Jedro

Za podaljšanje začasne odredbe je pristojno tisto sodišče, ki je začasno odredbo že izdalo. V kolikor tožnica predlaga podaljšanje začasne odredbe, ki je bila izdana v že pravnomočno končanem sporu med strankama, pred tem pa skupaj z izvršilnim predlogom predlaga tudi izdajo začasne odredbe v izvršilnem postopku, ne pride do litispendence, če izvršilno sodišče ni odločalo niti o predlogu za izvršbo niti o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožnice za podaljšanje začasne odredbe, ki je bila v že pravnomočno končanem sporu med strankama izdana s sklepom z dne 5.6.2003 (pravilno z dne 22.6.2003 in podaljšana s sklepom z dne 5.6.2003). Sodišče prve stopnje je v razlogih svojega sklepa navedlo, da je tožnica sicer v roku predlagala podaljšanje začasne odredbe, vendar je že pred tem skupaj z izvršilnim predlogom predlagala tudi izdajo začasne odredbe pri Okrajnem sodišču v Ljubljani; v nastali situaciji je prišlo do litispendence v skladu s 3. odstavkom 189. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002).

Zoper sklep se pritožuje tožnica in predlaga njegovo spremembo tako, da se predlogu za podaljšanje izdaje začasne odredbe ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je predlog za podaljšanje začasne odredbe vložila na podlagi 3. odstavka 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS. št. 51/98-87/2002), z namenom da zavaruje izdano začasno odredbo. Pri okrajnem sodišču je vložila izvršilni predlog in predlog za izdajo začasne odredbe z veljavnostjo do dokončnega poplačila upnice, vendar sodišče o njenih predlogih, kljub številnim pisnim in ustnim urgencam, še ni odločilo. Meni da v takšni situaciji lahko le s podaljšanjem izdane začasne odredbe doseže učinkovito pravno varstvo in se s tem izogne posledicam iz 278. člena ZIZ. V nasprotnem primeru bo izdana začasna odredba izgubila svoj namen. V izvršilnem postopku je storilo vse, da bi pravočasno pridobila pravice in izvršilni predlog ter predlog za izdajo začasne odredbe vložila takoj, ko je bilo to mogoče. Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je z dne 22.6.2001 v konkretnem delovnem sporu med strankama izdalo začasno odredbo, s katero je organizaciji za plačilni promet naložilo, da mora toženi stranki ali komu drugemu po nalogu tožene stranke odreči izplačilo denarnega zneska 673.785,20 SIT z ŽR toženi stranki pri APP Podružnici Ljubljana, začasna odredba pa velja do pravnomočne odločitve sodišča o zahtevku. Takšno začasno odredbo je potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Naknadno, še pred koncem postopka, je tožnica predlagala podaljšanje veljavnosti te začasne odredbe in sicer še 30 dni po izvršljivosti odločbe o glavni stvari, vendar je sodišče prve stopnje temu predlogu le delno ugodilo. Začasno odredbo je podaljšalo še za 30 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari, v ostalem pa je predlog zavrnilo. Kasneje, dne 2.9.2003, je sodišče prve stopnje izdalo sodbo in sklep, ki sta postala pravnomočna dne 8.10.2003. Dne 22.10.2003 je tožnica pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila izvršilni predlog in obenem tudi predlog za izdajo začasne odredbe s praktično isto vsebino, kot je začasna odredba, ki jo je v konkretnem sporu izdalo in njeno veljavnost kasneje podaljšalo sodišče prve stopnje. Ker pa kljub urgencam okrajno sodišče o predlogu za izvršbo in začasno odredbo ni odločilo, je predzadnji dan roka veljavnosti podaljšane začasne odredbe v tem sporu tožnica predlagala njeno ponovno podaljšanje in sicer tako, da velja še 60 dni po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari. Pri tem se je pravilno sklicevala na to, da z vložitvijo predloga za izvršbo in izdajo sklepov o izvršbi upnik še ne pridobi pravic na dolžnikovih denarnih sredstvih, temveč jih prodobi šele z rubežem, ki je opravljen z dnem, ko je sklep vročen dolžnikovemu dolžniku (138. člen, 136. člen, 107. člen in 45. člen ZIZ). Pravilno je opozorila tudi, da lahko pride do tega, da se veljavnost začasne odredbe izteče prej, preden bo pridobila pravice v izvršilnem postopku.

Predlog za podaljšanje začasne odredbe je tožnica vložila tudi v skladu z 277. členom, ki v 3. odstavku določa, da sodišče lahko na upnikov predlog začasno odredbo podaljša, v naslednjem odstavku pa, da sme takšen predlog upnik vložiti le do izteka časa, za katerega je bila odredba izdana. Pritožbeno sodišče tudi meni, da je za takšno podaljšanje pristojno tisto sodišče, ki je začasno odredbo že izdalo, torej v konkretnem primeru Delovno in socialno sodišče. Razlogi odločitve sodišča prve stopnje so neutemeljeni. Če se je sodišče prve stopnje s tem v zvezi že sklicevalo na litispendenco, je potrebno opozoriti, da litispendenca nastopi šele z vročitvijo tožbe toženi stranki, ne pa že z vložitvijo tožbe (1. odstavek 189. člena ZPP). S tem v zvezi pa je potrebno opozoriti tudi na nekoliko drugačen postopek po ZIZ in sicer, da sodišče predloga za izvršbo ne vroči takoj nasprotni stranki (dolžniku), temveč dolžniku vroči le sklep o izvršbi, s katerim dovoli izvršbo (1. odstavek 45. člena ZIZ), sklep o izvršbi na denarna sredstva pa vroči tudi dolžnikovemu dolžniku, oz. sklep o izvršbi na sredstva na računih dolžnika tudi organizaciji za plačilni promet, banki ali hranilnici, pri kateri so ta sredstva (2. odstavek 45. člena ZIZ). Ker v tej zadevi Okrajno sodišče v Ljubljani očitno ni odločalo niti o predlogu za izvršbo, niti o predlogu za izdajo začasne odredbe, so razlogi izpodbijanega sklepa neutemeljeni.

Ker pa se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zaradi navedenih napačnih zaključkov ni v ničemer opredelilo do razlogov za podaljšanje začasne odredbe, pritožbeno sodišče že zaradi varovanja ustavne pravice do pritožbe ni moglo odločati tudi o tem (torej po vsebini), temveč je lahko izpodbijani sklep le razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).