Jedro

Z zaznambo sklepa o izvršbi sta dobroverna upnika pridobila poplačilno pravico. Tožeča stranka tedaj še ni pridobila lastninske pravice, ker ni bila vknjižena v zemljiški knjigi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Ugotovi se, da je izvršba, ki teče glede dvoinpolsobnega stanovanja št. 45 v sedmem nadstropju stanovanjske stolpnice v Ljubljani, Ulica X., stoječe na parcelni št. 323/1, vl. št. E 10 k.o. ..., pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. In 326/92 na podlagi izvršilnega predloga prve in druge tožene stranke z dne 6.10.1992, nedopustna. Tožene stranke so dolžne plačati tožeči stranki nerazdelno njene pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe". Tožeča stranka je dolžna povrniti toženima strankama pravdne stroške v znesku 41.327,00 SIT (enainštirideset tisoč tristosedemindvajset tolarjev), poleg tega pa še 19 % DDV od zneska 14.327,00 SIT, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo sodbo in sklep. S sklepom je vzelo na znanje umik tožbe proti tretji toženi stranki F. K. in zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo) v delu, ki se je glasil, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In 326/92 z dne 29.10.1992 razveljavi, izvršba ustavi in izvršilna dejanja razveljavijo. S sodbo je ugotovilo, da je nedopustna izvršba, ki teče glede dvoinpolsobnega stanovanja št. 45 v sedmem nadstropju stanovanjske stolpnice v Ljubljani, ulica X., stoječe na parcelni št. 323/1, vl. št. E 10 k.o. ... pri Okrajnem sodišču v Ljubljani, opr. št. In 326/92, na podlagi izvršilnega predloga prve in druge tožene stranke z dne 6.10.1992. Odločilo je, da morata prva in druga tožena stranka povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 13.110,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.6.1999 do plačila. Proti sodbi se pritožujeta toženca B. K. in R. K. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagata spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Navajata, da je bil izvršilni naslov v izvršbi In 326/92 sodna poravnava N 26/91, ki je bila sklenjena 18.5.1992. Sodišče prve stopnje bi moralo vpogledati spis N 26/91. Ker vknjižba v zemljiški knjigi ni bila izvršena, lastninska pravica ni prešla na tožečo stranko, torej je tožeča stranka še ni pridobila pred vložitvijo izvršilnega predloga In 326/92 z dne 6.10.1992 in pred zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi. Pritožnika sta bila v času sklenitve poranave in v času vložitve izvršilnega predloga v dobri veri, da je nepremičnina last tretje toženke. Ker je bil sklep o izvršbi In 326/92 zaznamovan v zemljiški knjigi pred predlogom za vpis lastninske pravice o prodajni pogodbi, je do zaznambe torej prišlo, preden je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na stanovanju. V takih pogojih je torej izvršba dopustna. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Popolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, čeprav sodišče prve stopnje ni vpogledalo spisa N 26/91, kar pritožba očita. Listinski dokazi, s katerimi je razpolagalo sodišče prve stopnje, namreč zadostujejo za odločitev. Vendar pa je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi in sodbo spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek zavrnjen (čl. 373 tč. 4 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Najprej je treba ponoviti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki niso sporne in ki so torej podlaga za odločanje: Izvršilni predlog, v katerem toženca nastopata kot upnika, je bil vložen 6.10.1992, med drugim z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, kar je bilo dovoljeno (spis In 326/92), 6.10.1992 pa je bil sklep o izvršbi tudi zaznamovan v zemljiški knjigi (priloga C 1). Prodajna pogodba z dne 21.8.1992 (priloga A 1) v zemljiški knjigi ni izvedena (priloga C 1). Sodišče prve stopnje je citiralo pravilne materialnopravne predpise, ki so podlaga za odločanje o zahtevku. Tako je pravilno citiralo določbo 20. in 33. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, po katerih se med drugim lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v javno knjigo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zapisalo, da z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi pridobi upnik pravico dobiti za svojo terjatev poplačilo iz nepremičnine tudi v primeru, če pridobi pozneje kdo drug na isti nepremičnini lastninsko pravico ali pravico razpolaganja. V tem delu sicer ni zapisalo, za kateri predpis gre, je pa tako določal člen 144/2 Zakona o izvršilnem postopku - ZIP, ki je bil veljaven v času nastanka spora. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi teh določb napravilo napačen sklep, da je tožena stranka dne 21.8.1992 kupila stanovanje v dobri veri, ker se je zanesla na zemljiškoknjižno stanje in da naj bi že sam pravni naslov za vknjižbo torej preprečeval izvršbo. Tak sklep bi bil pravilen, če bi se izkazalo, da sta toženca izposlovala zaznambo sklepa o izvršbi vedoč, da je stanovanje prodano. Vendar tožeča stranka tega ne trdi. Toženca sta torej tista, za katera velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To načelo je veljalo tako po pravnih pravilih predvojnega Zakona o zemljiških knjigah kot po sedaj veljavnem Zakonu o zemljiški knjigi - ZZK (Ur. l. RS št. 33/95). Bistvena vsebina tega načela je, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na zemljiškoknjižno stanje, ne sme trpeti škodljivih posledic (čl. 5/4 ZZK). Tako je torej odločilnega pomena, in pritožba na to pravilno opozarja, da je bila 6.10.1992 opravljena zaznamba sklepa o izvršbi, s čimer sta upnika pridobila poplačilno pravico. Tožeča stranka po določbah čl. 20 in 33 ZTLR tedaj še ni pridobila lastninske pravice, ker ni bila vknjižena v zemljiški knjigi. Tožeča stranka bo lastninsko pravico pridobila, če se bo vknjižila, vendar pa bosta tudi v takem primeru upnika imela pravico dobiti za svojo terjatev poplačilo (čl. 144/2 ZIP, enako člen 170/2 Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Tako torej tožeča stranka ni dokazala, da bi bila izvršba nedopustna. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, je odločilo tudi o stroških postopka (čl. 154/1, 155/1 in 166/2 ZPP). Upoštevaje predlog tožene stranke za odmero stroškov, Zakon o sodnih taksah in Odvetniško tarifo, je pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki 50 točk za pristop na glavno obravnavo dne 11.6.1999, kar znese 4.500,00 SIT, upoštevaje, da znaša vrednost točke 90,00 SIT, enak znesek pa je priznalo tudi kot takso za odgovor na tožbo (300 točk po 15,00 SIT). Skupaj je to torej 9.000,00 SIT (list. št. 32). Za pritožbo je tožencema priznalo 125 točk plus 10 %, kar je skupaj 137,5 točk in 20 točk za končno poročilo. To znese 14.175,00 SIT, k temu znesku pa je treba prišteti še znesek 152,00 SIT za PTT stroške. Seštevek zneska 14.175,00 SIT in 152,00 SIT da znesek 14.327,00 SIT. K temu je treba prišteti še znesek 18.000,00 SIT takse za pritožbo. 14.327,00 SIT plus 18.000,00 SIT takse plus 9.000,00 stroškov postopka na prvi stopnji da skupaj znesek 41.327,00 SIT. V pritožbi je tožena stranka zahtevala še 19 % DDV. Pritožbeno sodišče je tako odločilo, da gre le-ta torej od zneska 14.327,00 SIT (list. št. 44). Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.