Jedro

Za določitev vrednosti predmeta v postopku zaradi sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve po prostem preudarku ni zadosti opornih točk niti objektivnih kriterijev, saj zadeva nima premoženjske narave. Vrednost predmeta v tem primeru ni ocenljiva. Ker niti približno ne more imeti denarnega ekvivalenta, je določitev vrednosti predmeta s prostim preudarkom izključena.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se odvetnici iz sredstev sodišča povrnejo stroški zastopanja v bruto znesku 153 EUR. Vrednost spornega predmeta je določilo v višini 700 EUR, upoštevaje tretji odstavek 30. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi odvetnice in odločitev spremenilo tako, da znašajo priznani stroški 348 EUR. Vrednost spornega predmeta je določilo v višini 4.000 EUR, upoštevaje drugi odstavek 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS št. 67/2008 – ZOdvT).

3. Vrhovno državno tožilstvo je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Trdi, da je stališče sodišča, da se vrednost spornega predmeta določi na podlagi drugega odstavka 22. člena ZOdvT, napačno. Gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, praksa višjega sodišča pa ni enotna (VSL I Cp 4797/2010 z dne 20. 1. 2011, VSL I Cp 4922/2010 z dne 3. 1. 2011, VSL I Cp 4740/2010 z dne 22. 12. 2010). Sodišče bi moralo uporabiti prvi odstavek 22. člena ZOdvT in in vrednost predmeta določiti po prostem preudarku upoštevaje merila iz 13. člena ZOdvT (obseg in težavnost odvetniške storitve, vrsta postopka, ali gre za postopek pred okrajnim, okrožnim ali kakšnim drugim sodiščem). Zadeva je manj zahtevna od postopka v sporih iz razmerij med starši in otroci, za katere je zakonodajalec določil vrednost predmeta 1.500 EUR. Sodišče bi moralo vrednost spornega predmeta določiti v višini 700 EUR. Sodišče bi lahko tudi upoštevaje drugi odstavek 22. člena ZOdvT zakonsko določeni znesek 4.000 EUR ustrezno znižalo.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena odvetnici, ki v odgovoru navaja odločbe sodnikov posameznikov višjih sodišč, ki vsi, razen enega sodnika, stojijo na stališču, da je pri določanju nagrade postavljenega odvetnika vrednost predmeta v tovrstnih postopkih 4.000 EUR. Zaradi oblikovanja nove sodne prakse je na podlagi 366.a člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, 45/2008 - ZPP) o tem odločal senat Višjega sodišča v Ljubljani (II Cp 4540/2010 z dne 3. 12. 2010), ki je prišel do istega zaključka. Problematiko je na seji obravnaval tudi civilni oddelek Višjega sodišča v Ljubljani in sprejel stališče, da se v postopkih pridržanja nagrada odvetnikov odmerja od vrednosti 4.000 EUR. Ne gre za enostaven postopek, kjer naj bi bila vloga odvetnika zgolj garantna.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji iz drugega in tretjega odstavka 385. člena ZPP. Revizije zoper sklep o stroških ni. Odločitev Vrhovnega sodišča o načinu določitve vrednosti predmeta, ko gre za postopek sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve, je pomembna za zagotovitev enotne uporabe prava zlasti, ker sodne prakse Vrhovnega sodišča ni. V tem postopku je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo stališče, da se vrednost predmeta določi v višini 4.000 EUR (enaka so stališča v sklepih I Cp 4922/2010, I Cp 4740/2010, II Cp 4540/2010, I Cp 4920/2010, I Cp 4794/2010, I Cp 4758/2010, I Cp 4798/2010, II Cp 4789/2010, I Cp 4918/2010, I Cp 4795/2010, I Cp 4923/2010, II Cp 4793/2010, II Cp 4924/2010, II Cp 4790/2010, I Cp 4919/2010, II Cp 4792/2010, I Cp 4921/2010, II Cp 4791/2010. Isto sodišče je v sklepih I Cp 4797/2010, I Cp 3257/2010 zavzelo stališče, da se vrednost spornega predmeta določi v višini 700 EUR na podlagi prvega odstavka 22. člena ZOdvT (po pravični oceni).

7. Odvetniške nagrade so v ZOdvT določene na tri načine: ali glede na vrednost predmeta odvetniške storitve ali v fiksnih zneskih ali v razponu med dvema fiksnima zneskoma (zadnje velja za 2. del Tarife – izvensodne storitve, 4. in 5. del Tarife – kazenski postopek in postopek o prekrških, 3. del Tarife – kolektivni delovni spori, postopki pred Ustavnim sodiščem in Sodiščem evropskih skupnosti). V zadnjem primeru se višina nagrade določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke (primerjaj 13. člen ZOdvT). Večina odvetniških nagrad je določenih na prvi način - glede na vrednost predmeta, zato ZOdvT kot novost vsebuje določbe o ugotavljanju vrednosti predmeta odvetniške storitve. Način ugotavljanja vrednosti predmeta za postopke sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve ni posebej določen niti v ZST-1 niti v ZOdvT. Kadar vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti po prostem preudarku, znaša vrednost predmeta 4.000 EUR (drugi odstavek 22. člena ZOdvT). Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000 EUR.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Za določitev vrednosti predmeta v tem postopku (sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve) po prostem preudarku (torej po prvem odstavku 22. člena ZOdvT) ni zadosti opornih točk niti objektivnih kriterijev, saj zadeva nima premoženjske narave. Objektivnost kriterijev (ki vključuje tudi preverjanje pravilnosti navedene vrednosti), predvsem pa sam pojem »vrednost spornega predmeta« izključujeta ugotavljanje vrednosti spornega predmeta v sporih, ki niso premoženjski.(1) Vrednost predmeta v tem primeru ni ocenljiva. Ker niti približno ne more imeti denarnega ekvivalenta, vrednosti predmeta ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da znaša vrednost predmeta 4.000 EUR, kot izhaja iz drugega odstavka 22. člena ZOdvT. Iz enakih razlogov višanje ali nižanje tega zneska ne bi bilo niti smiselno niti preverljivo. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je ZOdvT specialnejši predpis, ki določa način vrednotenja odvetniških nagrad, zato tudi v primeru iz prvega odstavka 21. člen ZOdvT, če se odvetniške nagrade odmerjajo po vrednosti, sodišče vrednosti predmeta ob izpolnjevanju ostalih pogojev ne določa na podlagi 30. člena ZST-1, pač pa upoštevaje 22. člen ZOdvT.

9. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti s sklepom zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Fasching et al., Kommentar zu den Zivilprozessgesetzen, 2. izdaja, Manz, Dunaj, s 139 in 142 v Zobec J, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, s. 213.