Jedro

Za ugotovitev lastninske pravice na delu parcele mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je na njegovi podlagi izdano sodbo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. V zahtevku bi zato moralo biti navedeno, na kateri novi parceli (oziroma opredeljenem delu obstoječe parcele) je tožnica pridobila zatrjevano lastninsko pravico, vključno z rezervirano številko parcele.

Čeprav zaznamba javnega dobra v času javne dražbe še ni bila opravljena, to ne izključuje dejstva, da so sporne parcele delno vodna zemljišča in kot takšna javno dobro.

Nagrada za narok vključuje vse naroke, ki so bili opravljeni v posamezni zadevi, vključno z dvema ogledoma z izvedencem v ponovljenem postopku.

Izrek

I. Pritožbi druge toženke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka (glede druge toženke) spremeni tako, da je tožnica dolžna drugi toženki (poleg zneska 2.185,87 EUR z obrestmi) povrniti še 1.002,84 EUR stroškov postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Sicer se pritožba druge toženke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna drugi toženki povrniti 67,59 EUR stroškov pritožbenega postopka, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Sicer pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da izjava in zemljiškoknjižno dovolilo druge toženke z dne 21. 1. 2009 nista zakonita podlaga za vpis lastninske pravice na nepremičnini 1 k. o. ..., da druga toženka ni lastnica te nepremičnine in da ni veljavna njena razglasitev za javno dobro. Obenem je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe javnega dobra in njen izbris. Nazadnje je zahtevala ugotovitev, da je sama lastnica nepremičnin parc. št. 1, 2 in 3, vse k. o. ..., do celote, od toženk pa, naj ji izročita ustrezno zemljiškoknjižno listino, sicer jo bo nadomestila sodba.

2. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku zavrnilo vse tožničine zahtevke. Odločilo je še, da mora tožnica povrniti stroške postopka, prvi toženki 2.828,50 EUR in drugi toženki 2.185,87 EUR, obema z obrestmi.

3. Tožnica se je znova pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Sodišče je napačno ugotovilo, da so sporne parcele vodna zemljišča in javno dobro. Ne da bi upoštevalo Uredbo o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča Blejskega jezera, je kar samo ugotavljalo, kakšen naj bi bil vodostaj jezera. Zahteva, da bi moral kupec pred nakupom preveriti meje parcel, daleč presega skrbnost, ki je običajna v pravnem prometu. Tožničin pravni prednik se je zanesel na podatke, ki jih je dobil na ogledu od predstavnikov prve toženke kot prodajalke. Za nakup se je odločil prav zato, ker je imel kompleks zemljišč stik z jezerom. Navsezadnje je prva toženka v dopisu z dne 16. 6. 2006 izrecno soglašala s sklenitvijo dodatka h kupoprodajni pogodbi. Dodatno pooblastilo vlade ni bilo potrebno, ker so bila sporna zemljišča sestavni del kompleksa, ki je bil prodan na javni dražbi. Jasna je bila tudi volja prodajalca, da proda celoten kompleks, kot je bil pokazan na ogledu. Pri sklepanju posla je prišlo do pomote, ker je bilo spregledano, da meja kompleksa sega v sosednjo katastrsko občino. Pogodba je bila v pretežnem delu izpolnjena, saj tožnica vse od 31. 5. 2004 dalje izvaja lastniško posest nad celotnim kompleksom, tudi nad spornimi parcelami, čemur toženki nikoli nista nasprotovali; sicer pa se tožničina dobra vera domneva.

4. Obe toženki sta odgovorili na tožničino pritožbo. Predlagata njeno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

5. Zoper odločitev o stroških postopka pa se je pritožila druga toženka, ki uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in kršitev ustavnih pravic. Predlaga, naj sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji bo tožnica poleg že prisojenih stroškov dolgovala še 2.553,22 EUR z obrestmi. Sodišče prve stopnje ji namreč ni priznalo vseh priglašenih stroškov, ne da bi pojasnilo, zakaj tega ni storilo. Sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Vztraja, da je do povračila stroškov upravičena po sedanji odvetniški tarifi. V resnici gre namreč za nov postopek. Tudi ob uporabi prejšnje tarife pa bi ji sodišče moralo priznati nagrado za narok v ponovljenem postopku in za sodelovanje pooblaščenke na dveh ogledih, vključno z DDV.

6. Delno je utemeljena le pritožba druge toženke, tožničina pritožba pa ni utemeljena.

O tožničini pritožbi:

7. Za presojo utemeljenosti tožničnih zahtevkov je bistven pravni status spornih nepremičnin v času, ko naj bi jih prva toženka na javni dražbi prodala tožničini pravni prednici M., d. d. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem sojenju ob pomoči dveh izvedencev geodetov zanesljivo prepričalo, da so vse tri sporne parcele v k. o. ... bile (in so še) delno vodna zemljišča; voda namreč pokriva 73,6% parcele št. 1, 83,33% parcele št. 2 in 10,88% parcele št. 3. Oba izvedenca sta bila glede tega dejstva soglasna. Res je izvedenec A. A. navedel, da je pri spornih zemljiščih določena namenska raba "park, dvorišče, stavba in gozd", vendar je hkratno izrecno poudaril, da dejansko stanje ne ustreza evidentiranemu in da so podatki vodnega katastra zgolj informativne narave. Tožnica zato navedenim razlogom, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje, neupravičeno očita protislovnost. 8. Odveč je tudi pritožbeno sklicevanje na Uredbo o določitvi zunanje meje priobalnega zemljišča Blejskega jezera,1 po kateri sodijo sporne parcele med priobalna zemljišča. Sodišče prve stopnje tega predpisa v izpodbijani sodbi ni spregledalo, kot poskuša prikazati tožnica v pritožbi. Pravilno je pojasnilo, da je pomembna dejanska raba zemljišč oziroma njihovo stanje v naravi. Bistveno je, ali sporne parcele izpolnjujejo predpisane pogoje za vodno zemljišče iz 11. člena Zakona o vodah (ZV-1), ne pa, ali so pravilno evidentirane v javnih evidencah.

9. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo prav, ko je v dokaznem postopku ugotavljalo vodostaj Blejskega jezera.2 Vodno zemljišče stoječih voda namreč obsega dno stoječih voda, vključno z bregom, do najvišjega zabeleženega vodostaja (tretji odstavek 11. člena ZV-1).

10. Vodna zemljišča so naravno vodno javno dobro (prvi odstavek 15. člena ZV-1). Res se status naravnega javnega dobra na vodnem zemljišču po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo (peti odstavek 15. člena ZV-1), vendar dejstvo, ki ga posebej izpostavlja pritožba, da takšen status na spornih zemljiščih v času javne dražbe ni bil vpisan, ne more biti odločilno. Zaznamba javnega dobra je v tem primeru deklaratorne narave in ima samo publicitetni učinek.3 Zaznamba pa ne vsebuje domneve točnosti in zanjo tudi ne velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Čeprav torej zaznamba v času javne dražbe še ni bila opravljena, to ne izključuje dejstva, da so sporne parcele delno vodna zemljišča in kot takšna javno dobro.

11. Vodno zemljišče v lasti države ni v pravnem prometu (osmi odstavek 21. člena ZV-1). Kot je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na takšnih zemljiščih na noben način ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa, je namreč nična (prvi odstavek 438. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), izključena pa je tudi možnost priposestvovanja javnega dobra (prvi odstavek 44. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

12. Tožnica oziroma njena pravna prednica bi morebiti lahko pridobila lastninsko pravico samo na tistem delu spornih nepremičnin, ki jih ne pokriva voda, vendar tožnica ni ustrezno prilagodila svojega tožbenega zahtevka, saj tega dela posameznih zemljišč ni konkretizirala, ampak zahteva pravno varstvo na spornih treh parcelah v celoti. Za ugotovitev lastninske pravice na delu parcele mora biti tožbeni zahtevek oblikovan tako, da je na njegovi podlagi izdano sodbo mogoče izvesti v zemljiški knjigi. V zahtevku bi zato moralo biti navedeno, na kateri novi parceli (oziroma opredeljenem delu obstoječe parcele) je tožnica pridobila zatrjevano lastninsko pravico, vključno z rezervirano številko parcele.4

13. Poleg tega ni mogoče spregledati, da je od sklenitve kupoprodajne pogodbe (21. 1. 2004) do vložitve tožbe (5. 5. 2014) že preteklo več kot deset let, zato je tožničina terjatev na izstavitev listine za vpis v zemljiško knjigo že zastarala (350. člen OZ). Ob vložitvi tožbe pa še ni potekla desetletna priposestvovalna doba (drugi odstavek 43. člena SPZ), saj je tožničina pravna prednica posest spornih parcel nastopila šele 31. 5. 2004. 14. Potemtakem so brez pomena vse ostale tožničine trditve, ki jih ponavlja v pritožbi,5 sicer pa ji je nanje obširno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Presoja, da tožnica na spornih parcelah nima zatrjevane lastninske pravice in zato ni upravičena niti do izbrisne tožbe, je tako materialnopravno pravilna.

15. Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, zato je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zavrnilo in prvo sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

O pritožbi druge toženke:

16. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev pravilno oprlo na Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09). Postopek na prvi stopnji se je namreč začel pred uveljavitvijo zdaj veljavne Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/15). Po prehodni določbi drugega odstavka 20. člena navedene tarife se v takem primeru odvetniški stroški določajo po prejšnjem zakonu.

17. Pritožbeno stališče, da gre v resnici za nov postopek, ker je bila prva sodba v tej pravdni zadevi razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje, ni sprejemljivo. Postopek na prvi stopnji se namreč ni začel z razveljavitvijo prejšnje sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje, ampak z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), torej 5. 5. 2014. Pač pa je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov druge toženke res spregledalo priglašeno nagrado za narok v ponovljenem postopku. Ta znaša 822,00 EUR (tar. št. 3102), skupaj z 22% DDV (tar. št. 6007) pa 1.002,84 EUR.

18. Sodišče druge stopnje je po navedenem delno ugodilo pritožbi druge toženke in izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je tožnici naložilo v plačilo še navedeni znesek, z obrestmi za primer zamude s plačilom. S tem je odpravilo tudi očitano procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prva sodba v tem delu ni bila celovito obrazložena.

19. V preostalem toženkina pritožba ni utemeljena. Nagrada za narok namreč vključuje vse naroke, ki so bili opravljeni v posamezni zadevi,6 kar zajema tudi udeležbo pooblaščenke na dveh ogledih z izvedencem v ponovljenem postopku.

O pritožbenih stroških:

20. Tožnica je s pritožbo propadla, zato mora svoje pritožbene stroške kriti sama. Obenem mora povrniti stroške drugi toženki, ki je s svojo pritožbo delno uspela (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Ti znašajo 67,59 EUR, obsegajo pa nagrado za postopek s pritožbo (50,00 EUR - tar. št. 3220), materialne stroške (5,40 EUR - tar. št. 6002) in 22% DDV (tar. št. 6007). Če bo tožnica s plačilom teh stroškov zamujala, bo morala drugi toženki plačati še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 378. in 299. člena OZ).

21. Obe toženki sta priglasili svoje stroške za odgovor na tožničino pritožbo. Ker z odgovorom nista bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi, saj sta pretežno ponavljali razloge, ki jih je v izpodbijani sodbi navedlo sodišče prve stopnje, do povračila teh stroškov nista upravičeni.

1 Uradni list RS, št. 78/2006. 2 Ta po mnenju izvedenca A. A. ostaja na koti 476 metrov nad morjem in se ne spreminja. 3 Prvi in drugi odstavek 64. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). 4 Pravnomočni sodni odločbi mora biti v takšnem primeru priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru (prvi odstavek 8. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin; ZEN). Izvedenec geodetske stroke v elaboratu označi novo parcelo z rezervirano številko parcele, ki jo predhodno in na njegov predlog določi Geodetska uprava. 5 Vprašanja, kaj je v resnici obsegal predmet pogodbe, ali je bila zatrjevana zmota tožničine pravne prednice opravičljiva, ali je pogodba konvalidirala, ali je prva toženka v dopisu z dne 16. 6. 2006 res priznala tožničino terjatev in ali je bil Triglavski narodni park tudi med tožničinimi pravnimi predniki, bi lahko bila relevantna šele, če bi tožnica ustrezno oblikovala svoj tožbeni zahtevek. 6 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011.