Jedro

Za škodo, ki naj bi nastala tožniku zaradi neukrepanja ali nezadostne intervencije inšpekcijskih organov nasproti tožnikovemu sosedu, ni podana glede na ugotovitev, da je inšpekcijski organ toženke ukrepal neposredno po prijavi tožnikov, da je bila stranka v postopku investitorka in ne tožnika, da ta postopek še ni končan (kar pomeni, da možnost odstranitve nedovoljenega dela sporne gradnje, kar tožnika želita doseči in s katero naj bi bila oškodovana v višini iztoževane škode, še obstaja), ter da zatrjevane škode - uničenje kanalizacije in odvzem svetlobe z gradnjo investitorke - ni moč spraviti v vzročno zvezo s postopanjem organa toženke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jima mora toženka plačati 3,000.000,00 SIT odškodnine kot nadomestilo za škodo, ki jima je nastala zaradi neukrepanja urbanističnega inšpektorja. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper navedeno sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložila tožnika iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj se izpodbijana sodba spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Po revizijskih izvajanjih je stališče sodišč nižjih stopenj preozko. Vzrok za nastalo škodo je v opustitvah inšpektorja. Ta bi moral odrediti rušenje objekta.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V odškodninskem sporu sta tožnika zatrjevala, da sta soseda D. G., ki v nasprotju s predpisi zvišuje svoj sosednji objekt, zaradi česar je njima nastala škoda, ki se kaže v uničeni kanalizaciji in v odvzemu svetlobe objektu tožnikov. Za nastalo škodo naj bi bila odškodninsko odgovorna toženka, ker da njen urbanistični inšpektor ni ukrepal. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje dejansko stanje: - Sekretariat za občo upravo Občine ... je 6.5.1994 izdal D. G. potrdilo o priglasitvi del za adaptacijo stanovanjske hiše, na parcelni številki 884/2 k.o...; - po prijavi tožnikov je urbanistični inšpektor S. P. 6.7.1994 opravil inšpekcijski ogled in ugotovil nevarnost za sosednji objekt št. 9, zaradi česar je izrekel ukrep ustavitve del do pridobitve spremenjenega dovoljenja; - 28.8.1995 je urbanistični inšpektor ponovno zaslišal investitorko ter izrekel ukrep o ustavitvi del do izdaje spremenjenega dovoljenja; - 10.6.1997 je investitorka na zaslišanju povedala, da del ni ustavila, ker bi ji sicer dež uničil pritličje stavbe; - 18.7.1997 je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Enota ..., z odločbo odredil ustavitev vseh gradbenih del. To odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor dne 16.4.1998 odpravilo, investitorka pa je vložila tožbo na razveljavitev navedene odločbe; - 19.5.1998 je urbanistični inšpektor na ogledu ugotovil, da investitorka z deli ni nadaljevala in enako stanje je ugotovil tudi 10.6.1998. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je bil inšpekcijski postopek zoper investitorko voden od vsega začetka, da je bil izrek ukrepa 6.7.1994 primeren in v skladu s 75. členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 - 18/93, ZUN). Zatem je inšpektor izrekel še pismeni ukrep o ustavitvi del (28.8.1995). Čeprav je do naslednjega ukrepa zaradi preobremenjenosti inšpekcije prišlo šele čez dve leti, to ne predstavlja opustitve dolžnega ravnanja, niti ni to v vzročni zvezi s škodo, nastalo zaradi protipredpisne gradnje. Iztoževana škoda v tem primeru je nastala zaradi ravnanja investitorke, to je tretje osebe in ne zaradi protipravnega delovanja delavcev toženke. Zato pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo ni. Sodišči nižjih stopenj sta v skladu s tako oceno zavrnili tožbeni zahtevek tožnikov.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj spor pravno pravilno presodili in o sporu pravilno odločili. Pravno podlago za odločitev predstavljata 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in 26. člen Ustave Republike Slovenije (URS). Po navedeni ustavni določbi ima namreč vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Po določilu 172. ZOR pa pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svojih funkcij. Odgovornost po navedenih določbah je podana, kadar so ugotovljeni vsi elementi odškodninskega delikta (nastanek škode, protipravno ravnanje in vzročna zveza med ravnanjem organa in nastankom škode). Po teh določbah zahtevane predpostavke za odškodninsko odgovornost države tudi po presoji revizijskega sodišča v ugotovljenem dejanskem stanju niso izkazane. Odločilnega pomena je bila ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je inšpekcijski organ toženke ukrepal neposredno po prijavi tožnikov, da je bila stranka v postopku investitorka D. G. in ne tožnika, da ta postopek še ni končan (kar pomeni, da možnost odstranitve nedovoljenega dela sporne gradnje, kar tožnika želita doseči in s katero naj bi bila oškodovana v višini iztoževane škode, še obstaja), ter da zatrjevane škode - uničenje kanalizacije in odvzem svetlobe z gradnjo investitorke G. - ni moč spraviti v vzročno zvezo s postopanjem organa toženke.

Tako škodo, za katero tožnika uveljavljata odgovornost toženke, je tudi po njunih izvajanjih povzročila njuna soseda D. G., torej tretja oseba in ne toženka. Ob takem stanju sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno zaključili, da ni pravno relevantne vzročne zveze med ravnanjem toženke in nastankom zatrjevane škode. Pravno relevanten vzrok lahko predstavljajo le take okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do zatrjevane posledice, v tem primeru do nastanka zatrjevane škode. Ker po povedanem ravnanje organov toženke ne more predstavljati odločilnega vzroka za nastanek sporne škode, ni vzročne zveze med očitanim ravnanjem in iztoževano škodo. Tako manjka element odškodninskega delikta. Pravno pa to pomeni, da odškodninski zahtevek tožnikov zoper toženko ni utemeljen. Ker sta sodišči nižjih stopenj odškodninski zahtevek tožnikov zavrnili, sta pravilno uporabili materialno pravo. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni utemeljen. Revizijsko sodišče je moralo zato revizijo tožnikov zavrniti (378. člen ZPP).