Jedro

Na avdiovizualnih delih pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu razveljavi (točka 2 in 3) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa zaradi umika predloga ustavilo postopek zavarovanja, dovoljen s sklepom o izdaji začasne odredbe IV Z 24/2022 z dne 18. 3. 2022, v delu, ki se je nanašal na prvega dolžnika. V točki 2 izreka je ugodilo ugovoru dolžnika, razveljavilo sklep o izdaji začasne odredbe IV Z 24/2022 z dne 18. 3. 2022 zoper drugega dolžnika in predlog za izdajo začasne odredbe z dne 15. 3. 2022 zoper njega zavrnilo. V točki 3 izreka je upniku naložilo, da v roku petnajst dni dolžnikoma povrne stroške zavarovanja v višini 231,96 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka naprej.

2. Upnik vlaga pritožbo. Sklep o zavrnitvi ugovora izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev sklepa, ohranitev izdanega sklepa o začasni odredbi v veljavi in da se dolžniku naložijo v plačilo vsi stroški tega postopka. Navaja, da je temeljni problem tega postopka terminološka nedoslednost. Specifični avtorskopravni termini se med seboj zamenjujejo in povzročajo težave pri preciznih pravnih odločitvah. Pri pojasnilih sodne prakse, na katero se je oprlo sodišče1 in po odločbah ZASP2 (12., 13. in 103. do 110. člen) je treba pri avdiovizualnih delih (v nadaljevanju: AVD) razlikovati pravne položaje skladatelja glasbe, uporabljene v AVD, in sicer med skladateljem predobstoječe glasbe in skladateljem, ki je glasbo napisal za konkretno AVD. Bistveno pravno vprašanje tega postopka je, ali je obravnavana glasba ("skladba brez naslova"), uporabljena v televizijsko-filmskem projektu z naslovom X (v nadaljevanju: AV projekt X) skladatelja A., prednastala glasba ali glasba, posebej napisana za ta projekt. Ugotovitve izpodbijanega sklepa v točki 10 so izpodbojne prav zaradi terminske nedoslednosti. Definicija za predobstoječo glasbo je samovoljno razširjena na naročeno scensko filmsko glasbo. Nekritično je povzeto stališče v VS RS, da predstavlja skladateljeva stvaritev posebno avtorsko delo, če se lahko filmska glasba, ki je posebej ustvarjena za uporabo v AVD, uporablja tudi samostojno. Res se tudi naročena scenska filmska glasba lahko uporablja na različne načine. Vendar morajo odločitev o uporabi sprejeti skupaj in formalno vsi soavtorji iz 105. člena ZASP. Ker je v obravnavanem primeru niso, je upnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe v tem postopku. Naročena filmska scenska glasba ima status filmskega avtorskega dela. Varovana je v smislu 7. alineje drugega odstavka 5. člena ZASP. Gre za soavtorsko delo (12. in 105. člen ZASP). Skladatelj je soavtor AVD. Njegove soavtorske pravice se prenašajo v skladu s pogodbo o filmski produkciji. Naročena filmska glasba za AVD je po naravi stvari pravno nedeljiva od AVD, čeprav je dejanska deljivost glasbe od AVD pogosto mogoča in velikokrat tudi uresničena. Vendar mora v tem primeru sloneti na formaliziranem soglasju soavtorjev, ne pa na enostranski odločitvi skladatelja. V obravnavanem primeru je bila filmska scenska glasba naročena in napisana prav za projekt AV X (v trajanju najmanj 100 minut). Podana je bila močna povezanost vsebine AVD in zanj napisane glasbe in intenzivna vsebinska prepletenost ustvarjalnosti posameznih avtorjev pri nastanku AVD. Na tej prepletenosti temelji pravna nedeljivost njihovih skupnih prizadevanj. Pravno nedeljivost je treba razlikovati od dejanske nedeljivosti. Potencialna uporaba deleža posameznega avtorja je zaradi neizpodbojnega soavtorstva pogojena z obveznim in formaliziranim soglasjem soavtorjev. Naročena filmska scenska glasba skladatelja A. za AV projekt X je avtorsko pravno materializirana v obliki notnega zapisa, na podlagi katerega je bila glasba posneta v studiu RTV hiše. Ugotoviti je treba, ali je obravnavani "odlomek" oziroma "skladba brez naslova" del partiture. Če ga partitura obsega, je integralni del naročene filmske scenske glasbe in skladatelj soavtor AV projekta X. Z "odlomki" iz AV projekta bi skladatelj lahko samostojno razpolagal le, če bi imel ustrezen pravni naslov (pogodba – 80. člen ZASP). Če partitura ne vsebuje spornega "odlomka", naj dolžnik to dokaže s kopijo partiture in veljavnim pravnim naslovom, na podlagi katerega je bil vključen v AV projekt X. Ker iz izjav RTV Slovenija in Slovenskega filmskega centra ni razvidno, da bi tak dvostranski akt obstajal, je verjetnost, da ne obstaja, večja, kot nasprotno. Če dolžnik ne more ali noče dokazati, da "skladba brez naslova" ni del partiture, je pravno logično, da je del naročene scenske filmske glasbe. Soavtorstvo skladatelju ne dovoljuje, da bi sam in brez formalnega soglasja ostalih soavtorjev razpolagal z AVD X ali katerimkoli njegovim delom. Kot scenarist in soavtor AV projekta X skladatelju nikoli ni dovolil, da bi brez njegovega (soavtorjevega) dovoljenja razpolagal z naročeno filmsko scensko glasbo iz projekta X. Nasprotnemu zatrjevanju skladatelja zaradi oddaljenosti dogodkov in netočnih podatkov, ki jih navaja, ne gre zaupati. V zvezi z interpretacijo sodne prakse, kot jo podaja sodišče, upnik opozarja, da je obravnavani spor originalen. Zato je treba sodno prakso interpretirati previdno in precizno, saj se nanaša izključno na spore o pristojnosti dveh kolektivnih avtorskih organizacij, česar ne ureja ZASP, temveč ZKVASP3. Za ta spor pa je vendarle pomembna, ker je glavno pravno vprašanje, ki ga rešuje, tako kot v obravnavani zadevi, vprašanje pravne narave predobstoječe glasbe in naročene scenske glasbe v AVD.4 Izpodbijani sklep je materialnopravno napačen, ker ne temelji ne na pravu ne na sodni praksi. Brez izvedenih dokazov o pravni naravi glasbe, uporabljene v AVD X, je neutemeljeno in neprepričljivo odločeno, da upnik ni izkazal za verjetno, da je imetnik pravice in da mu je bila kršena oziroma, da grozi dejanska nevarnost da bo kršena. Neupoštevaje 12. in 105. člen ZASP in s prirejeno napačno interpretacijo sodne prakse je sodišče samo ustvarilo izpodbojen pravni temelj, brez predhodne ugotovitve, ali gre za predobstoječo ali filmsko glasbo štelo naročeno filmsko glasbo za predobstoječo ter jo nezakonito in samovoljno izvzelo iz soavtorskega AVD oziroma ji dodelilo pravni status deljivega avtorskega dela in pravico do brezpogojne samostojne pravne poti. Pravice scenarista in soavtorja AVD je napačno negiralo z interpretacijo iz pristranskega splošnega akta organizacije glasbenih avtorjev. Pristransko je interpretiralo pogodbo skladatelja in producenta. Ugotovitev o samostojni uporabi "skladbe brez naslova" je brez dokazne vrednosti. Ugotovitev, da gre za samostojno delo, ne vzdrži pravne presoje. O pravicah soavtorja AVD se brez njegovega soglasja ne morejo dogovarjati le nekateri soavtorji, in sicer glede kakršnegakoli razpolaganja z AVD ali njegovimi sestavinami.

3. Dolžnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Upnik je kot scenarist in direktor televizijske nadaljevanke in celovečernega filma X pred uvedbo pravdnega postopka v postopku zavarovanja zahteval sodno varstvo zaradi kršitve njegovih izključnih moralnih avtorskih pravic – pravice do spoštovanja dela AVD X (19. člen ZASP). Trdil in dokazoval je, da je bilo vanjo nedopustno poseženo z uporabo dela filmske glasbe (z besedilom), ustvarjene za AVD X, v komercialne namene – v propagandnem filmu dolžnika, za katero kot soavtor ni podal potrebnega soglasja, in ki ji nasprotuje, ker ga je nedovoljena uporaba njegovega soavtorskega dela močno prizadela. S predlogom za izdajo začasne odredbe po 170. členu ZASP je zahteval prepoved vsakršne distribucije propagandnega filma in njegovih variacij.

6. Sodišče prve stopnje je pred vročitvijo predloga dolžniku 18. 3. 2022 izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je dolžniku prepovedalo vsakršno javno distribucijo propagandnega filma in propagandnih radio (avdio) sporočil, vključno z variacijami, nastalih v obravnavanem propagandnem projektu, ki vsebujejo besedilo in glasbo narejeno za celovečerni film in TV nadaljevanko X. V ugovornem postopku pa je v celoti sledilo dolžniku. Ocenilo je, da je verjetno izkazal, da ni podan pogoj po prvem odstavku 170. člena ZASP (da bi bil upnik imetnik pravice iz ZASP, ki bi bila kršena, ker je v propagandnem filmu uporabljena (nosilna) pesem filmskega projekta X samostojno avtorsko delo skladatelja in tekstopisca in ne soavtorsko delo (tudi upnika).

7. Pri izdaji začasne odredbe po 170. členu ZASP se uporabljajo določbe zakona, ki urejajo izvršbo in zavarovanje, če ni z ZASP določeno drugače (sedmi odstavek 170. člena ZASP). Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarnih zahtevkov po ZASP, če upravičenec izkaže za verjetno, da je imetnik pravice iz tega zakona in da je bila njegova pravica kršena ali grozi dejanska nevarnost, da bo kršena. Ob zbranem procesnem gradivu se nakazuje, da je ocena in presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru upnik ni z verjetnostjo dokazal svoje avtorske pravice na obravnavanem AVD in posega vanjo, najmanj preuranjena. V postopku zavarovanja se odloča s stopnjo verjetnosti, ki je podana, če je argumentov za več kot argumentov proti. Gre za najnižjo stopnjo skladnosti predstave z dejstvi.

8. Upnik je z javno dostopnimi podatki o AVD X dokazoval, da je sam scenarist obravnavanega AVD; z avtorsko pogodbo v prilogi A 2, da je skladatelj po naročilu in na podlagi pogodbe o avtorskem delu za obravnavani celovečerni film skomponiral glasbo; in s pisno izjavo producenta v prilogi A 1, da je bil del tako naročene filmske glasbe brez potrebnega soglasja vseh soavtorjev (v prvi vrsti njegovega) oziroma producenta uporabljen v komercialne namene – za propagandni film dolžnika. Slednji se je branil z opiranjem na izjavo skladatelja, da je nosilna pesem filmskega projekta X, ki ji avtor verzov (niti) ni določil naslova, samostojno avtorsko delo (zgolj) skladatelja in tekstopisca.

9. Pritrditi je treba upniku, da sklep nima jasnih ugotovitev in razlogov, za kakšno vrsto glasbe oziroma avtorskega dela je v obravnavanem primeru šlo. Po eni strani sodišče ugotavlja, da je bila nosilna skladba napisana in uporabljena za film X. Po drugi strani pa, da gre (le) za naslovno pesem kot avtorsko delo skladatelja in tekstopisca. AVD po ZASP so med drugim kinematografski, televizijski filmi in druga AVD, izražena v obliki zaporedja posameznih gibljivih slik, z zvokom ali brez, ne glede na vrsto nosilca, na katerem so vsebovana (103. člen ZASP). Skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v določenem AVD, velja (skupaj z ostalimi taksativno naštetimi kategorijami ustvarjalcev v 105. členu ZASP) za soavtorja AVD. Zgolj tisti skladatelj, ki ne velja za soavtorja AVD po 105. členu ZASP, ima kot avtor prispevka (samostojno) avtorsko pravico na svojem prispevku k AVD (106. člen ZASP). Razmerja filmskega producenta do soavtorjev AVD in avtorjev prispevkov ter razmerje med samimi avtorji se urejajo s pogodbo o filmski produkciji, ki se v skladu z zakonom sklene v pisni obliki (prvi odstavek 107. člena ZASP). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je dokazna ocena pogodbe o avtorskem delu, ki jo je predložil upnik, zmotna in enostranska. Ne nudi nobene osnove za sklepanje, da je bil skladatelj le avtor prispevka k AVD. Nasprotno: govori o komponiranju glasbe za CF z delovnim naslovom X. Tudi skladatelj v pisnih izjavah, na katere se opira dolžnik (priloge B 5 do B 6) govori o filmski glasbi in dodaja, da je pri nadaljnjih priredbah, ki jih je pripravljal za različne zasedbe, v podnaslovih (vedno) dodajal, da gre za glasbo iz filma in TV nadaljevanke X. Dolžnik na drugi strani (razen gole nadaljnje izjave skladatelja, da sta s tekstopiscem edina avtorja pesmi, ki – sicer brez naslova oziroma pod različnimi naslovi – od svojega nastanka živi in se izvaja samostojno) ni ponudil nobenega listinskega dokaza (pogodbe), ki bi potrjevala njegove navedbe, da je bila za navedeno skladbo sklenjena pogodba o prispevku k filmu v smislu 106. člena ZASP. Ob takem procesnem gradivu je treba pritrditi pritožniku, da so bolj verjetne njegove trditve, da je bila v obravnavanem primeru sklenjena pogodba za filmsko glasbo, katere del je (tudi) naslovna tema, od nasprotnih trditev dolžnika, da je obravnavana skladba prispevek k AVD X. 10. Zakonska domneva iz 105. člena ZASP, da za soavtorja AVD med drugimi (npr. poleg scenarista, ki je v obravnavani zadevi nesporno upnik) velja skladatelj filmske glasbe, ki je posebej ustvarjena za uporabo v AVD, je neizpodbitna. Po načelu specialnosti imajo določbe o soavtorstvu pri AVD (člen 103 do 110 ZASP) prednost pred splošno določbo 12. člena ZASP. Slednja kot temeljno določilo o soavtorstvu dopolnjuje specialna določila ZASP o soavtorjih pri AVD glede razmerij med soavtorji (osebami, ki ustvarjajo avtorska dela v medsebojnem sodelovanju). Na AVD pripada nedeljiva avtorska pravica vsem soavtorjem. Odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z vestnostjo in poštenjem (prvi in drugi odstavek 12. člena ZASP). Soavtorstvo nastane že v trenutku stvaritve dela. Avtorju pripada avtorska pravica na podlagi same stvaritve AVD (14. člen ZASP). Avtorska pravica kot celota ni prenosljiva (69. člen ZASP), kar pomeni, da posamezni soavtor ne more izstopiti iz skupnosti. Moralnih avtorskih pravic avtor ne more prenesti na druge osebe. Ostanejo pri posameznem soavtorju, uveljavlja pa jo lahko sam zase in ne pod režimom iz prvega odstavka 12. člena ZASP. Za materialne avtorske pravice pa velja drugi odstavek 12. člena ZASP, pri čemer lahko posamezni soavtor na druge soavtorje prenese svoje materialne avtorske in druge pravice avtorja, če ni ZASP drugače določeno (70. člen ZASP). Notranja razmerja uredijo soavtorji s pogodbo (tretji odstavek 12. člena ZASP), ki ne spada v avtorsko pogodbeno pravo. Z njo soavtorji lahko določijo način izkoriščanja dela, delež posameznih soavtorjev, skupnega upravnika in zastopnika pri izkoriščanju materialnih avtorskih pravic ipd. ZASP posameznemu soavtorju ne priznava nobenih pravic ločenega izkoriščanja, razen, če je to dogovorjeno s pogodbo. Ob neprerekani upnikovi trditvi, da skladatelj v obravnavanem primeru ni imel pogodbenega dovoljenja za ločeno izkoriščanje dela soavtorskega AVD, se nakazuje, da je napačna ali vsaj preuranjena tudi ocena in ugotovitev sodišča prve stopnje, da z uporabo dela filmske glasbe v komercialne namene ni bilo poseženo v soavtorsko pravico upnika na obravnavanem AVD.

11. Zaradi zmotne in nepopolne ocene zbranega dokaznega gradiva in napačnih materialnopravnih izhodišč je ostalo dejansko stanje o avtorski pravici upnika na obravnavanem delu in kršitvi zatrjevane avtorske pravice nepopolno ugotovljeno, kar je narekovalo razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ ter sedmim odstavkom 170. člena ZASP).

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno celovito oceniti zbrano procesno gradivo in po potrebi opraviti tudi narok za izvedbo predlaganih ustnih dokazov. Nato bo moralo ponovno odločiti o ugovoru in se celovito opredeliti do vseh ugovornih navedb, vključno s trditvami o kršitvi upnikove soavtorske pravice ter verjetnosti predpostavk iz drugega odstavka 170. člena ZASP, do česar se v izpodbijanem sklepu ni opredeljevalo.

13. Zaradi razveljavitve izpodbijanega sklepa o ugovoru zoper začasno odredbo je bilo treba pridržati odločitev o pritožbenih stroških za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ in sedmim odstavkom 170. člena ZASP).

1 VS RS II Ips 219/2017; VSL Cpg 606/2020; VSL Cpg 631/2020; VS RS II Ips 483/2000. 2 Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, Uradni list RS, št. 21/95 s spremembami. 3 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic. 4 V Cpg 695/2020 – 15. 4. 2021; X Ips 97/2012 – 19. 9. 2012; Cpg 606/2020 in V Cpg 631/2020 – 15. 4. 2021; VS RS II Ips 219/2017.