Jedro

Na podlagi 198. člena OZ lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva, naj ji nadomesti korist, ki jo ima od uporabe. Toženkina korist je v tem, da je brezplačno uporabljala tujo nepremičnino. Po ustaljeni sodni praksi je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.

Tožena stranka v tožbi zatrjevanih dejstev o višini tržne najemnine za najem objektov oglaševanja ni konkretizirano prerekala, na kar je opozorila tožeča stranka na glavni obravnavi, zato se ta dejstva v skladu z 214. členom ZPP štejejo za priznana. Pritožbene navedbe v tej smeri pa so nedovoljene pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP, saj pritožnica ne pojasni, da jih ni mogla pravočasno podati brez svoje krivde.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je dopolnilna sodba v smislu 325. člena ZPP institut, predviden za odpravo specifične napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v prej izdani sodbi, to je pomotne oziroma nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku, ki je bil predmet pravde. Institut dopolnilne sodbe ni namenjen odpravljanju morebitnih napak pri vsebinskem odločanju. Gre za primer, ko je sodišče pri odločanju (s končno sodbo) prezrlo del zahtevka, taka odločitev sodišča pa ni namerna, temveč je posledica napake. V konkretnem primeru pa ni podana takšna situacija, saj je sodišče v (neizpodbijani) točki III. izreka predmetne odločbe sklenilo, da se glede preostalega dela zahtevka obravnava prične znova in se bo obravnaval ločeno.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo se zavrne in se izpodbijana delna sodba potrdi.

II. Pritožba tožeče stranke zoper delno sodbo se zavrže. III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 17. 5. 2022 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki uporabnino za obdobje od 1. 11. 2018 do 31. 6. 2019 v znesku 25.480,00 EUR, in sicer za vsak mesec znesek 3.185,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 1. dne v naslednjem mesecu do plačila, vse v 15-tih dneh (točka II. odločbe). Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 691,80 EUR v 15 dneh od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 17. 5. 2022 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za dopolnitev sodbe, vložen dne 11. 5. 2022. 3. Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper delno sodbo iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka se pravočasno pritožuje tako zoper delno sodbo kot tudi zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen njen predlog za dopolnitev sodbe, brez da bi konkretizirala pritožbene razloge v smislu 331. člena ZPP. Mnenja je, da bi sodišče moralo odločiti o celotnem tožbenem zahtevku, ne pa zgolj o delu zahtevka. Ne strinjajo se s stališčem prvostopenjskega sodišča glede preostalega dela zahtevka („od dne 1. 11. 2018 dalje mesečni znesek 3.185,00 EUR za vsak mesec neupravičene uporabe nepremičnin skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za čas od 1. 11. 2018 do vložitve tožbe, (...), za čas od vložitve tožbe dalje pa vse do ureditve medsebojnih solastniških razmerij“), glede katerega je sodišče prve stopnje odločilo, da se glavna obravnava začne znova in da se bo obravnaval ločeno, ker naj bi bila tožba v tem delu nepopolna, tožeča stranka pa naj bi jo morala popraviti tako, da bo vsebovala vse, kar je potrebno za obravnavanje. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi tako delno sodbo kot zgoraj navedeni sklep in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.1

5. Tožena stranka v odgovoru na pritožbi predlaga zavrnitev pritožb. Opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi že štelo, da je tožeča stranka s predlogom za izdajo dopolnilne sodbe dejansko dopolnila svoj zahtevek tako, da je sposoben za obravnavanje, in se bo sedaj o njem odločalo v za to predvidenem pravdnem postopku. Po mnenju tožene stranke zato tožeča stranka tudi nima pravnega interesa za pritožbo, saj je njena pravna korist že zavarovana. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

6. Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

7. Pritožba tožene stranke zoper delno sodbo ni utemeljena, pritožba tožeče stranke zoper delno sodbo pa ni dovoljena. Pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za dopolnitev sodbe ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke zoper delno sodbo

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju pri postavljanju, trženju in vzdrževanju osvetljenih vitrin z dne 18. 8. 2008 in Pogodbo o poslovnem sodelovanju pri postavljanju, trženju in vzdrževanju oglasnih panojev z dne 19. 12. 2008 (prilogi A3 in A4). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka kljub rednim opozorilom tožnice napak pri izpolnjevanju pogodbe ni odpravila, zato je tožeča stranka dne 21. 9. 2017 odstopila od pogodbe glede oglasnih panojev; tožena stranka je odstop od pogodbe prejela dne 3. 10. 2017, tako da je 3-mesečni odpovedni rok potekel dne 3. 1. 2018. Zaradi nespoštovanja pogodbenih določil, vezanih na vzdrževanje predmetov oglaševanja, je tožeča stranka odstopila tudi od pogodbe glede osvetljenih vitrin; tožena stranka je odstop od pogodbe prejela dne 7. 3. 2018, 3-mesečni odpovedni roka pa je potekel dne 7. 6. 2018. Ne glede na to pogodbi nista več veljavni tudi upoštevaje prvi in drugi odstavek 10. člena pogodb. V skladu s prvim odstavkom 10. člena pogodbe glede oglasnih panojev je bila pogodba sklenjena do 31. 12. 2018, pri čemer bi se pogodba avtomatsko podaljšala le, v kolikor je ne bi tožeča stranka pred tem datumom pisno odpovedala. V skladu z drugim odstavkom 10. člena obeh pogodb pa je lahko katerikoli pogodbenik brez navedbe razloga odpovedal pogodbi z odpovednim rokom 6 mesecev, pri čemer je tudi 6-mesečni odpovedni rok že davno potekel. Novih pogodb stranki nikoli nista podpisali, saj se tožena stranka s predlogi tožnice ni strinjala. Končno pa je tožeča stranka vložila v spis tudi odločbe Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 152/2019 s klavzulo o pravnomočnosti dopolnilne sodbe in sklepa (priloge A51-58), iz katerih izhaja ugotovitev, da sta cit. pogodbi o poslovnem sodelovanju prenehali veljati na podlagi zgoraj navedenih odstopov tožeče stranke od pogodb. Tožena stranka za postavljene objekte oglaševanja nima več pravne podlage, kljub temu pa objekte oglaševanja trži, kot to sama navaja. Sodišče prve stopnje je zato tožeči stranki prisodilo uporabnino, ki predstavlja povprečno tržno najemnino za uporabljeno stvar v spornem obdobju, tj. za en postavljen dvostranski pano po 90,00 EUR mesečno, za eno postavljeno svetlobno vitrino pa 125,00 EUR mesečno.

9. Po mnenju tožene stranke je prvostopenjsko sodišče napačno upoštevalo kot nesporno, da je tožeča stranka dne 21. 9. 2017 odstopila od pogodbe glede oglasnih panojev in dne 5. 3. 2018 od pogodbe glede osvetljenih vitrin, čeprav je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno izpostavila, da odpovedi nista bili dani v skladu s pogodbenimi določili zgoraj navedenih pogodb. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje svojih zaključkov o utemeljenosti odstopa od pogodb ni utemeljilo na drugem odstavku 214. člena ZPP, pač pa je po izvedenem dokaznem postopku upoštevalo uspeh dokazovanja, kar je utemeljilo v točkah 8., 9. in 10. obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica na pogodbeno dogovorjen način odpovedala obe pogodbi, nadaljnje dogovarjanje in urejanje panojev pa na odločitev ne more vplivati, saj nove pogodbe nesporno niso bile sklenjene.

10. Končno je bilo v postopku Okrajnega sodišča v Murski Soboti P 152/2019 pravnomočno ugotovljeno, da ne obstaja (več) pravno razmerje, ki je med strankama nastalo na podlagi obeh zgoraj navedenih pogodb, sodišče pa je na pravnomočno odločitev o neobstoju tega razmerja vezano (člen 13 ZPP). Sodišče je o neobstoju prejudicialnega pravnega razmerja odločilo v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti, zato o tem ni več dopustno odločati (vmesni ugotovitveni zahtevek v smislu tretjega odstavka 181. člena ZPP).

11. Tožena stranka ponavlja navedbe glede upravičenosti izostanka odgovorne osebe tožene stranka z naroka za glavno obravnavo in navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do izjave in do kontradiktornega postopka. Navedeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da toženka ni podala opravičljivega razloga za preložitev obravnave, niti ga ni dokazno podprla. Dokazov o okuženosti družinskih članov zakonitega zastopnika s Covidom-19 tožena stranka ne predloži niti pritožbi. Tožena stranka ni izkazala, da je vzrok za odsotnost nenaden in nepredvidljiv, kar je edino lahko opravičljivo. Če bolezen ni nenadna niti nepredvidljiva, lahko stranka poskrbi za opravo procesnega dejanja prek pooblaščenca. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na 4., 5. in 6. točko obrazložitve prvostopenjskega sodišča. 12. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na višino najemnin za postavljene panoje in svetlobne vitrine, kot je bila dogovorjena v pogodbah iz leta 2008, saj sta pogodbi prenehali veljati. Na podlagi 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ) lahko tožeča stranka od tožene stranke zahteva, naj ji nadomesti korist, ki jo ima od uporabe. Toženkina korist je v tem, da je brezplačno uporabljala tujo nepremičnino. Po ustaljeni sodni praksi je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.2

13. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se prvostopenjsko sodišče sklicuje zgolj na enostransko pripravljeno tabelo, ki jo je za potrebe tega spora specificirala tožeča stranka v tožbi, brez da bi dejansko izkazala konkretne tržne vrednosti, upoštevajoč časovni moment cenitve ter lego posamezne nepremičnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v tožbi zatrjevanih dejstev o višini tržne najemnine za najem objektov oglaševanja ni konkretizirano prerekala, na kar je opozorila tožeča stranka na glavni obravnavi, zato se ta dejstva v skladu z 214. členom ZPP štejejo za priznana. Pritožbene navedbe v tej smeri pa so nedovoljene pritožbene novote v smislu 337. člena ZPP, saj pritožnica ne pojasni, da jih ni mogla pravočasno podati brez svoje krivde. S tem se pokažejo kot neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede angažiranja ustreznega izvedenca, posebno še, ker izvedenca ni predlagala tožena stranka, pač pa tožeča stranka. Tožena stranka ne more v pritožbi vztrajati pri izvedbi dokaza, ki ga je predlagala nasprotna stranka. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno opustilo dokaz z izvedbo zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno navedeni predlagani dokaz zavrnilo kot nesubstanciran. Toženka tudi v pritožbi ne pojasni, o katerih odločilnih dejstvih naj bi slednji na obravnavi izpovedal. 14. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede neobrazloženosti obrestnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v točki 14 obrazložitve primerno pojasnilo, zakaj toženka ni mogla biti v dobri veri glede uporabe konkretnih nepremičnin. Zato je utemeljeno tožeči stranki dosodilo zakonske zamudne obresti na znesek uporabnine od vsakega 1. dne v mesecu na podlagi 193. člena OZ.

15. Pritožnica nasprotuje odločitvi o stroških postopka, vendar zgolj iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se je izkazal za neutemeljenega. Pritožbeni razlogi tožene stranke zato tudi v tem delu niso podani.

16. Pritožbeni razlogi tožene stranke so se izkazali za neutemeljene, prav tako pa tudi razlogi, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi tožeče stranke zoper delno sodbo

17. Za odločitev o pritožbi tožeče stranke zoper delno sodbo je ključno, da ni podan tožničin pravni interes za vložitev te pritožbe, saj je tožnici izpodbijana ugodilna odločitev v korist. Zato se pritožba na podlagi četrtega odstavka 343. člena in prvega odstavka 346. člena ZPP zavrže. O pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za dopolnitev sodbe

18. Tožnica v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi zahtevka tožeče stranke odločiti v celoti, ne pa zgolj o delu zahtevka z delno sodbo.

19. V skladu z ustaljeno sodno prakso je dopolnilna sodba v smislu 325. člena ZPP institut, predviden za odpravo specifične napake (kršitve določbe 310. člena ZPP) v prej izdani sodbi, to je pomotne oziroma nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku, ki je bil predmet pravde. Institut dopolnilne sodbe ni namenjen odpravljanju morebitnih napak pri vsebinskem odločanju.3 Gre za primer, ko je sodišče pri odločanju (s končno sodbo) prezrlo del zahtevka, taka odločitev sodišča pa ni namerna, temveč je posledica napake. V konkretnem primeru pa ni podana takšna situacija, saj je sodišče v (neizpodbijani) točki III izreka predmetne odločbe sklenilo, da se glede preostalega dela zahtevka obravnava prične znova in se bo obravnaval ločeno, po tem, ko ga bo tožeča stranka ustrezno popravila, kar je po podatkih iz spisa tudi že storila.

20. Pritožbeni razlogi tožeče stranke glede izpodbijanega sklepa niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (3. točka 365. člena ZPP).

21. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če stranki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar glede na ustaljeno sodno prakso zadošča. 22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločitev o slednjih odpadla.

1 Tožena stranka ne vlaga pritožbe zoper sklep v točki III izreka izpodbijane odločbe, da se glede preostalega dela zahtevka obravnava začne znova in se bo preostali del zahtevka obravnaval ločeno. Tudi sicer ima cit. sklep značaj procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe (prim. člen 270/III in 298/IV ZPP). 2 Prim. VSL sodba in sklep I Cp 3142/2014, sodba II Cp 821/2022 in druge. 3 Prim. VSRS sodba II Ips 177/2015, II Ips 213/2012, VIII Ips 24/2012 in druge.