Jedro

Tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imel možnost, ter je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. V Republiko Slovenijo je prvič prišel že v letu 1996 in ni navedel, da bi izvorno državo zapustil zaradi tega, ker bi bil kakorkoli preganjan, nato je Slovenijo v oktobru 2005 zapustil in se v letu 2006 ponovno vrnil, a za mednarodno zaščito tudi takrat ni zaprosil, prav tako ne takrat, ko je za 3 mesece odšel v Italijo, in tudi vse od leta 2006 do 7. 12. 2010 in ni niti enkrat izrazil namena vložitve prošnje za mednarodno zaščito kljub dejstvu, da je bil večkrat v stiku s slovensko policijo oziroma slovenskimi organi. Šele ko je bil seznanjen, da bo iz Republike Slovenije odstranjen, se je začel sklicevati na azil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite dne 8. 12. 2010. Povedal je, da je v Republiko Slovenijo prišel legalno že leta 1996 in je od tedaj naprej večkrat menjal prebivališče, leta 2007 se je preselil v Ptuj, kjer je živel do leta 2009. Ko je bil leta 2008 v zaporu v Kopru, ni več živel s svojo dotedanjo izvenzakonsko partnerko in hčerko. Danes živi skupaj s hčerko v najetem stanovanju. V času bivanja v Republiki Sloveniji je odšel še leta 2005 v Nemčijo, leta 2007 oziroma 2008 pa je bil tri mesece v Italiji, kjer je delal kot varilec. Leta 2005 je odšel na Hrvaško, da bi si uredil vozniško dovoljenje, osebno izkaznico in potni list. Tam je bil približno mesec dni in pol. Ko je prišel na urad po dokumente, ga je prijela policija, češ da je osumljen vojnih zločinov. Zasliševali so ga do tretje ure zjutraj, nato pa so ga izpustiti. Za tem je odšel v Slovenijo. Doslej je prosil za mednarodno zaščito samo v Republiki Sloveniji. Povedal je še, da je bil rojen v Bosni in Hercegovini in da ima tudi državljanstvo te države. Vendar si dokumentov Bosne in Hercegovine ni priskrbel. Tožnik je še navedel, da je bil leta 2001 sedem mesecev zaprt na Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana zaradi tatvine. Prav tako je zaradi tatvine leta 2008 prestajal dvoletno zaporno kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper. Zaradi tatvine pa je bil od dne 1. 10. 2010 in vse do 7. 12. 2010 v priporu v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Njegova izvorna država je Hrvaška, saj ima osebno izkaznico Republike Hrvaške, medtem ko osebnih dokumentov Bosne in Hercegovine nima. Leta 1991 je odšel prostovoljno v hrvaško vojsko in sodeloval v bojih do leta 1992. Z delom vojaške enote je odšel v Dervento, nato pa so se morali vrniti nazaj na Hrvaško. Tam je bil vse do leta 1993, dokler se ni začela vojna med Muslimani in Hrvati v Bosni in Hercegovini. Tedaj je dezertiral iz hrvaške vojske in odšel v Zavidoviće v Bosno in Hercegovino. Bil je tudi ranjen v glavo in levo ramo ter se šest mesecev zdravil v bolnici v Zenici. Iz Zenice je potem leta 1996 odšel v Republiko Slovenijo. V Bosno in Hercegovino se ne more vrniti, ker so v njegovem stanovanju druge osebe srbske narodnosti. Na Hrvaškem pa tudi nima nikogar in vsi vedo, da je dezertiral iz hrvaške vojske ter da se je boril proti Hrvatom. Ko ga je leta 2005 zasliševala policija v Slavonskem Brodu, so mu odvzeli mobilni telefon, eno uro po izpustitvi pa je na svojem telefonu dobil sporočila v obliki groženj. Prav tako so mu na policijski postaji grozili policisti v civilu. V časopisu se je pisalo, da so policisti v Slavonskem Brodu leta 1996 ubili A.A., ki je bil njegov prijatelj. Vzrok uboja je bil, ker je domnevno med vojno sodeloval s Srbi. V matični državi ni bil preganjan, razen tega, kar je navedel. Tožena stranka se v obrazložitvi sklicuje na 5. točko 1. odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, dalje ZMZ), ki določa, da pristojni organ lahko v pospešenem postopku obravnavano prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, ter na 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ, po kateri se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec vložil tožbo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. V 2. odstavku 55. člena ZMZ pa je določeno, da se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so alternativno določeni v 55. členu ZMZ, razen v primeru 5. točke istega člena zakona. V tovrstnih primerih Ministrstvu za notranje zadeve ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ, temveč lahko v primeru ugotovitve obstoja kateregakoli izmed razlogov, določenih v 55. členu ZMZ, prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, razen v primeru 5. točke istega člena zakona. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imel možnost, ter da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije. V Republiko Slovenijo je prvič prišel že v letu 1996 in ni navedel, da bi izvorno državo zapustil zaradi tega, ker bi bil kakorkoli preganjan. Vse do oktobra 2005 je bival v Republiki Sloveniji, potem pa se je prostovoljno vrnil v izvorno državo z namenom, da si pridobi osebne dokumente. Tam so ga policisti prijeli in zasliševali, a so ga ob tretji uri zjutraj tudi izpustili. Zaradi omenjenega dogodka je zapustil izvorno državo leta 2006 in ponovno prišel v Republiko Slovenijo, a za mednarodno zaščito tudi takrat ni zaprosil kljub temu, da naj bi bili ravno ti razlogi, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito pa ni zaprosil niti leta 2007 oziroma leta 2008, ko je za tri mesece odšel v Italijo, kjer je opravljal delo varilca. V Republiki Sloveniji vse od leta 2006 do 7. 12. 2010 ni niti enkrat izrazil namena vložitve prošnje za mednarodno zaščito kljub dejstvu, da je bil večkrat v stiku s slovensko policijo oziroma slovenskimi organi. Navedel je, da za mednarodno zaščito ni zaprosil prej, ker na to ni pomislil in je mislil, da se bo to uredilo, saj je imel družinske probleme in otroka, katerega ni hotel odpeljati v drugo državo. Tožena stranka tega ne sprejema, saj iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnik sam navedel, da naj bi imel v izvorni državi težave le enkrat, in sicer le v primeru ko si je urejal osebne dokumente. Od tožnika bi bilo upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ne pa šele po več kot petih letih, kot je to storil. Za mednarodno zaščito ni zaprosil niti leta 2001, ko je bil zaprt v zaporu v Ljubljani, niti leta 2008, ko je bil dve leti zaprt v zaporu v Kopru in niti ne od 1. 10. 2010 do 7. 12. 2010, ko je bil v priporu na Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Dne 7. 12. 2010 je bil pripor zoper tožnika odpravljen in je bil odpeljan na Policijsko postajo Bežigrad z namenom odstranitve iz Republike Slovenije, ker nima dovoljenja za bivanje v Republiki Sloveniji. Seznanjen je bil, da bo iz Republike Slovenije odstranjen, pri tem pa se je začel sklicevati na azil in povedal, da se je za to odločil, ker ima hčerko v Republiki Sloveniji. Policisti so mu povedali, da to ni razlog za mednarodno zaščito. Nato je ponovil, da se je za mednarodno zaščito odločil zaradi vojnih razmer v Republiki Hrvaški in Bosni in Hercegovini, ker so mu na Hrvaškem grozili s smrtjo, ker naj bi prestopil iz ene vojske v drugo. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik vložil prošnjo izključno z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. Tožnik se zaveda, da je z vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito preprečil svojo vrnitev v izvorno državo oziroma je s takšnim ravnanjem namenoma prekinil postopek odstranitve iz Republike Sloveniji, kar izhaja iz tožnikovih ravnanj na Policijski postaji Bežigrad dne 7. 12. 2010. Če ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi stekel postopek njegove prisilne odstranitve iz države, ki pa je bil zaradi vložitve te prošnje prekinjen. Nadalje tožena stranka še ugotavlja, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 426/2009, v kateri je navedeno, da morajo biti izjave in dejanja osebe, ki prosi za mednarodno zaščito in trdi, da je v izvorni državi preganjana, skladne, ter da mora tako iz navajanj kot iz ravnanj izhajati prosilčeva potreba, da pridobi mednarodno zaščito.

Tožnik v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka njegovo prošnjo obravnavati v rednem postopku. Glede na 2. odstavek 55. člena ZMZ ni mogoče izvesti pospešenega postopka le iz razloga 5. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, zato si je tožena stranka pomagala še s 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Nadalje citira odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-1970/08 z dne 9. 7. 2008, kjer je sodišče navedlo, da „Niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (...) niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za mednarodno zaščito glede na datum vstopa v državo“. V neki drugi odločbi pa je ustavno sodišče zavzelo stališče, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito v postopku omogočeno, da pojasni vse okoliščine, v katerih je podal prošnjo za mednarodno zaščito ter da v zvezi s tem pojasni, zakaj je prošnjo za mednarodno zaščito vložil šele po poteku določenega časa (odločba ustavnega sodišča št. Up 1229/06 z dne 7. 2. 2007). Tožnik je vstopil v Republiko Slovenijo legalno in ni zaprosil za mednarodno zaščito, saj ni vedel, da je to potrebno, kar je povedal tudi pri podaji svoje prošnje, poleg tega pa je menil, da bo v Republiki Sloveniji varen in mu ne bo treba nazaj na Hrvaško, kjer so ga preganjali in mu hoteli odvzeti življenje. V postopku je tožnik zatrjeval okoliščine, ki so kazale na to, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo lahko izpostavljen mučenju in nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Tožena stranka se z oceno teh okoliščin ni ukvarjala. Svojo odločitev je oprla na stališče, da so izpolnjeni formalni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene. Ustavno sodišče je z odločbo opr. št. Up 763/09-19 z dne 17. 9. 2009 ugotovilo, da je s tem, ko se organ odločanja ni opredelil do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja, kršil tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave. Tožena stranka ne bi smela tožnikove prošnje razumeti kot oviranje postopka vrnitve tožnika iz Republike Slovenije. Ni ugotavljala, ali za takšno ravnanje obstajajo kakšni opravičljivi razlogi; naredila je zaključek, da so razlogi, na katere se sklicuje tožnik, neutemeljeni. S tem je kršila načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke. Ravnanje tožnika je lahko nesmotrno, ampak to še ne pomeni, da njegovo življenje v izvorni državni ni ogroženo in da ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. To pa mora tožena stranka ugotavljati v rednem postopku. Poleg tega tožnikove izjave in njegovo ravnanje niso v takem nasprotju, da izjavam glede na ravnanje ni mogoče verjeti. Tožena stranka je odločila tudi v nasprotju s 54. členom ZMZ, ker dejanskega stanja ni mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Ker tožnik nima sredstev, prosi za oprostitev plačila sodnih taks, saj bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 5. in 6. točko 1. odstavka 55. člena ZMZ. Po 5. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. V zvezi s to točko 2. odstavek 55. člena navedenega zakona odloča, da se prošnja za mednarodno zaščito ne more zavrniti v pospešenem postopku zgolj na podlagi 5. točke prejšnjega odstavka tega člena. Šesta točka 1. odstavka 55. člena ZMZ pa določa, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljena zavrne, če je prosilec vložil prošnjo zgolj zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da sta podana oba zgoraj navedena razloga za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, kljub temu, da je za to imel možnost, ter da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Republike Slovenije, saj je prvič prišel v Republiko Slovenijo že v letu 1996 in ni navedel, da bi izvorno državo zapustil zaradi tega, ker bi bil kakorkoli preganjan, nato je Slovenijo v oktobru 2005 zapustil in se v letu 2006 ponovno vrnil, a za mednarodno zaščito tudi takrat ni zaprosil, prav tako ne takrat, ko je za 3 mesece odšel v Italijo, in tudi vse od leta 2006 do 7. 12. 2010 in ni niti enkrat izrazil namena vložitve prošnje za mednarodno zaščito kljub dejstvu, da je bil večkrat v stiku s slovensko policijo oziroma slovenskimi organi. Sodišče prav tako pritrjuje toženi stranki, da bi bilo od tožnika upravičeno pričakovati, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ne pa šele po več kot petih letih, kot je to storil. Šele ko je bil tožnik seznanjen, da bo iz Republike Slovenije odstranjen, se je začel sklicevati na azil. Zato sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik vložil prošnjo izključno z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države in da če ne bi izrazil namena, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, bi stekel postopek njegove prisilne odstranitve iz države, ki pa je bil zaradi vložitve te prošnje prekinjen.

Neutemeljena je tožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnikovo prošnjo obravnavati v rednem postopku. Čim je podan eden od razlogov iz 55. člena ZMZ oziroma če je to 5. točka 1. odstavka v kombinaciji še z enim razlogom, so podani razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku in v tem primeru se prošnja ne obravnava v rednem postopku. Ker je bil v konkretnem primeru podan tako razlog iz 5. točke kot tudi iz 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odločala v pospešenem postopku. Tožeča stranka nadalje navaja, da iz odločbe ustavnega sodišča opr. št. I Up 1970/08 z dne 9. 7. 2008 izhaja, da niti Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev niti ZMZ ne določajo prekluzivnega roka za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite glede na datum vstopa v državo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožniku ne očita, da prošnje ni vložil v nekem prekluzivnem, točno določenem roku, temveč je zgolj ocenila, da ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, s čimer pa se strinja tudi sodišče. Treba je namreč upoštevati, da je tožnik prišel v Slovenijo že leta 1996 in je z nekaterimi krajšimi prekinitvami tu živel vse do decembra 2010, ko je šele prosil za priznanje mednarodne zaščite, to pa je vsekakor zelo dolgo obdobje in je tožena stranka upravičeno sklepala, da to ni najkrajši možni čas. Nadalje tožnik v tožbi citira odločbo ustavnega sodišča, iz katere izhaja, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito v postopku omogočeno, da pojasni vse okoliščine, zakaj je prošnjo vložil šele po preteku določenega časa, vendar tudi glede tega sodišče ugotavlja, da je tožniku to bilo predočeno, kar izhaja iz podatkov upravnega spisa. Na strani 7 prošnje za mednarodno zaščito je namreč navedeno, da je uradna oseba vprašala tožnika, zakaj ni v Sloveniji že prej prosil za mednarodno zaščito ali drugje v drugi državi, na kar je tožnik odgovoril, da je mislil, da se bo to uredilo, da je imel družinske probleme, imel je otroka in otroka ni hotel odpeljati v neko drugo državo. Torej je tožniku bilo postavljeno vprašanje, zakaj ni že prej zaprosil za mednarodno zaščito. Nadalje je v tožbi navedeno, da je tožnik v postopku zatrjeval obstoj okoliščin, ki so kazale na to, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo lahko izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju, da pa se tožena stranka z oceno teh okoliščin ni ukvarjala. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik kot razlog, da želi mednarodno zaščito, navajal, da je dezertiral iz hrvaške vojske in da ga je leta 2005 v Slavonskem Brodu zasliševala policija. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati, da je sam povedal, da so ga po pridržanju tudi izpustili, razen tega je v prošnji navedel, da je bil na Hrvaškem v kraju Malino en mesec in pol. Iz tega je mogoče sklepati, da ni nevarnosti, da bi lahko bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. Razen tega se je tožena stranka ukvarjala tudi s to okoliščino, ko je v obrazložitvi odločbe navedla, da so za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 55. členu ZMZ in da ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje mednarodne zaščite iz 2. in 3. odstavka 2. člena ZMZ. S tem stališčem soglaša tudi sodišče. Tožena stranka se je tudi opredelila do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Tožena stranka je namreč v odločbi navedla, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Sodišče tudi ne pritrjuje tožbenim navedbam, da je bilo kršeno načelo materialne resnice in načelo zaslišanja stranke, saj ta dva tožbena očitka nista dovolj konkretizirana, sodišče samo pa tudi kršitev teh načel ni zaznalo. Tožnik je imel namreč možnost navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, na kar je bil tudi izrecno opozorjen. Nadalje tožnik še očita, da je tožena stranka odločila v nasprotju s 54. členom ZMZ, ker dejanskega stanja ni mogoče v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ. ZMZ v 54. členu določa, da lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena ZMZ tega zakona, če so ti podani. V 23. členu ZMZ je določeno, da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem okoliščine, ki so v nadaljevanju primeroma naštete. Ker je uporabljena beseda „predvsem“ to pomeni, da uradna oseba pri ugotavljanju pogojev ni vezana zgolj na te okoliščine, ampak so navedene le primeroma. Tožeča stranka ni konkretizirala, katerih dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ tožena stranka ni upoštevala, zato sodišče tudi te tožbene navedbe ne more upoštevati.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. V tej zadevi sodišče ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik, s tem ko je predlagal svoje zaslišanje. Njegov predlog za izvajanje dokazov na obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Tožnik ni navedel, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišča njegovemu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Sodišče ni posebej odločalo o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, saj je na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/2008 in nadaljnji) tožnik oproščen plačila sodne takse, torej je plačila taks oproščen že na podlagi samega zakona.