Jedro

Ker prostori, ki sta jih uporabljala predlagateljica in J.K., niso predstavljali samostojnega stanovanja po 4.čl. prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli, da ni bilo pogojev za določitev predlagateljice za imetnico pravice do uporabe stanovanja po 17.čl. v zvezi z 8.čl. omenjenega zakona, zaradi česar sta njen predlog utemeljeno zavrnili.

Izrek

Revizija se zavrže, kolikor se z njo izpodbija odločitev o pravici uporabe stanovanja udeleženke I. K. (drugi odstavek izreka sklepa sodišča prve stopnje). V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice B. B. za odločitev o pravici do uporabe stanovanja v stanovanjski hiši v... Ugotovilo je, da ima pravico do uporabe stanovanja le udeleženka I. K.. Pritožbo predlagateljice B. B. proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predlagateljica B. B. je vložila proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri vsebinsko uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev sodišč, ki ji odreka pravico do uporabe stanovanja in stanovanjsko zaščito, nezakonita. Poudarja, da je doslej že 10 let uporabljala v naravi točno določen del stanovanjske hiše in to najprej skupaj z izvenzakonskim partnerjem potem pa s svojo hčerko. V stanovanje se je vselila zakonito in po Zakonu o stanovanjskih razmerjih je pridobila najmanj lastnost souporabnika, če ne imetnika stanovanjske pravice. Pridobljene pravice ji morajo zagotavljati bodočo nemoteno uporabo stanovanja, oziroma zagotovitev nadomestnega stanovanja v primeru prisilne izselitve.

Revizija je bila vročena nasprotnima udeležencema, ki nanjo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena, kolikor se nanaša na zavrnitev predloga predlagateljice za določitev pravice do uporabe stanovanja v hiši. Predlagateljica je vložila predlog za določitev pravice uporabe na stanovanju v stanovanjski hiši dne 19.6.1990. Svoj predlog je obrazložila s tem, da je z nasprotnim udeležencem J. K., s katerim imata tudi otroka, pet let živela v izvenzakonski skupnosti v tem stanovanju, vendar je ta skupnost razpadla. V nadaljevanju postopka je predlagateljica svoj predlog oblikovala tako, da bi bila njena pravica do uporabe stanovanja omejena s pravico matere nasprotnega udeleženca I. K. do uporabe določenih prostorov in do souporabe sanitarij. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, je hiša enostanovanjska. Solastnika te hiše sta po enakih deležih J. K. in njegova mati I. K., ki sta v hiši tudi živela, ko se je vanjo z otrokom kot izvenzakonska partnerka J. K. vselila predlagateljica. Ker prostori, ki sta jih uporabljala predlagateljica in J. K., niso predstavljali samostojnega stanovanja po 4.čl. prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli, da ni bilo pogojev za določitev predlagateljice za imetnico pravice do uporabe stanovanja po 17.čl. v zvezi z 8.čl. omenjenega zakona, zaradi česar sta njen predlog utemeljeno zavrnili. Revizijsko sodišče je presojalo utemeljenost revizije le v obsegu, kolikor je bil zavrnjen predlog predlagateljice in jo je iz navedenih razlogov zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 37.čl. Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). V tej zadevi pa ni bila predmet obravnavanja stanovanjska zaščita predlagateljice in njenega mladoletnega otroka, ker se ni odločalo o njuni izselitvi.

Udeleženka I. K. je v teku postopka v vlogi z dne 4.11.1991 (r.št. 31) predlagala, da se ji prizna izključna stanovanjska pravica na stanovanju v solastni hiši, oziroma kot je pojasnila v navedbi na r.št. 33, izključna pravica do uporabe stanovanja. Predlog je bil vložen že potem, ko je dne 19.10.1991 stopil v veljavo Stanovanjski zakon (Ur.l.RS, št. 18/91). Glede na določbo 158.čl. tega zakona se njegove določbe uporabljajo za spore, do katerih je prišlo po njegovi uveljavitvi. Ta zakon ne ureja več stanovanjske pravice oziroma na privatnih stanovanjih pravice do uporabe stanovanja. Samo za primere odločanja o takih pravicah pa je bila v 111.čl. Zakona o nepravdnem postopku izjemoma dovoljena revizija. Ker v konkretnem primeru pri predlogu I. K. za tak izjemen primer ne gre, revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392.čl. ZPP v zvezi s 37.čl. ZNP).