Jedro

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oz. po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahtevo za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 374/2000-8 z dne 20.12.2001.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.8.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 30.4.1999, s katero ji je carinski organ prve stopnje obračunal carino in druge uvozne dajatve v znesku 139.978,00 SIT za blago, uvoženo po UCD z dne 16.11.1993, zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza blaga, ki je vezan na poprejšnji uvoz. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavani zadevi ni sporno, da je v rubriko 8 navedene UCD kot carinski zavezanec vpisana tožeča stranka. Iz podatkov predloženega upravnega spisa izhaja, da je tožena stranka oziroma organ prve stopnje ob naknadni kontroli dokumentacije v zvezi z uvozom blaga v smislu 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1993 (Uradni list RS, št. 15/93, v nadaljevanju Uredba/93) ter ob upoštevanju podatkov in evidenc uporabnika blaga ugotovila, da blago ni bilo izvoženo v predpisani vrednosti. O teh ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik z dne 11.11.1997 in dopolnilni zapisnik z dne 15.6.1998, v katerem je navedeno, da je bilo blago, uvoženo po sporni UCD, izvoženo le v višini 79% predpisane vrednosti. Ker torej blago ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti iz 5. člena Uredbe/93, je tožena stranka carinske dajatve pravilno obračunala na podlagi predpisov, ki so veljali na dan, ko poteče enoletni rok za izvoz, kar v konkretnem primeru pomeni 22.12.1994. Tožeča stranka kot carinski zavezanec je imela možnost dokazovati, da je uporabnik blaga svojo obveznost izpolnil, vendar razen pavšalnih ugovorov uporabnika, da je prevzete obveznosti izpolnil, tega ni dokazala. Po določbi 56. člena Carinskega zakona (CZ/76) pravica do izterjave carine zastara v 5 letih od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. V obravnavanem primeru je rok za izvoz potekel 16.11.1994, kar pomeni, da je bilo o stvari odločeno v zakonskem roku (30.4.1999). Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da temelji odločitev tožene stranke na podzakonskih aktih in da ji je bilo iz tega razloga kršeno načelo zakonitosti, saj temelji Uredba/93 na določbi 1. odstavka 50. člena CZ/76, med tem ko je bila Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95, 33/96) sprejeta na podlagi 72. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, CZ) in da oba podzakonska akta določata le natančnejše kriterije in načine izvajanja carinskih postopkov v primeru uvoza blaga zaradi proizvodnje za njegov izvoz. Ker je bila tožeča stranka seznanjena tako z ugotovitvitvami osnovnega zapisnika o naknadni kontroli, kot tudi z ugotovitvami dopolnilnega zapisnika z dne 15.6.1998, je neutemeljen tožbeni ugovor, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu s 77. členom ZUP/86 oziroma da ni bil sestavljen na ustni obravnavi (1. odstavek 149. člena ZUP/86) ter ugovor, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba. Neutemeljen je tudi ugovor v zvezi z dokazno vrednostjo zapisnikov, ker naj bi ju podpisali osebi, ki nista sodelovali pri inšpiciranju. Res je, da je zapisnik o naknadni kontroli, poleg carinske inšpektorice, ki je kot uradna oseba vodila postopek naknadne kontrole, podpisal tudi vodja referata za kontrolne zadeve, dopolnilni zapisnik pa upravnik Carinarnice M.S. Zapisnik je namreč dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja. Glede na to, da je postopek naknadne kontrole dokumentacije v smislu 5. člena Uredbe/93 vodila uradna oseba, pooblaščena za opravljanje tovrstnih dejanj v postopku in da je bila tožeča stranka z ugotovitvami seznanjena, dejstvo, da je dopolnilni zapisnik podpisal tudi upravnik Carinarnice M.S., na njuno dokazno vrednost ne vpliva. Predstojnikova pooblastila so namreč širša, saj je pooblaščen tudi za odločanja o vseh stvareh, za katere je prist ojen organ, ne le za dejanja v postopku pred izdajo odločbe. Sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da bi odločalo na glavni obravnavi, ker za to ni bilo pogojev (61. člen ZUS).

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi uveljavlja kršitve ustavnih pravic in kršitve načela demokratičnosti (1. člen Ustave), načela pravne države (2. člen Ustave), legalitetnega načela, načela delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (3. člen Ustave), 2. odstavka 120. člena Ustave, 153. člena Ustave. Sodišče je storilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 1. odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi v nasprotju z vsebino navedene Uredbe. Pravna podlaga za naknadno kontrolo blaga je 274. člen CZ v povezavi z 272. členom CZ/76. Poznejši obračun carinskih dajatev je bil mogoč po starem zakonu, in sicer po 272. členu samo v dveh letih po nastanku carinskega dolga. Splošni rok iz 56. člena CZ pride v poštev samo, če niso predpisani posebni roki. V novem carinskem zakonu so tudi predpisani splošni zastaralni roki v 157. členu CZ in specialni 154. členu CZ točka b. Rok po 272. členu CZ se ujema s specialnem rokom po točki b 154. člena CZ. Zakonodajalec je omejil poseg državnemu organu v pravnomočna razmerja. Kršena je bila pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in enakost pred zakonom iz 22. člena Ustave.

Carinarnica je opravila ogled blaga brez sklica ustne obravnave.

Zapisnik ni bil sestavljen v skladu s 77., 149. členom in 1. odstavkom 174. člena ZUP/86. Ni v skladu z ZUP, da se zapisnik sestavlja pozneje brez navzočnosti stranke. Zakon ne more imeti retroaktivnega učinka, v skladu s 155. členom Ustave. V tožbi je predlagala zaslišanje direktorja družbe M. g. B.K. in direktorja ZT g. I.Š. glede pridobljenih dokazov. Predlaga, da vrhovno sodišče, po opravljeni glavni obravnavi, tožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakonska podlaga za plačilo carinske obveznosti tožeče stranke izhaja v obravnavani zadevi iz CZ in na njegovi podlagi sprejete uredbe. Po določbi 5. člena Uredbe/93 so lahko pravne osebe in podjetniki posamezniki uvažali surovine in reprodukcijski material brez plačila carine pod pogoji: da se je uvoženo blago v celoti uporabilo v proizvodnji blaga za izvoz, da se je najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozilo v tujino, in da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Če pa blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ/76 plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor o protiustavni uporabi 5. člena Uredbe/93. Že ustavno sodišče je v svoji odločbi, opr. št. U-I-85/97 z dne 22.5.1997, v zvezi s presojo ustavnosti 5. člena Uredbe/94 ugotovilo, da s povzetjem CZ v uredbo vlada ni kršila ustave in zakona, zato se uporabniki nanjo lahko sklicujejo pri izdaji odločb. To pa smiselno velja tudi za Uredbo o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom.

Tožeča stranka, ne v tožbi in ne v pritožbi, ne trdi in ne ponuja nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazala, da je svojo prevzeto obveznost izvoza pod pogoji iz 5. člena Uredbe/93 izpolnila oziroma da je dejansko stanje drugačno od ugotovljenega v upravnem postopku. Zato je pravilno sklepanje tožene stranke in sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve.

Zapisnik o naknadni kontroli blaga v obravnavani zadevi ni zapisnik iz 77. člena ZUP/86, ki se sestavi po opravljeni ustni obravnavi (149. člen ZUP/86). Zato ne more vplivati na odločitev v zadevi pritožbeni ugovor, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu z ZUP/86. Tožeča stranka pa možnosti, da bi na ugotovitve iz zapisnika carinskega organa, ki ji je, kot izhaja iz predloženih spisov, bil vročen, dala pripombe, ni izkoristila.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da ugotovitveni postopek ni bil izveden v skladu z ZUP/86. Prav iz določbe 142. člena ZUP/86 izhaja, da potek ugotovitvenega postopka določa uradna oseba, ki vodi postopek, in ki je bila v obravnavani zadevi vezana tudi na določbe CZ/76. To pa je pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj se sklicuje na pooblastila uradnih oseb.

Ker tožeča stranka niti ne trdi, da je bila njena obveznost izvoza izpolnjena, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka v upravnem sporu s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, saj to na odločitev o zadevi ni vplivalo.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da pravica do izterjave carine v konkretni zadevi ni zastarala, saj je bilo od dneva nastanka carinske obveznosti, ko je torej potekel rok za izvoz (16.11.1994) glede na določbo 56. člena CZ/76 odločeno v petletnem zakonskem roku (30.4.1999). V konkretni zadevi pa ne gre za naknadni obračun carinskih obveznosti v smislu določbe 272. člen CZ, temveč za obračun carinskih dajatev zaradi neizpolnjenih obveznosti, ki so bile pogoj za uveljavljano carinsko oprostitev. Tudi ne gre za kršitev določb Ustave RS, če je carinski organ, ob neizpolnjenih obveznostih, postopal v skladu s CZ in z na njegovi podlagi izdano Uredbo/93. Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.