijo strank v tem izvršilnem postopku niso utemeljene. Upnica je v predlogu za izvršbo, vloženem dne 10. 07. 2002, kot firmo upnice navedla Zavarovalnico B d.d., OE X, vendar je že sama, še preden jo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 07. 12. 2010 (list. št. 46 spisa) pozvalo, naj popravi predlog za izvršbo, v odgovoru na ugovor dolžnika (list. št. 35 spisa) poleg imena in sedeža firme ZAVAROVALNICA B d.d., še izrecno označila, da se spor nanaša na OE X. Vrnitev v popravo je, tudi v primerih, ko je kot stranka navedena tvorba, ki nima sposobnosti biti stranka, je pa nedvoumno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je ta tvorba vključena, možna (prim. A. Galič v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, 2005, I. knjiga, str. 352). Ne gre namreč za pomanjkljivost, ki se je ne da odpraviti (prim. prvi odstavek 81. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ugovorna trditev, ki jo dolžnik ponavlja v pritožbi, da je predlog za izvršbo vložila neobstoječa pravna oseba, torej ni utemeljena. V zvezi s pritožbenimi očitki glede pasivne legitimacije dolžnika pa se višje sodišče v celoti strinja z razlogi in obrazložitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ter se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje, pri čemer zgolj dodaja, da dolžnik v ugovoru niti ni trdil, da se predmetni izvršilni naslov ne nanaša nanj. Upnica je v predlogu za izvršbo označila dolžnika tudi z rojstnimi podatki, ki jim dolžnik ni ugovarjal, zato ni dvoma, da je predmetni izvršilni predlog vložen zoper pravega dolžnika, čeprav je po izdaji izvršilnega naslova spremenil naslov svojega prebivališča. Ker izvršilno sodišče po načelu stroge formalne legalitete (17. člen ZIZ) pravilnosti pravnomočne in izvršljive odločitve v izvršilnem naslovu ne more presojati, pa so neutemeljene tudi pritožbene trditve v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izvršilnih stroškov, prisojenimi upnici v izvršilnem naslovu.

Dne 01. 01. 2002 je pričel veljati Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami – v nadaljevanju OZ), ki v 376. členu določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, v 1060. členu pa, da se določbe tega zakonika ne uporabljajo za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakonika. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-300/04 z dne 02. 03. 2006 razveljavilo 1060. člen OZ, v kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 01. 01. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. To pomeni, da je v primeru obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, dolžnik dolžan plačati zamudne obresti, ki so se natekle do 01. 01. 2002, ne glede na to, ali je njihova vsota že presegla glavnico. Glede teka zamudnih obresti po 01. 01. 2002 pa je potrebno upoštevati veljavno zakonodajo. Takšno spremembo materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati po uradni dolžnosti pri izdaji izpodbijanega sklepa. V obravnavanem primeru je bil izvršilni naslov izdan in je postal pravnomočen pred izdajo citirane ustavne odločbe in celo pred uveljavitvijo OZ dne 01. 01. 2002. Ustavna odločba U-I-300/04 je materialnopravno zavezujoča in jo je zato treba uporabiti tudi v obravnavani zadevi. Nedvomno je v izvršilnem naslovu pravnomočno odločeno o dolžnikovi obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti po temelju in o zakonskih zamudnih obrestih, ki so se že natekle do konca glavne obravnave, medtem ko o obrestih, ki tečejo od dneva zadnje obravnave dalje do plačila, še ni bilo pravnomočno odločeno in o višini te terjatve pravnomočno odloči šele izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti (tako tudi odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-227/05 z dne 24. 05. 2007 in Up-699/05 z dne 05. 07. 2007). Ker je pritožbeno sodišče s pomočjo programa za izračun zakonskih zamudnih obresti, ki je pri sodišču v uradni rabi, ugotovilo, da so na dan 01. 01. 2002 obresti od zneska glavnice 611.394,00 SIT, ki so tekle od dne 30. 12. 1993 dalje ter od zneska izvršilnih stroškov v višini 6.200,00 SIT, ki so tekle od 25. 01. 1994 dalje, na dan 01. 01. 2002 že presegle glavnico, je izpodbijani sklep v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 358. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, v prvem odstavku izreka sklepa spremenilo tako, da je ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep o izvršbi opr. št. I 2002/02156 z dne 08. 01. 2003 spremenilo tako, da je predlog za izvršbo zavrnilo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od vsakega posameznega zgoraj navedenega zneska od 01. 01. 2002 dalje do plačila. Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu izpodbijanega sklepa pravilna, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ, pritožbo v ostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo.

Dolžnik je s pritožbo uspel le v delu v zvezi s tekom zakonskih zamudnih obresti, zaradi česar niso nastali posebni stroški, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in šesti odstavek 38. člena ZIZ).