Jedro

Zapisnike o ogledu, ki ga opravijo sami organi za notranje zadeve po 2. odstavku 154. člena ZKP, ni možno šteti za uradne zaznamke in jih sodišče lahko uporabi kot dokaz.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obs. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 166. člena KZ RS v zvezi s 1. odstavkom 165. člena KZ RS. Izrečena mu je bila zaporna kazen.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe. V zahtevi je uveljavil, da zapisniki o ogledu, ki jih je sestavila policija, nimajo dokazne vrednosti in ne morejo biti podlaga obsodilni sodbi. V konkretnih primerih so ti zapisniki le uradni zaznamki, ki bi morali biti izločeni glede na določbe ZKP. Zapisniki o ogledu niso v spisu v originalu, saj bi original predstavljal le rokopis, pisan na licu mesta. Poleg tega po mnenju zagovornika zapisnik ne vsebuje niti osnovnih stvari, da bi bilo moč zanesljivo ugotoviti, kje so bile najdene prstne sledi in sledi dlani. Zagovornik uveljavlja, da se sodbi opirata na dokaze, na katere se po določbah ZKP ne morejo opirati. Iz tega razloga predlaga, da Vrhovno sodišče RS spremeni sodbi sodišča prve in druge stopnje in obsojenca oprosti obtožbe, poleg tega pa obsojencu prekine izvrševanje kazni in ga izpusti na prostost. Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik je že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal, da se sodišče ne bi smelo opreti na zapisnike o ogledu. Iz spisnih podatkov in ugotovitev sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanih sodbah je razvidno, da so organi za notranje zadeve v štirih primerih po 2. odstavku 154. člena ZKP sami opravili ogled, ker preiskovalni sodnik ni mogel takoj priti na sam kraj, bil pa je obveščen. V štirih primerih preiskovalni sodnik ni bil obveščen, sodišče druge stopnje pa pri tem pravilno ugotovlja, da to še nikakor ne pomeni, da so dokazi, ki so jih zavarovali organi za notranje zadeve, brez dokazne vrednosti, saj gre za zavarovanje dokazov po 2. odstavku 151. člena ZKP.

Zapisnike o ogledu, ki so v kazenskem spisu, ni možno šteti za uradne zaznamke, saj imajo ti zapisniki vse prvine, ki se sicer zahtevajo za zapisnik po 80. členu ZKP. V zapisnikih so tudi navedeni tisti podatki, ki se glede ogleda zahtevajo po 3. odstavku navedenega člena ZKP. Nikakršne kršitve določb ZKP ni zazreti v tem, da so organi za notranje zadeve zapisnike o ogledu posredovali v tipkani obliki, ne pa v rokopisu, saj je to stvar tehnične sestave zapisnika oziroma njegove oblike. Tudi v 79. členu ZKP so predvideni primeri, ko se zapisnik lahko sestavi neposredno po ogledu, kar vsekakor pomeni, da se lahko tudi rokopis pretipka in takšen zapisnik pomeni originalni zapisnik o ogledu.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je sodišče zapisnike organov za notranje zadeve o ogledih lahko uporabilo kot dokaz, pri čemer pa je potrebno omeniti, da je izvedlo še druge dokaze, ki so potrjevali ugotovitve, izhajajoče iz samih zapisnikov o ogledu. Zatrjevana kršitev 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP torej v obravnavani zadevi ni podana, zato je vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo, v zvezi z zavrnitvijo pa za obsojenca tudi ni prišla v poštev prekinitev izvrševanja kazni.