Jedro

Vzročno zvezo med škodnim vzrokom in škodo se ugotavlja le, če je dokazan nastanek škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 37.193.653,10 SIT in zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Tožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizija predlaga razveljavitev sodbe sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Državno tožilstvo Republike Slovenije o reviziji ni dalo izjave.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) najprej preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da teh procesnih kršitev ni.

Tožeča in tožena stranka sta sklenili pogodbo za preureditev H. M. v N. Tožeča stranka je navedla, da je z namenom financiranja preureditve H. M. sklenila več kreditnih pogodb. Obveznosti iz kreditnih pogodb pa ni mogla izpolniti, ker je tožena stranka odstopila od pogodbe za preureditev hotela. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki naj bi po njenem mnenju ustrezal višini najetih bančnih kreditov.

Revizija meni, da je drugostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ker naj bi tožeča stranka ne dokazala nedopustnosti ravnanja tožene stranke, škode, vzročne zveze in krivde na strani tožene stranke.

Vprašanje nedopustnosti ravnanja tožene stranke za samo odločitev drugostopenjskega sodišča ni bilo odločilno, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo iz drugega razloga. Zato se drugostopenjsko sodišče z vprašanjem nedopustnosti ni posebej ukvarjalo.

Drugostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala nastanka škode in da tožeča stranka celo sploh ni predložila dokazil o nastanku škode. To je bil razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano. Nastanek škode pa je predpostavka odškodninske odgovornosti (drugi odstavek 262. člena ZOR; primerjaj tudi prvi odstavek 154. člena ZOR). Ker nastanka škode ni dokazala, tožeča stranka ne more zahtevati odškodnine. Materialnopravna presoja pritožbenega sodišča je bila pravilna in se z njo revizijsko sodišče strinja. Vzročno zvezo med škodnim vzrokom in škodo pa se sploh lahko ugotavlja le, če je škoda dokazana.

Revizija uveljavlja še kršitev 7., 9., 11., 14. in 21. člena ZOR. 7. člen (sodelovanje v obligacijskih razmerjih), 9. člen (ravnanje na trgu) in 11. člen (enakopravnost udeležencev obligacijskega razmerja), 14. člen (prepoved izkoriščanja monopolnega položaja) in 21. člen (zapoved ravnanja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji); vse navedene norme so v prvem poglavju ZOR in so zelo splošne.

Konkretizirane so šele v naslednjih poglavjih. V teh poglavjih so tudi določene pravne posledice v primeru kršitve norm, saj 7., 9., 11., 14. in 21. člen pravnih posledic sploh ne določajo. Po mnenju revizijskega sodišča s sodbo ni bila kršena nobena od norm iz drugega poglavja ali naslednjih, tako da je pritožbeno sodišče materialno pravo v tem postopku v celoti uporabilo pravilno, zlasti še upoštevajoč 629. člen ZOR.

Iz navedenega sledi, da na podlagi uveljavljanih revizijskih razlogov reviziji ni mogoče ugoditi. Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo obstoja revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP).