Jedro

Če bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva toženko pozivalo, da zanika tožbeno trditev, da so bila v izvenzakonski skupnosti z delom pridobljena sredstva porabljena za potrebe življenja v izvenzakonski skupnosti ali za potrebe skupnega premoženja, in navede, kako so bila porabljena, bi kršilo načelo enakopravnega obravnavanja strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata tožeči stranki plačati: - prvi toženec 5.530,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2008 dalje do prenehanja obveznosti: - druga toženka, solidarno s prvim tožencem, 5.946,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2008 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Zahtevek za solidarno plačilo 415,22 EUR z obrestmi je zavrnjen (II. točka izreka). Glede pravnih stroškov je odločeno, da jih morata toženca nerazdelno plačati tožeči stranki v višini 2.476,75 EUR (III. točka izreka).

2. Glede obveznosti, ki ji je naložena v plačilo s I. in III. točko izreka, se pritožuje drugo tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženka). Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritrjuje ugotovitvi, da sta toženka in A. A. - v času, ko je A. A. pri pravni prednici tožeče stranke najel kredit - živela v izvenzakonski skupnosti in da sta skupaj urejala premoženjske zadeve. Graja pa ugotovitev, da sta s kreditom pridobljena sredstva porabila za poravnavo obveznosti, nastalih v zvezi s skupnim premoženjem oz. za poravnavo obveznosti, nastalih v zvezi s tekočimi potrebami družine. Zanika, da bi bil kredit porabljen za poravnavo tovrstnih obveznosti. Toženka in pok. A. A. sta drug za drugega prevzemala poroštvene obveznosti. Iz naslova poroštva je bila druga toženka dolžna Banki B. plačati 33.378,77 EUR, kajti A. A. kredita ni vrnil. Najel ga je formalno za investicijska dela, dejansko pa uporabil za poplačilo svojih dolgov pri C. d.d. in pri D. Kreditno pogodbo št. 200-101850, s katero je pridobil obravnavana denarna sredstva, je A. A. sklenil brez vednosti druge toženke. S pogodbo je toženko seznanil šele poleti 2006. S kreditom pridobljena sredstva je porabil za poplačilo osebnih dolgov, ki so nastali pred osnovanjem izvenzakonske skupnosti. Toženka v partnerjeve dolgove ni imela vpogleda, zato ne ve, kateri dolg je bil z navedenim posojilom pokrit. Izvenzakonska skupnost je trajala le leto in pol - od marca 2005 do partnerjeve smrti v avgustu 2016. Dokazov, da so bila s kreditom pridobljena sredstva porabljena za pokrivanje obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem oz. tekočimi potrebami družine, ni. Ni res, da toženka temu ni nasprotovala. V X. in XII. točki svojih navedb tožeča stranka ne navaja konkretnih dejstev v zvezi s porabo teh sredstev, ampak prepisuje le zakonsko dikcijo drugega odstavka 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Pavšalnim navedbam drugo tožena stranka ni bila dolžna oporekati; argumentirano jim oporekati niti ne more. Da A. A. prejetega posojila ni uporabil za kritje skupnih potreb oz. obveznosti, toženka ne more dokazati, saj gre za negativno dejstvo. Skladno z 286. čl. ZZZDR je dokazno breme na strani tožeče stranke, ki nanj opira svoj zahtevek. Šele substancirano navedena dejstva bi toženka lahko substancirano prerekala. Za nezanemarljivo označuje, da se je tožeča stranka na izvenzakonsko skupnost sklicevala že v vlogah z dne 17. 11. 2008 in 16. 1. 2009, s sodbo pa je bil obstoj izvenzakonske skupnosti ugotovljen šele 9. 2. 2010. Ker ni mogla pričakovati, da bo sodba oprta na drugi odstavek 56. čl. ZZZDR, gre za sodbo presenečenja. Ni vedela, da bo za odločitev bistveno vprašanje porabe prejetih kreditnih sredstev. To vprašanje se v dokaznem postopku sploh ni ugotavljalo. Z navajanjem dejstev zato ni prekludirana. Pravni vidik, na katerega je sodišče oprlo svojo odločbo, je obrazložen šele v izpodbijani sodbi. Tekom postopka teh dejstev sodišče ni raziskovalo. Ugotovitev o načinu porabe kredita je podana brez podlage v dokaznem postopku. Pojasnjuje, da je podedovala 135/1000 delež na stanovanju, kar je prodala za 12.366,00 EUR, banki pa poplačala kredit v višini 27.194,54 EUR. Upoštevajoč vrednost podedovanega premoženja 14.595,69 EUR, je iz svojih sredstev izvršila plačilo 12.598,85 EUR. Sklicuje se na svojo invalidnost in navaja, da prisojena terjatev, skupaj z zamudnimi obrestmi, znaša že 12.672,00 EUR. Tožbeni zahtevek je treba zavrniti, ker je toženka dolgove A. A. poplačala v višini, ki presega vrednost podedovanega premoženja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pritožnica po partnerjevi smrti njegovim upnikom plačala več, kot znaša vrednost premoženja, ki ga je podedovala. Na podlagi 142. čl. Zakona o dedovanju, ki opredeljuje odgovornost dedičev za zapustnikove dolgove, zato tožeča stranka od nje ni upravičena ničesar terjati. Takó je zaključilo sodišče prve stopnje in pritožnica s tem stališčem soglaša. 5. Pravna podlaga toženkine obveznosti je drugi odstavek 56. čl. ZZZDR, ki predvideva solidarno odgovornost zakoncev (upoštevajoč 12. čl. ZZZDR tudi izvenzakonskih partnerjev): za obveznosti, ki po splošnih predpisih obremenjujejo oba zakonca; za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem; za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine. Za te obveznosti zakonec (izvenzakonski partner) odgovarja celó s svojim posebnim premoženjem. Pritožnica v pritožbi pravilno ugotavlja, da je - za odločanje na tej pravni podlagi - pravno odločilno dejstvo: za kakšnem namen so bila s kreditiranjem pridobljena sredstva pridobljena in kako so bila porabljena. Če so bila porabljena za tekoče potrebe družine ali potrebe osnovanja ter vzdrževanja skupnega premoženja, zakonca (izvenzakonska partnerja) za vračilo sredstev odgovarjata solidarno.

6. Tožeča stranka je trditev o porabi s kreditom pridobljenih sredstev podala. V X. točki pripravljalne vloge z dne 17. 11. 2008 se je tožeča stranka sklicevala na predhodno toženkino trditev, da sta s partnerjem premoženjske zadeve urejala skupaj in iz tega izvedla sklep, da so bila s kreditom pridobljena sredstva skupno premoženje ter porabljena za tekoče potrebe izvenzakonske skupnosti. Po tem, ko je toženka v vlogi z dne 5. 1. 2009 na načelni ravni zavrnila možnost, da bi bil obstoj izvenzakonske skupnosti pomemben za odločitev o zahtevku, je tožeča stranka trditev o toženkini solidarni odgovornosti za vračilo kredita nadgradila. V vlogi z dne 16. 1. 2009 je: dobesedno prepisala besedilo drugega odstavka 56. čl. ZZZDR; povzela toženkino predhodno trditev iz odgovora na tožbo in zapuščinskega postopka II D 635/2006, da sta s pok. A. A. živela v izvenzakonski skupnosti ter skupaj urejala premoženjske zadeve; opozorila na izenačenost pravnih posledic zakonske zveze in izvenzakonske skupnosti na premoženjskem področju; podala trditev, da je bil kredit najet v času trajanja izvenzakonske skupnosti in prejeta denarna sredstva porabljena za poravnavo obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem oziroma za poravnavo obveznosti, nastalih v zvezi s tekočimi potrebami družine. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da gre za nekonkretizirane trditve, ki odgovora niso terjale. Zaradi zakonske domneve, da je premoženje, ki ga partnerja z delom pridobita v trajanju zakonske (izvenzakonske) zveze, njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. čl. ZPP), te trditve posebne konkretizacije niso terjale. S kreditom pridobljena sredstva se praviloma vračajo z zaslužkom iz dela, zato so skupno, z delom pridobljeno premoženje. Delo je namreč osnovni vir pridobivanja dohodkov.

7. Toženka, ki je v odgovoru na tožbo obstoj izvenzakonske skupnosti priznala, bi morala dokazovati, da s kreditom pridobljena sredstva niso bila porabljena enako kot ostalo skupno premoženje. Ker s skupnim premoženjem partnerja upravljata in razpolagata skupno (prvi odstavek 52. čl. ZZZDR), je toženka tista, ki ve, ali bi vsaj morala vedeti, zakaj je bil kredit najet in kako so bila s kreditom pridobljena sredstva porabljena. Ona bi torej morala zatrditi, da skupna - s kreditom pridobljena sredstva - bila porabljena za kritje skupnih potreb partnerjev izvenzakonske skupnosti, ampak za drug namen in pojasniti kako so bila porabljena. Zaradi zgoraj navedene zakonske ureditve premoženjskih razmerij zakonskih (izvenzakonskih) partnerjev, je trditveno in procesno dokazno breme porabe s kreditom pridobljenih sredstev na toženki, ki šele v pritožbi zatrjuje, da teh dejstev ne pozna. V postopku pred sodiščem prve stopnje kakršnihkoli trditev v zvezi s pridobivanjem kredita in porabo s kreditom pridobljenih sredstev ni podala.

8. Pritožba pravilno navaja, da mora obstoj dejstva dokazovati tisti, ki ga zatrjuje in ne ne tisti, ki njegov obstoj zanika. Ni pa mogoče soglašati, da bi toženka morala dokazovati negativno dejstvo. S kreditom pridobljena sredstva so bila porabljena za skupne potrebe izvenzakonskih partnerjev ali za drug namen. Okoliščine o načinu uporabe sredstev - ne pa negativno dejstvo - torej morala zatrjevati in dokazovati toženka. Gre za dejstvo, ki ji je v korist in ki ga ona pozna, druga dva udeleženca postopka pa ne. Kot izvenzakonska partnerka je bila z uporabo skupnih sredstev seznanjena oz. bi morala biti seznanjena; da njena partnerska zveza ne bi temeljila na zaupanju in medsebojni pomoči, obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, kar je temelj te skupnosti, ne zatrjuje. Nasprotno! Celo v pritožbi se sklicuje na ugotovitve sodbe I P 325/2008, da je njena skupnost z A. A. imela vse elemente izvenzakonske skupnosti. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da sta toženka in partner drug za drugega prevzemala poroštvene obveznosti, potrjuje medsebojno zaupanje, pomoč in skupno gospodarjenje s sredstvi. V pritožbi zatrjevani dejstvi - da je partner toženko s kreditom seznanil šele poleti 2006 in da je pridobljena sredstva porabil za poplačilo osebnih dolgov, nastalih pred osnovanjem izvenzakonske skupnosti - sta pritožbeni novoti, ki ju v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

9. Iz gornjega povzetka trditev je razvidno, da je vsebino materialnega prava, na osnovi katerega je terjatev prisojena, podala tožeča stranka. Po tem, ko je toženka utemeljenost zahtevka na tej materialni podlagi zanikala, je tožeča stranka besedilo uporabljenega materialnega pravila v svoji vlogi povzela in zatrdila pravno odločilno dejstvo, da so bila s kreditom pridobljena sredstva porabljena za potrebe toženkinega življenja v izvenzakonski skupnosti in za potrebe skupnega premoženja. Ta materialna podlaga torej v postopku ni bila spregledana. Ker jo je natančno navedla tožeča stranka, sodišče nanjo ni bilo dolžno posebej opozarjati. Če bi sodišče v okviru materialno procesnega vodstva toženko pozvalo, da navede, da so bila sredstva porabljena na drug način, kot predvideva zakon (prvi odstavek 52. čl. ZZZDR), bi kršilo načelo enakopravnega obravnavanja strank. Z ugotavljanjem pravno pomembnih dejstev v zvezi s porabo kredita se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati, saj toženka tožnikove trditve o načinu porabe s kreditom pridobljenih sredstev ni izpodbijala (drugi odstavek 214. čl. ZPP). Toženka je torej imela možnost, da se o pravno pomembnih dejstvih v zvezi s porabo kredita izjavi. S pritožbeno oceno, da gre za sodbo presenečenja, zato ni mogoče soglašati.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).