Jedro

Dolžnik lahko predčasno izpolni denarno obveznost. Ničen je vsak dogovor, s katerim bi se dolžnik odrekel tej pravici.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta 21.12.1990 sklenili posojilno pogodbo, po kateri je tožeča stranka prejela od tožene 2,000.000 din kratkoročnega posojila. Ker naj bi tožnica posojilo vrnila predčasno (27.12.1990 znesek 1,350.000 din in 29.12.1990 znesek 650.000 din), je toženka vnovčila akceptni nalog, dan v zavarovanje kredita, v znesku 234.930,80 din (31.612,90 din za pogodbene obresti, 185.705,00 din na račun tečajnih razlik in 17.612,90 din kot obresti od neplasiranih vrnjenih sredstev). Tožnica zato s tožbo zahteva plačilo 219.179,80 din (4.626,90 din razlike od preveč zaračunanih pogodbenih obresti, 185.705,00 din na račun tečajnih razlik, 17.612,90 din kot obresti od neplasiranih vrnjenih sredstev in 11.235,00 din za provizijo, ki jo je plačala banki, ker ji ni pravočasno vrnila garancij) z 8% pogodbeno dogovorjenimi mesečnimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo do višine 200.382,40 sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Tožena stranka ni upravičena do revalorizacijskih obresti v znesku 185.705,00 sit. Po pogodbi bi bila upravičena do 7% pogodbenih mesečnih obresti od cele glavnice za čas do 27.12.1990 v znesku 31.612,90 sit in od preostanka glavnice za dva dni v znesku 2.935,50 sit. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki. Tožeča stranka se je pritožila zoper zavrnilni del sodbe. Tožena stranka pa v pritožbi navaja, da je šlo za predčasno izpolnitev v neugodnem času in je zato upravičena do škode, ki ji je nastala. Rok izpolnitve je potrebno razlagati v korist upnika. Sodišče druge stopnje je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da tožeča stranka zaradi neplasiranih sredstev ni dokazala nobene nastale škode, tožena stranka pa ni upravičena do revalorizacijskih obresti in obresti za neplasirana vrnjena sredstva, ker ni šlo za predčasno vrnitev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizjiskemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma naj razveljavi obe sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V reviziji navaja, da je sodišče napačno presodilo rok vrnitve posojila, ki je določen v korist upnika. Vrnitev posojila v sporni zadevi pa je bila predčasna, v neugodnem času ter špekulativna.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala zavrnitev revizije (3. odst. 390. člena Zakona o pravdnem postopku). Revizija ni utemeljena.

Stranki sta v posojilni pogodbi določili rok vrnitve 21.1.1991. V tem delu posojilna pogodba res ni jasna, saj v 2. členu določa vrnitev na dan 21.1.1991, v 4. členu pa najkasneje do dne 21.1.1991. Vendar nejasno določilo pogodbe ne more biti v škodo tožeče stranke (100. in 101. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) in je ne morejo zadeti posledice devalvacije, do katere je prišlo po vrnitvi denarja. Poleg tega Zakon o obligacijskih razmerjih v 398. členu določa, da lahko dolžnik predčasno izpolni denarno obveznost, in ničen je vsak dogovor, s katerim bi se dolžnik odrekel tej svoji pravici. Posojilojemalec je v tem primeru posojilodajalcu dolžan povrniti škodo, ki bi jo eventuelno utrpel. Za povrnitev škode pri predčasni vrnitvi posojila po 565. členu Zakona o obligacijskih razmerjih bi tožena stranka morala dokazati, kakšna oziroma kolikšna škoda ji je nastala. Nižji sodišči nista ugotovili, da bi tožena stranka zaradi predčasne vrnitve posojila utrpela škodo. Prav tako ni bilo ugotovljeno nobeno dejstvo, na podlagi katerega bi bilo mogoče trditi, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja. Revizijsko sodišče pa je vezano na ugotovljeno dejansko stanje, ker revizija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. odst. 385. člena Zakona o pravdnem postopku ni dovoljena.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi ne obstojijo. Ker tudi ni tistih revizijskih razlogov, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen Zakona o pravdnem postopku), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (386. člen Zakona o pravdnem postopku).

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. člena in 1. odst. 155. člena Zakona o pravdnem postopku. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora nositi tožeča stranka sama.