Jedro

Tožnik takse in stroškov, katerih plačilo mu je bilo naloženo z izvršilnim naslovom, ni plačal. Zato je prvostopni organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijan sklep in začel s postopkom davčne izvršbe, pri tem pa so bile pravilno upoštevane omejitve in izvzetja iz izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom o davčni izvršbi je prvostopni organ odločil, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba na podlagi plačilnega naloga št. I P 179/2004 z dne 25. 11. 2008, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru in je postal izvršljiv dne 23. 6. 2009, za sodno takso v znesku 131,36 € in stroške tega sklepa v višini 25,00 €. Izvršba se opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri banki A. d.d. Banka opravi rubež sredstev do višine dolga po sklepu o izvršbi, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva nakazana za tekoči mesec. Banki se naloži, da na dan prejema sklepa o izvršbi zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese oziroma izvršuje prenose zarubljenih denarnih sredstev na v odločbi naveden račun. Banki se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o izvršbi.

Tožnik se je zoper ta sklep pritožil, Ministrstvo za finance pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo.

Iz obrazložitve zgoraj navedenih aktov izhaja, da je bil zoper tožnika kot dolžnika na podlagi 143. člena v zvezi s 156. členom ZDavP-2 začet postopek davčne izvršbe, ker tožnik ni poravnal svoje obveznosti. V obravnavani zadevi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, to je plačilni nalog za plačilo sodne takse št. 1P 197/2004 z dne 25. 11. 2008, iz katerega izhaja, da je postal izvršljiv 23. 6. 2009, tožnik pa svoje obveznosti do izdaje sklepa o davčni izvršbi ni poravnal. Izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Glede pritožbenih navedb pa drugostopni organ pojasnjuje, da po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Davčni organ za preverjanje pravilnosti izvršilnega naslova in njegove zakonitosti ni pristojen. Neutemeljen je tudi očitek tožnika o zastaranju, saj po določbi 9. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih od zapadlosti takse v plačilo. V obravnavanem primeru je plačilni nalog postal izvršljiv 23. 6. 2009, kar pomeni, da do izdaje prvostopnega sklepa o izvršbi dne 8. 10. 2013 petletni zastaralni rok še ni potekel. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev nezakonita. Plačilni nalog, ki predstavlja izvršilni naslov, se ne nanaša nanj, saj ni bil on tisti, ki je tožil. Zato je plačilni nalog povsem nezakonit, zadeva je bila zelo sporna in storjeno je bilo veliko napak. V postopku mu ni bilo omogočeno, da bi se branil oziroma uporabil pravna sredstva, za katera pa ni imel denarja. Meni, da po preteku dveh let nobena institucija ne bi smela izvršiti izterjave, ta rok pa je potekel 23. 6. 2011. Smiselno predlaga odpravo izpodbijanega akta. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Pri svojih navedbah tožnik vztraja tudi v svoji pripravljalni vlogi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi upravnih aktov in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljeni iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: V predmetni zadevi gre za davčno izvršbo za izterjavo sodne takse in stroškov postopka po izvršilnem naslovu, to je plačilnem nalogu št. I P 179/2004 z dne 25. 11. 2008, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru.

Davčni organ postopa po določilih ZDavP-2, ki urejajo davčno izvršbo, tudi kadar opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člen ZDavP-2). Kadar dolžnik ne poravna dolgovane denarne obveznosti, je treba zoper njega v skladu z določbo 143. člena ZDavP-2 začeti davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi.

Po presoji sodišča je bila izpodbijana odločitev pravilno sprejeta na podlagi določb ZDavP-2. Ker tožnik takse in stroškov, katerih plačilo mu je bilo naloženo z navedenim izvršilnim naslovom, ni plačal, je prvostopni organ na predlog predlagatelja utemeljeno izdal izpodbijan sklep in začel s postopkom davčne izvršbe, pri tem pa so bile pravilno upoštevane omejitve in izvzetja iz izvršbe.

Tožnik s svojimi tožbenimi (in pred tem pritožbenimi) navedbami izpodbija izvršilni naslov, to pa s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi ni mogoče (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Iz tega razloga so neupoštevne tožbene navedbe, da se naložena taksna obveznost ne nanaša nanj. Ker izvršilni naslov ni bil odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, ni bilo podlage za ustavitev izvršbe (5. točka 155. člena ZDavP-2).

Organ druge stopnje, katerega obrazložitev sodišče povzema, pa je tožniku tudi pravilno pojasnil, da je tudi njegov ugovor zastaranja neutemeljen. 9. člen ZST-1 določa, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Zastaranje pravice zahtevati plačilo takse oziroma prisilno izterjavo takse prekinja vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse. Zastaranje pa nastane v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo.

Glede na citirano določbo in glede na datum izdaje in izvršljivosti izvršilnega naslova je pravilen zaključek drugostopnega organa, da izterjava sodne takse ni zastarala, saj od dneva zapadlosti takse v plačilo in izdaje sklepa o izvršbi še ni preteklo pet let, z izdajo sklepa o izvršbi, pa je bilo zastaranje prekinjeno.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.