Jedro

Vrhovno sodišče poudarja, da bi zaslišanje stranke in prič v postopku izdaje začasne odredbe le izjemoma pomenilo dokaz, ki bi ga bilo sodišče dolžno izvesti v postopku odločanja o podanem predlogu.

Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo vsebino 32. člena ZUS-1 s tem, ko je poudarilo, da mora pritožnica posledice, ki zanjo pomenijo težko popravljivo škodo, ne le zatrjevati temveč tudi (verjetno) izkazati. Glede na splošne navedbe, da bo v posledici izpodbijanega akta ogroženo njeno preživljanje, tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za potrditev zatrjevanih dejstev niso bili predloženi nobeni dokazi, sodišče pa na nujnost take vzročne zveze ni bilo dolžno pa tudi ne upravičeno sklepati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 705/1526/2013/9 z dne 15. 2. 2016, s katero je bila razrešena kot sodna izvedenka in sodna cenilka, ob tem pa ji je bilo naložena tudi obveznost oddaje s temi nalogami povezane štampiljke in izkaznic ter določen vpis in objava navedenih dejstev v uradnih evidencah in objava na spletnih straneh tožene stranke. Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala odlog izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica hujših posledic, ki naj bi ji nastale zaradi izpodbijanih aktov in ki naj bi pretehtale javno korist, ki se z navedenimi akti zasleduje, ne izkazuje. Tožnica sicer do odločitve sodišča v upravnem sporu ne bi mogla več opravljati izvedeniškega in cenilskega dela vendar pa iz tega izvirajoče težko popravljive škode po mnenju sodišča prve stopnje s svojimi zgolj posplošenimi navedbami ni verjetno izkazala.

3. Tožnica (v nadaljevanju: pritožnica) v pritožbi zoper sklep le-tega izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1 in navaja tudi kršitve ustavnih pravic tožnice v postopku pred sodiščem (14., 15., 22. in 23. člen Ustave). Ob tem navaja, da so bile njene trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretizirane in izkazane z zadostnim standardom verjetnosti. Pritožnica ob tem meni, da sta ji bili s postopanjem sodišča prve stopnje ob sprejemanju odločitve kršeni pravice do dokazovanja ter pravica do poštenega sojenja, saj sodišče njenih argumentov ni resno in kritično obravnavalo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V dopolnitvi pritožbe tudi navaja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o predlaganem dokazu zaslišanja tožnice, poleg tega pa dopolnjuje pritožbene navedbe s pojasnili in dokazi, ki se nanašajo na poslovanje družbe ..., pri kateri je pritožnica zaposlena, ter prilaga za to različne dokaze.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

8. V zvezi s pritožbenimi navedbami tako Vrhovno sodišče najprej poudarja, da ob navedeni temeljni obveznosti, da stranka poda celovito utemeljitev že v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe, tudi v pritožbenem postopku zoper sklep o izdaji začasne odredbe nedovoljenih pritožbenih novot ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Pritožnica je na prvi stopnji kot dokaz poleg izpodbijanega akta predložila le izpis iz poslovnega registra za družbo ..., predlagala pa je zaslišanje tožnice. Zato so pritožbene navedbe glede dejstev, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bila navedena, vendar za to razlogi niso pojasnjeni, nedopustne novote: da je bila družba ..., ustanovljena zato, da bi pritožnica v njenem okviru opravljala svoje delo in zgolj delo izvedeništva in cenilstva. Iz enakega razloga so nedovoljene pritožbene novote tudi vsi dokazi, ki jih je pritožnica predlagala v dopolnitvi pritožbe (po pooblaščencu Odvetniški pisarni ...), glede katerih pritožnica tudi sicer ne pojasni, zakaj jih ni predložila že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navedenih dejstev in dokazov torej Vrhovno sodišče pri svojem odločanju ne more upoštevati.

9. V zvezi s predlaganim zaslišanjem tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje Vrhovno sodišče poudarja, da bi zaslišanje stranke in prič v postopku izdaje začasne odredbe le izjemoma pomenilo dokaz, ki bi ga bilo sodišče dolžno izvesti v postopku odločanja o podanem predlogu. Navedeno izhaja tudi iz zakonske ureditve, ki določa zelo kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe (v sedmih dneh od prejema zahteve, peti odstavek 32. člena ZUS-1). Temu pritrjuje tudi ustaljena sodna praksa, po kateri je treba že v zahtevi navesti in izkazati vsa pomembna dejstva in okoliščine o izdaji začasne odredbe, kar pojmovno narekuje predložitev predvsem listinskih dokazov. Z listinskimi dokazi je očitno razpolagala tudi pritožnica, vendar jih - kot ugotovljeno - po svoji krivdi v prvostopenjskem postopku ni pravočasno predložila. Glede na značilnosti odločanja o začasni odredbi in podane okoliščine konkretnega primera tako ni mogoče šteti, da je z opustitvijo izvedbe dokaza z zaslišanjem pritožnice podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, iz enakega razloga pa take kršitve tudi ne pomeni opustitev odgovora na predlagano izvedbo navedenega dokaza.

10. Na podlagi navedenega so neutemeljene navedbe pritožnice o kršitvi njenih ustavnih pravic (22. in 23. člena Ustave), saj je sodišče opravilo dokazni postopek in se do upoštevnih in bistvenih dejstev ter dokazov tudi opredelilo. Ostale zatrjevane kršitve ustavnih pravic pritožnice pa so vsebinsko povsem nekonkretizirane in se zato do njih Vrhovno sodišče ni opredeljevalo.

11. Pritožnica zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je povzročitev nezmožnosti opravljanja nalog izvedeniškega in cenilskega dela težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1 oziroma, da iz navedenega nujno izhaja ogroženost za preživljanje pritožnice in da bi zato moralo izdati začasno odredbo, s katero bi navedeno odločitev tožene stranke, ki v to pravico posega, zadržalo. Vendar pa navedeni očitek ni utemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo vsebino 32. člena ZUS-1 s tem, ko je poudarilo, da mora pritožnica posledice, ki zanjo pomenijo težko popravljivo škodo, ne le zatrjevati temveč tudi (verjetno) izkazati. Glede na splošne navedbe, da se pritožnica z izvedeniškim in cenilskim delom sama preživlja v okviru družbe G., d. o. o., in da bo v posledici izpodbijanega akta ogroženo njeno preživljanje, tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za potrditev zatrjevanih dejstev niso bili predloženi nobeni dokazi, sodišče pa na nujnost take vzročne zveze ni bilo dolžno pa tudi ne upravičeno sklepati. Tako je mogoče pritrditi stališču prve stopnje, da ni bilo izkazano niti to, da je navedeno delo predstavljalo (edini) vir za preživljanje pritožnice, saj ni bila izkazana niti vsebina razmerij med njo in navedeno družbo, obstoj dohodka iz navedenega dela niti druge okoliščine, ki bi potrjevale odvisnost pritožnice od opravljanja navedenega dela. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje dejansko stanje lahko ugotovilo le na podlagi pravilno in pravočasno predloženih dokazov, kar pa za ugotovitev s strani pritožnice zatrjevanih okoliščin ni zadoščalo.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

14. Ker tožeča stranka ni uspela s svojo pritožbo, mora sama trpeti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).