Jedro

Pravnomočna (ugodilna) sodna odločba o pravici do informacije in vpogleda z učinkom res iudicata potrjuje dejstvo, da družbeniku pravno pomembne informacije o zadevah družbe niso bile dane, da mu ni bil dovoljen vpogled v knjige in da je poslovodja zavrnil njegovo zahtevo v nasprotju z drugim odstavkom 512. člena ZGD-1. Ravnanje družbenika, ki je kot poslovodja brez soglasja drugega družbenika prenesel poslovanje (hčerinske) družbe, oziroma njegov ključen in bistven del na drugo pravno osebo, je groba kršitev družbene pogodbe in izpolnjuje vse zahtevane znake dejanskega stanu iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 2.484,90 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in toženo stranko kot družbenika izključilo iz družbe A. d.o.o.. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 9.380,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o tožbenem zahtevku oprlo na tretji odstavek 501. člena ZGD-1, v skladu s katerim je mogoče družbenika iz družbe izključiti, če obstajajo zato utemeljeni razlogi, ki so v citiranem zakonskem določilu našteti le primeroma (če družbenik družbi ali družbenikom povzroča škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ovira redno delovanje družbe ipd.). Pri tem se je sklicevalo na stališče, zastopano v teoriji (Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, Založbe GV, Tretja knjiga, stran 147, avtorji Marjan Kocbek, Rado Bohinec in ostali), da je lahko utemeljen razlog za izključitev družbenika tudi nekrivden, to je, če med družbeniki ne glede na krivdo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takšnega sodelovanja, kot je nujno po družbeni pogodbi. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da v komentarju ZGD-1 iz leta 2007 zavzeto stališče v do sedaj sprejeti in znani sodni praksi nima podpore, pri čemer je vprašljivo, ali je bilo (na zadostnem številu primerov) sploh preizkušano. Tudi obravnavani primer takšnega preizkusa ne terja. Nesporno je namreč, da je tožeča stranka v tem postopku zatrjevala le krivdne razloge za izključitev tožene stranke kot družbenika iz družbe A. in da je bilo zato razlogovanje o zadostnosti nekrivdnih razlogov povsem odveč in tudi v nasprotju s trditveno podlago spora. Nikakor namreč ne drži zaključek prvostopnega sodišča, da se je tožeča stranka sklicevala na prav tak (nekrivdni) razlog s trditvami, da ji tožena stranka krši pravico do informacij in vpogleda po 512. členu ZGD-1. Stališče prvostopnega sodišča, da gre pri kršitvi pravice (družbenika) do informacij s strani drugega družbenika za nekrivdni razlog, je torej materialnopravno zmotno. Vendar pa zaradi napačne presoje v tožbi zatrjevanih in v sodbi prvostopnega sodišča nosilnih razlogov za izključitev tožene stranke kot družbenika, kot nekrivdnih, odločitev prvostopnega sodišča ni bila nepravilna. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju povsem pravilno ugotovilo obstoj ključnih (krivdnih) razlogov za izključitev družbenika iz družbe. Pravilen pa je tudi njegov zaključek, da so ugotovljeni razlogi (kršitev pravice do informacij, prenos dejavnosti hčerinske družbe B. na drugo družbo) porušili zaupanje med družbenikoma in onemogočili njuno enakovredno sodelovanje v družbi na način, kot je predviden z družbeno pogodbo. Če namreč že nekrivdni razlogi lahko omajejo medsebojno zaupanje in sodelovanje družbenikov, to še toliko bolj velja za krivdne.

5. Pritožbeni ugovor, da tožena stranka ni ovirala oziroma kršila njene družbeniške pravice do informacij in vpogleda v smislu 512. člena ZGD-1 ne vzdrži pritožbenega preizkusa. Že samo ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik primoran sodno uveljavljati svoje pravice do informacij in da je v teh postopkih uspel s pravnomočnimi sodnimi odločbami (glej sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 13/2010 in Ng 51/2011) dokazujejo nasprotno. Pravnomočna (ugodilna) sodna odločba o pravici do informacije in vpogleda iz 513. člena ZGD-1 z učinkom res iudicata potrjuje dejstvo, da družbeniku pravnopomembne informacije o zadevah družbe niso bile dane, da mu ni bil dovoljen vpogled v knjige in da je poslovodja zavrnil njegovo zahtevo v nasprotju z drugim odstavkom 512. člena ZGD-1 in je zato vsako ponovno vsebinsko razpravljanje o obstoju kršitve pravice do informacij nedovoljeno. Višje sodišče se je že v sklepu I Cpg 364/2013 z dne 9. aprila 2013, ki ga je izdalo v postopku zavarovanja nedenarne terjatve z začasno odredbo, decidirano izjavilo, da je izdaja sodne odločbe o pravici do informacije in vpogleda v skladu s 513. členom ZGD-1 zanesljiv dokaz, da tožena stranka kot poslovodja družbe svojih obveznosti nudenja informacij prostovoljno ni izvrševala.

6. Med zadeve družbe A. d.o.o. sodijo z ozirom na dejstvo,da je družba A. d.o.o. 100% lastnica hčerinske družbe B. d.o.o., tudi vse zadeve v zvezi z upravljanjem slednje. Višje sodišče je v zgoraj citiranem sklepu zavzelo tudi jasno stališče, da je ravnanje družbenika, ki je kot poslovodja brez soglasja drugega družbenika prenesel poslovanje (hčerinske) družbe, oziroma njegov ključen in bistven del na drugo pravno osebo, je groba kršitev družbene pogodbe in izpolnjuje vse zahtevane znake dejanskega stanu iz tretjega odstavka 501. člena ZGD-1. Tožena stranka ne zanika, da je v svojstvu zakonitega zastopnika družbe B. dne 30. 11. 2012 sklenila pogodbo z C., s katero je družba B. prenesla vso klientelo in s tem vse, kar je v okviru dejavnosti opravljanja borznega posredništva do sklenitve te pogodbe počela sama, na družbo C.. Pred tem in ob tem ni pridobila niti soglasja skupščine ustanovitelja B., družbe A. niti soglasja drugega družbenika, tožeče stranke. S tem je tožeči stranki onemogočila in ji preprečila, da o bistvenem vprašanju, vsebini in obsegu dejavnosti družbe B. soodloča. Pritrditi je zato tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da je toženec postopal v nasprotju z določili družbene pogodbe in tudi v nasprotju z načeli dobre vere in poštenja, saj je enostransko in samovoljno brez vednosti in soglasja tožeče stranke prenesel poslovanje družbe B. na drugo pravno osebo.

7. Ker že navedene kršitve povsem zadostujejo za ugoditev zahtevku za izključitev družbenika, se sodišču prve stopnje z drugimi razlogi, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v postopku na prvi stopnji, ni bilo treba ukvarjati.

8. Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa jih je povrniti tožeči stranki, ki je z v odgovoru na pritožbo izčrpno in poglobljeno predstavila razloge, ki podpirajo pravilnost izpodbijane sodne odločbe. Priglašene stroške je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo.