Jedro

Presoja sodišča glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev je zadržana v smislu, da sodišče organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se zato ne spušča v presojo (gre za zadeve po 4. členu ZUP) npr. ali gre za bolj ali manj inovativno oziroma tehnološko in tržno perspektivno storitev/projekt in zato tudi ne v primernost ocen teh projektov, pač pa presodi uporabo materialnega in procesnega prava, odločitev pa odpravi le v primeru, če je argumentacija očitno nerazumna, česar pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Slovenski podjetniški sklad z izpodbijanim sklepom ni odobril vloge tožeče stranke. V obrazložitvi je navedel, da je projekt stranke pridobil 30 od 100 možnih točk, prag števila točk, nad katerim je odobreno financiranje, pa je 75 ali več točk. Vloga je bila ocenjena na podlagi 5 kvantitativnih meril, ki so skladna z razpisno dokumentacijo. Na podlagi merila Inovativnost je vlagatelj prejel 10 točk od možnih 20. Vlagatelj uvaja nove izdelke/storitve, ki niso/ne bodo prevzem rezultat lastnega razvoja oziroma bo podjetje izvedlo le prilagoditev izdelka/storitev. Pri merilu Sodelovanje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju inovativnih izdelkov – storitev je dodelil 10 točk od 10 možnih, ker vlagatelj sodeluje vsaj z eno institucijo znanja pri razvoju novih izdelkov/storitev. Pri merilu Faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju je vlagatelju dodeljenih 0 točk od 30, ker v podjetju ni novih inovativnih izdelkov/storitev in gre le za posnemanje tehnologije/storitev, ki je na trgu že prisotna in je trg nasičen. Projekt je jasno in razumljivo predstavljen, vendar v poslovnem načrtu ni izdelanega terminskega plana. Tržna naravnanost in potencialni trg v povezavi s projektom je ocenjen z 10 točkami od 25, ker je stranka v povezavi z uvajanjem novih izdelkov/storitev izdelala strategijo trženja in je ta dovolj obširna, potencialni trg pa je Slovenija. Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju je ocenjena z 0 točkami, ker noben lastnik (z najmanj 25 % lastniškim deležem – upoštevajo se samo neposredni fizični lastniki) ni zaposlen (redno zaposlen za polni delovni čas) v podjetju vlagatelja ob oddaji vloge oziroma reference in znanja niso bila predstavljena v sklopu poslovnega načrta ali v posebni vlogi skupaj z dokazili (dokazila in opisi referenc niso bila predmet kasnejše dopolnitve). Ker je projekt prejel manj kot 60 točk po kvantitativnih merilih, je zato pridobil negativno mnenje in ni šel v nadaljnjo obravnavanje.

Tožnik v tožbi navaja, da je napačna ocena tožene stranke v točki inovativnost. Tožnik je namreč predložil dokazila na podlagi katerih izhaja, da bi mu pripadlo 20 točk, ki jih dobi v primeru, če gre za uvajanje novih – inovativnih izdelkov/storitev, ki so/bodo predvsem rezultat lastnega razvoja (razen storitev prenosa znanj institucij znanja). Ugovarja tudi oceni v točki 3 – Faza oz. stopnja izdelkov/storitev v podjetju, za katere bi moral prejeti 30 točk, ker na podlagi predloženih dokazov izhaja, da so izdelki/storitve v fazi razvoja (poteka razvoj projekta, podjetje že ima oziroma bo imelo v kratkem že izdelane prototipe in prve verzije izdelkov/storitev). V zvezi s 4. točko Tržna naravnanost bi vlagatelj lahko pridobil 25 točk, če je izdelal strategijo trženja in je strategija izdelana za cel svet. Meni, da bi na podlagi predložene vloge pripadalo tožniku vsaj 20 točk. Tudi v zvezi s 5. točko Reference in zaposlenost, bi pripadlo tožniku 15 točk, v zvezi s predloženimi dokazi. Predlaga, da sodišče meritorno odloči in odobri tožniku sredstva v višini 20.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2011 do plačila ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik v vlogi z dne 20. 3. 2012 odgovarja na odgovor na tožbo in zavrača razloge tožene stranke. Zvišuje zahtevek iz prvotnih 20.000,00 EUR na 70.000,00 EUR ter predlaga, da tožena stranka razveljavi svoj sklep ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna odločitev o zavrnitvi tožnikove vloge na javni razpis za sofinanciranje zagona podjetij v subjektih inovativnega okolja v letu 2011 (P2).

Predmet tega javnega razpisa so subvencije za podjetja v subjektih inovativnega okolja in so namenjene inovativnim podjetjem. Inovativno podjetje je opredeljeno v 3. točki javnega razpisa, v isti točki je opredeljen tudi namen javnega razpisa. V 5. točki pa so navedena kvantitativna in kvalitativna merila za izbor upravičencev. Natančno razdelana merila s točkovnikom so sestavni del razpisne dokumentacije. Projekt, ki je prejel 60 ali več točk od možnih 100 po kvantitativnih merilih, preide v analizo s kvalitativnimi merili. V zadevi, kot je obravnavana, je presoja sodišča glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana v smislu, da sodišče organu pušča določeno polje proste presoje. Sodišče se zato ne spušča v presojo (gre za zadeve po 4. členu ZUP) npr. ali gre za bolj ali manj inovativno oziroma tehnološko in tržno perspektivno storitev/projekt in zato tudi ne v primernost ocen teh projektov. Sodišče presodi uporabo materialnega prava in procesnega prava, odločitev pa odpravi le v primeru, da je argumentacija očitno nerazumna (sodba U 1104/2005 z dne 14. 12. 2005), tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati.

V obravnavanem primeru je bila vloga tožnika po kvantitativnih merilih ocenjena z nezadostnim številom točk, da bi šla v nadaljnjo analizo kvalitativnih meril. V skladu z javnim razpisom se mnenje po kvantitativnih merilih oblikuje na osnovi naslednjih meril: 1. Inovativnost, 2. Sodelovanje z institucijami znanja pri razvoju izdelkov/storitev, 3. Faza oziroma stopnja izdelkov/storitev v podjetju, 4. Tržna naravnanost in potencialni trgi ter 5. Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju. V razpisni dokumentaciji je obrazloženo točkovanje pri posameznih kvantitativnih merilih. Na podlagi tožbenih ugovorov je sodišče sporno odločitev preizkusilo v smeri, ali je tožnikova vloga konkretizirano utemeljena tako, da je iz nje razvidno, ali na razpis prijavljeni projekt presega dodeljeno število točk, ki mu jih je dodelila tožena stranka.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožnik sklepa ne izpodbija zaradi nezadostne obrazložitve, pač pa, ker se ne strinja z oceno (dodeljenim številom točk) in meni, da tožena stranka ni pravilno ocenila vloge. V zvezi s točko 1. Inovativnost meni, da predložena dokazila (osnutek knjige, ki predstavlja zabaviščni park; statistika z grafi) izkazujejo, da bi moral prejeti 20 točk, ker gre za uvajanje novih - inovativnih izdelkov/storitev, ki so/bodo predvsem rezultat lastnega razvoja (razen storitev prenosa znanj iz institucij znanja). Sodišče soglaša z oceno tožene stranke, da vlogi predložena dokazila ne izkazujejo, da bi moral tožnik pridobiti najvišje število točk. Investicija tožnika je: Razvoj inovativnega modela pionirskega zabaviščnega rekreacijskega parka, torej zabaviščni park. Tožnik – podjetje pa bo izvedlo le prilagoditev izdelka/storitev zabaviščnega parka in s tem povezanih vsebin. Tudi sodišče v zvezi s tem merilom meni, da je bistveno za najvišjo oceno, da gre za uvajanje novih – inovativnih izdelkov/storitev, v obravnavani zadevi pa je produkt tožnika zabaviščni park, ki je na trgu že desetletja uveljavljen produkt. Novi pristopi (osnutek knjige) oziroma oddaljenost drugih zabaviščnih parkov od predvidene lokacije, v zvezi z merilom inovativnosti, ki se nanaša na izdelek/storitev, ki je predmet investicije, niso bistveni. Razlaga kriterija „inovativnosti“, kot jo razume tožena stranka, je po mnenju sodišča pravilna.

Za „Fazo oziroma stopnjo izdelkov/storitev v podjetju“ je moral vlagatelj v vlogi opisati nove izdelke/storitve oziroma temeljito izboljšavo že obstoječih izdelkov/storitev na trgu. Tožena stranka je, ko je ugotovila, da v podjetju ni novih – inovativnih izdelkov/storitev in da gre le za posnemanje tehnologije/storitev, ki je na trgu že prisotna in je trg nasičen, projekt pa je v vlogi jasno in razumljivo predstavljen, vendar v poslovnem načrtu (ali prilogi) ni izdelanega terminskega (časovnega plana), ocenila vlogo z 0 točkami od možnih 30. Tožnik ugovarja, da osnutek knjige, ki predstavlja zabaviščni park, pomeni nov pristop v Sloveniji, ter nadalje, da je v tržni analizi, o kateri je že navedena izdana knjiga, predstavljen tudi terminski načrt. Terminski načrt je predstavljen tudi v finančnem delu poslovnega načrta in tekstovnem delu poslovnega načrta. Sodišče sledi toženi stranki, da iz opisne ocene izhaja, da podjetje lahko pridobi točke le, če gre za nove izdelke/storitve. Tožena stranka stoji na stališču, da v podjetju ni novih – inovativnih izdelkov/storitev in gre le za posnemanje tehnologije/storitev, kar je navedla že v točki inovativnost, zato tožnik pri tem merilu ne more pridobiti točk, ne glede na terminski plan. Bistveno je, da investicije ni šteti za inovativni izdelek/storitev, kar je pravilna razlaga merila.

Sodišče soglaša tudi z oceno 4. merila – Tržna naravnanost in potencialni trgi v povezavi s projektom, na podlagi katerega je tožnik pridobil 10 točk. Tožena stranka ugotavlja, da je v povezavi z uvajanjem novih izdelkov/storitev tožnik izdelal strategijo trženja in je ta dovolj obširna. Potencialni trg pa je Slovenija. Tožnik ugovarja, da bi moral pridobiti 25 točk, ki jih lahko pridobi, če je izdelal strategijo trženja in je potencialni trg izdelkov/storitev svetovni trg. Meni, da to izhaja iz predloženih dokazil, ker ne gre samo za zabaviščni park, temveč tudi za izdelke (maskote, figurice, video predstave, računalniške igrice), ki se bodo prodajali po celem svetu, razen tega pa bodo v Slovenijo prihajali tudi gostje iz celega sveta, kar pomeni, da bo potrebno tržiti po celem svetu, kar je v tržni strategiji tudi navedeno. Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da je potencialni trg za izdelke/storitve Slovenija, navedeno ugotovitev pa je tožena stranka izpeljala iz vloge tožnika. Namreč iz finančne priloge poslovnega načrta izhaja, da bo tožeča stranka ustvarjala prihodke zgolj na domačem trgu. Za predvidevanja, da bo trg širši, pa tožnik ni priložil nobenih dokazil npr. pisem o nameri, predpogodb, kontaktov, ki bi izkazovale širši teritorij kot potencialni trg.

Pri merilu Reference in zaposlenost lastnikov v podjetju je tožnik pridobil 0 točk, ker reference in znanja niso bila predstavljena v sklopu poslovnega načrta oziroma v posebni prilogi skupaj z dokazili (dokazila in opisi referenc niso bila predmet kasnejše dopolnitve). V tožbi tožnik zatrjuje, da je vlogi priložil obrazec M1, iz katerega izhaja, da je vsaj en lastnik z najmanj 25 % deležem lastništva v podjetju zaposlen. Navedenega dejstva tožena stranka v odgovoru na tožbo ne zanika, iz dokazil, ki jih tožnik navaja v tožbi pa ne izhaja, da so bila vlogi predložena dokazila o referencah in znanjih v sklopu poslovnega načrta ali posebni prilogi, torej nima prav, da bi v točki 5 moral pridobiti več kot dodeljeno število točk, saj ni v celoti zadostil pogoju iz tega merila.

V obravnavani zadevi je bila meja odločanja presoja zakonitosti izpodbijane odločbe in ne strokovno ocenjevanje vloge tožnika. Razlogi, ki so narekovali oceno projekta, so bili po presoji sodišča opredeljeni v zadostni meri in v skladu z določbami ZUP in Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (ZPOP-1) ter javnega razpisa. Materialno pravo je bilo torej po oceni sodišča pravilno uporabljeno, postopek pa ni bil kršen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.