Jedro

Če je investitor v upravnem postopku omenjal služnost poti tožeče stranke čez njegovo zemljišče, bo morala tožena stranka razčistiti dejansko stanje v zvezi s to služnostjo in polnim razpolaganjem investitorja na tem zemljišču, na katerem mu je prvostopni organ dovolil postavitev ograje, ker ta služnost, tudi če ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko obremenjuje tudi novega lastnika nepremičnine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 25.3.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 8.2.1991, s katero je bilo investitorju M.C. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) dovoljeno, da postavi ograjo na zemljišču parc. št. 23/1 pod pogoji, da bo na notranji strani navedenega zemljišča, ki meji na parcelo 25/2 postavljena žična ograja na hrastovih stojkah, višine 1,00 m; ograja bo postavljena na delu Z strani parcele, po delu J strani parcele in po Z strani parcele (tam, kjer meji s parcelo 25/2); drugi del ograje bo potekal ob poti preko sredine parcele 23/1; ograja bo postavljena tako, kot je prikazano na skici, ki je zarisana v zapisniku o ogledu z dne 13.12.1990. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da niso utemeljene tožničine navedbe v zvezi s služnostno pravico, kot tudi navedbe, da si upravni organ lasti pristojnosti sodišča. Po mnenju tožene stranke je namreč prvostopni organ odločil o priglašenih delih postavitve ograje na podlagi ugotovitve v upravnem postopku, da na navedenem zemljišču ne obstaja nobena služnostna pot, kar tudi ni izkazala tožnica. V tem postopku si upravni organ ni prisvojil pristojnosti sodišča, saj ni odločal o tem, ali služnostna pot obstaja ali ne, pač pa je odločal o zahtevku investitorja o priglašenih delih. Ker torej služnostna pravica, na katero se sklicuje tožnica, ni zapisana v zemljiški knjigi in ker tudi tožnica ni izkazala obstoja te pravice, investitor pa je izkazal, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, so po mnenju tožene stranke neutemeljene tožničine pritožbene navedbe, da organ ni upošteval najosnovnejših načel stvarnega prava. Res je sicer, da lahko obstaja služnostna pot tudi le na podlagi dogovora med upravičencem in lastnikom, vendar pa predstavlja dokaz o obstoju takšne pravice lahko le pogodba med obema strankama ali pa zapis v zemljiški knjigi.

Tožnica v tožbi navaja, da investitor M.C. ne zanika obstoja poti in je prav zato, da bi se znebil te poti, v upravnem postopku trdil, da hoče postaviti ograjo. Splošno znano je, da večina služnostnih pravic sploh ni listinsko ugotovljenih, še manj pa zemljiškoknjižno izvedenih, dejansko pa se izvršujejo. To zlasti velja za vse priposestvovane pravice, kar je očitno tudi v konkretnem primeru. Upravni organ je bil dolžan v upravnem postopku zavarovati tudi tožnico kot služnostno upravičenko in ji omogočiti dohod in dovoz do njene hiše. Če pa tega ni storil, je bila njegova dolžnost postopek prekiniti in eno ali drugo stranko napotiti na pravdo zaradi ugotovitve obstoja služnosti. Služnost niti ni sporna, saj investitor M.C. sicer nejasno, toda vendarle, ponuja drugo pot. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka, investitor M.C., na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90) mora priglasitev nameravanih del iz 51. člena zakona med drugim vsebovati tudi dokazilo o razpolaganju z zemljiščem, na katerem naj bi stal objekt. Glede na tožbene navedbe se v konkretnem primeru postavlja vprašanje presoje dokazila o razpolaganju z zemljiščem, na katerem želi investitor postaviti ograjo. Kot dokazilo o razpolaganju z zemljiščem je investitor predložil zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega izhaja, da je lastnik parcele št. 23/1, tožnica pa trdi, da ima na njem priposestvovano služnost poti.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da sam investitor omenja obstoječo pot in navaja, da namerava svoje zemljišče tako ograditi, da bo zaprl pot, ki poteka po njegovem zemljišču, in sicer s tem, da bi prestavil pot na začetek tožničinega zemljišča (zapisnika z dne 13. in 27.12.1990). Obstoječa pot torej ni sporna, morebitna priposestvovana služnost pa lahko vpliva na presojo predloženega dokazila o razpolaganju z zemljiščem. Priposestvovana služnost, čeprav ni vpisana v zemljiško knjigo, obremenjuje tudi novega lastnika nepremičnine (glej 54. člen zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 - popravek in 36/90). To pa pomeni, da je potrebno dejansko stanje v smeri morebitnega obstoja priposestovane služnosti razčistiti ter oceniti, ali je investitor dejansko dokazal pravico razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava graditi navedeno ograjo.

Ker je odločitev tožene stranke v nasprotju z določbo 135. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da je treba pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, ne more biti zakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) izpodbijano odločbo odpravilo, da bo lahko tožena stranka odpravila ugotovljene pomanjkljivosti.

Določbe ZUP in ZUS ter zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).

Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).