Jedro

Pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku je v določbah ZDen, saj tožnik ni uveljavljal kake druge dejanske in pravne podlage za svoj lastninski zahtevek. Zato so pravilni tudi razlogi obeh sodišč, da bi tožnik moral svoje trditve v zvezi z odločbo z dne 26.9.1960 uveljavljati v postopku za denacionalizacijo. Te pravde, ki teče med fizičnimi osebami, ni mogoče uvrstiti med denacionalizacijske postopke. Kdo so stranke oziroma zavezanci denacionalizacijskega postopka in kdo organi odločanja, je določeno v 60. in 51. členu ter v petem poglavju ZDen. Ker tožnik svoj zahtevek utemeljuje na ZDen, ne more z vložitvijo tožbe neposredno proti sedanjim lastnicam spornih stanovanj obiti določb ZDen o tem, da fizične osebe niso zavezanke za denacionalizacijo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik štirisobnega stanovanja v izmeri 165 m2 in trisobnega stanovanja v izmeri 111 m2, obe v drugem nadstropju hiše P. v Ljubljani ter zato tudi tožbeni zahtevek za izstavitev ustrezne za zemljiškoknjižni prenos na tožnikovo ime sposobne listine. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje. Po kratkem povzetku dejanskega stanja tožnik vztraja pri stališču, da je bilo z odločbo z dne 26.9.1960 napačno odločeno. Starša M. in P. H. bi morala v postopku nacionalizacije uspeti z zahtevo za izvzetje iz nacionalizacije stanovanja v do takrat njuni hiši R. v Ljubljani, dobila pa sta v last dve stanovanji v hiši P., ki je bila do nacionalizacije tožnikova last. Čeprav je država imela interes, da pridobi celotno stavbo R., ker je bil v njej vojni odsek, pa je bila odločitev upravnega organa napačna, saj niso bili izpolnjeni pogoji iz 17. in 19. člena Zakona o nacionalizaciji. Iz listinske dokumentacije namreč izhaja, da starša nista stanovala v hiši P. in da nista zahtevala, da dobita stanovanji v tej hiši. Zato je navedena odločba brez pravne osnove. Če bi upravni organ v letu 1960 ravnal pravilno, bi tožnik sedaj na podlagi Zakona o denacionalizaciji (Ul. RS, št. 27/91-I do 60/99; v nadaljevanju ZDen) dobil v last celotno hišo na P. Tožnik je zaradi nezakonitega ravnanja državnega organa oškodovan, toženke pa obogatene.

Revizija je bila vročena toženkam in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Prvotoženka in drugotoženka v odgovoru predlagata zavrnitev revizije, tretjetoženka ni vložila revizijskega odgovora, Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (1977) - ki se v tej pravdni zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločanje v tej pravdni zadevi so ugotovitve, da je bila tožniku nacionalizirana hiša P. v Ljubljani, iz nacionalizacije pa je bilo zanj izvzeto šestsobno stanovanje v tej hiši. M. in P. H., ki sta bila starša tožnika in prvotoženke, je bila nacionalizirana hiša R. v Ljubljani, v zameno za izvzetje enega stanovanja iz nacionalizacije v tej hiši pa sta dobila v last dve sedaj sporni stanovanji v hiši P. Na podlagi dedovanja po smrti M. H., P. H. in A. M. sta sedaj lastnika štirisobnega stanovanja tožnik do 3/4 in prvotoženka do 1/4, lastnice trosobnega stanovanja pa so prvotoženka do 1/4 in ostali dve toženki vsaka do 3/8. Ob taki dejanski podlagi, ki v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje niti ni bila sporna, je tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljeval s trditvijo, da je bila odločba Komisije za nacionalizacijo z dne 26.9.1960 nepravilna, ker bi moralo biti iz nacionalizacije hiše R. v korist njegovih staršev izvzeto stanovanje v tej hiši, da jima torej nista bili pravilno na podlagi zamenjave z izvzetjem iz stanovanja v njuni hiši dodeljeni v last dve sedaj sporni stanovanji v hiši P. Zato naj bi bili nepravilni tudi sklepi o dedovanju v treh zapuščinskih zadevah. Nezakonito ravnanje Komisije za nacionalizacijo pa je imelo sedaj za posledico, da v postopku za denacionalizacijo tožnik ni dobil vrnjenih tudi teh dveh spornih stanovanj.

Ob taki dejanski in trditveni podlagi revizijsko sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča druge stopnje, da je pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku v določbah ZDen, saj tožnik ni uveljavljal kake druge dejanske in pravne podlage za svoj lastninski zahtevek. Zato so pravilni tudi razlogi obeh sodišč, da bi tožnik moral svoje trditve v zvezi z odločbo z dne 26.9.1960 uveljavljati v postopku za denacionalizacijo. Te pravde, ki teče med fizičnimi osebami, ni mogoče uvrstiti med denacionaliziacijske postopke. Kdo so stranke oziroma zavezanci denacionalizacijskega postopka in kdo organi odločanja, je določeno v 60. in 51. členu ter v petem poglavju ZDen. Ker tožnik svoj zahtevek utemeljuje na ZDen, ne more z vložitvijo tožbe neposredno proti sedanjim lastnicam spornih stanovanj obiti določb ZDen o tem, da fizične osebe niso zavezanke za denacionalizacijo. Zato trditve o zatrjevanih nepravilnostih v zvezi z odločbo Komisije za nacionalizacijo z dne 26.9.1960 niso pravno pomembne. Ker pa se tožnik sam sklicuje na dokumentacijo v spisu, revizijsko sodišče vseeno odgovarja, da iz nje izhajajo drugačne okoliščine o bivališču njegovih staršev in njuni zahtevi za izvzetje iz nacionalizacije, kot jih zatrjuje tožnik.

Revizijsko sodišče še ugotavlja, da iz trditev v tožbi in listin, ki jih je predložil sam tožnik, izhaja, da je tožnik vložil zahtevo za denacionalizacijo pri pristojnem upravnem organu. Ta je o njej 26.11.1996 izdal delno odločbo (priloga pod A7 spisa) in v razlogih med drugim navedel, da še ni odločil prav o obeh stanovanjih, ki sta sporni tudi v tej pravdni zadevi, ker sta ti stanovanji v privatni lasti. Tožnik mora v matičnem postopku ustrezno procesno ukrepati, saj se v njem odloča o utemeljenosti njegove zahteve za denacionalizacijo ter tudi o načinu in obliki vrnitve. Ne more pa vzporedno voditi posebnega pravdnega postopka in v njem neposredno od sedanjih lastnic uveljavljati zahteve za denacionalizacijo.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni utemeljen. V postopku pred nižjima sodiščema tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) tožnikovo revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njegove priglašene revizijske stroške. Odločitev o stroških revizijskega odgovora temelji na določbah prvega odstavka 166. člena ZPP (1977) v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP (1977), saj toženki glede na vsebino svojega odgovora z njim nista prispevali k rešitvi zadeve.