Jedro

Po prevzemu pravde stečajnega upravitelja je sodišče izdalo sklep o nadaljevanju postopka, o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ter odločilo tudi o stroških celotnega postopka v navedenem individualnem delovnem sporu. Pravna podlaga za odločitev o pravdnih stroških je določilo 2. odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje pri tem uspeh v pravdi tožečih strank v višini 82,70 % (delna sodba na podlagi pripoznave), upoštevati pa je tudi potrebno, da so tožniki za zavarovanje svojih pravic iz delovnega razmerja morali vložiti tožbo, pri čemer se je predmetni postopek končal šele z izdajo sklepa, s katerim je sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Ne gre za stroške, ki bi jih tožniki morali prijaviti v stečajnem postopku. Prav tako ni mogoče upoštevati določila 158. člena ZPP, ki določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbe mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V predmetni zadevi je šlo za delno pripoznavo tožbenega zahtevka ter umik tožbe, pri čemer je bil stečajni postopek uveden po umiku tožbe, tako da stroškov ni bilo mogoče prijaviti v stečajnem postopku in tudi ta postopek je moralo sodišče rešiti skladno z določili ZPP, stroški postopka do uvedbe stečaja niso bili znani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. točka izreka).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep z dne 24. 4. 2013, s katerim je odločilo, da se postopek z dnem 4. 4. 2013 nadaljuje (I. točka izreka) ter da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (II. točka izreka). V nadaljevanju je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožečim strankam pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 589,24 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper III. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v III. točki spremeni tako, da tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka. Navaja, da je nad toženo stranko bil uveden stečaj s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 324/2013 z dne 28. 2. 2013. Stečaj je bil objavljen na spletni strani AJPES, tako da so bili upniki obveščeni, da morajo svoje terjatve prijaviti v roku 3 mesecev po objavi oklica, ki se izteče dne 28. 5. 2013. Tožniki bi morali svoje stroške prijaviti v stečajnem postopku glede na načelo koncentracije postopka. Navedene terjatve predstavljajo navadne terjatve, v zvezi s katerimi se upniki poplačajo iz splošne razdelitvene mase. Vse upnike stečajnega dolžnika je potrebno obravnavati enako. Sodišče tudi ni pravilo odločalo na podlagi načela o uspehu v postopku. V primeru umika tožbe mora sodišče o priglašenih stroških tožene stranke odločati na podlagi določb 158. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki umakne tožbo povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na podane pritožbene ugovore, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožniki vložili tožbo zoper toženo stranko 1. 10. 2010, stečajni postopek nad toženo stranko pa je bil uveden 28. 2. 2013. V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala, da se postopek prekine zaradi začetka postopka prisilne poravnave in podala svoj izračun vtoževanih terjatev, pri čemer je sodišče v nadaljevanju izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave dne 4. 5. 2011. Po vloženi pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in delno sodbo na podlagi pripoznave v izpodbijanem delu spremenilo upoštevaje pri tem, da terjatve tožečih strank, ki so nastale po začetku postopka prisilne poravnave nimajo pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave do insolventnega dolžnika, tako da potrjena prisilna poravnava ne vpliva na terjatve tožnikov, nastalih po dnevu začetka prisilne poravnave, to je po 28. 4. 2010. V nadaljevanju je sodišče zaradi uvedbe stečaja nad toženo stranko izdalo sklep o prekinitvi postopka s pozivom stečajnemu upravitelju, da postopek prevzame.

Po prevzemu pravde stečajnega upravitelja, je sodišče 24. 4. 2013 izdalo sklep o nadaljevanju postopka, o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe ter odločilo tudi o stroških celotnega postopka v navedenem individualnem delovnem sporu, pri čemer je tožena stranka podala pritožbo zoper odločitev o stroških Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o stroških na podlagi določil 2. odstavka 154. člena ZPP, upoštevaje pri tem uspeh v pravdi tožečih strank v višini 82,70 % (delna sodba na podlagi pripoznave), upoštevati pa je tudi potrebno, da so tožniki za zavarovanje svojih pravic iz delovnega razmerja morali vložiti tožbo, pri čemer se je predmetni postopek končal šele z izdajo sklepa z dne 24. 4. 2013, s katerim je sodišče odločilo tudi o stroških postopka. Poudariti je, da ne gre za stroške, ki bi jih tožniki morali prijaviti v stečajnem postopku, kot to smiselno zatrjuje tožena stranka. Prav tako ni mogoče upoštevati določila 158. člena ZPP, ki določa, da tožeča stranka, ki umakne tožbe mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. V predmetni zadevi je šlo za delno pripoznavo tožbenega zahtevka ter umik tožbe dne 27. 2. 2013, pri čemer je bil stečajni postopek uveden dne 28. 2. 2013, tako da navedenih stroškov niti ni bilo mogoče prijaviti in tudi ta postopek je moralo sodišče rešiti skladno z določili ZPP, stroški postopka do uvedbe stečaja niso bili znani. Prav tako ni mogoče enačiti uspeha v tej pravdi, upoštevaje pri tem dejansko izplačilo v stečajnem postopku, pri čemer sicer ne gre za privilegirane terjatve, pač pa za navadne terjatve, ki se poplačajo v stečajnem postopku upoštevaje pri tem razpoložljivo stečajno maso.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago o določilih 2. točke 365. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.