Jedro

V obravnavani zadevi je toženec zaradi vožnje pod vplivom alkohola kršil svojo pogodbeno obveznost iz zavarovalne pogodbe in zato izgubil svoje zavarovalne pravice, kot je to določeno v točki a) prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-95.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je svoj sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vzdržalo v veljavi v delu, v katerem je tožencu naloženo, da mora tožnici plačati 1,022.534,80 SIT (sedaj 4.266,96 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1997 dalje in 27.064 SIT (sedaj 112,94 EUR) izvršilnih stroškov ter mu naložilo v plačilo tudi odmerjene pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa spremembo izpodbijane sodbe oz. podrejeno odstop celotne zadeve nazaj v novo sojenje. Pritožbeno sodišče napačno povzema izvedensko mnenje E. Š., avtotehnika in ekonomista, ki v svojem mnenju ni podal ustreznih razlogov glede temelja tožbenega zahtevka oziroma vzrokov škodnega dogodka. Toženec je na to opozoril v svojih vlogah in predlagal ustreznega izvedenca cestnoprometne stroke, saj je postavljeni izvedenec le povzemal podatke iz spisa, ni pa podal potrebnih odgovorov glede časovno-potnega diagrama oziroma dejstev za natančno ugotovitev vzroka škodnega dogodka. Pritožbeno sodišče trdi, da je izvedenec take razloge podal, zato gre za razhajanje med izvedenskim mnenjem in razlogi sodišča o tem mnenju. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan pri odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih že od leta 1997 dalje. Ker toženec v postopku ugotavljanja škode pri zavarovalnici pred vložitvijo tožbe ni sodeloval, saj ga tožnica ni povabila k temu obravnavanju in ga tudi ni opomnila na plačilo, bi moralo sodišče zavrniti vsaj obrestni del tožbenega zahtevka.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči sta ugotovili, da je toženec 17.8.1997 povzročil prometno nesrečo, ker je z namenom prehitevanja tovornjaka s priklopnikom zapeljal na levi prometni pas, ki pa ni bil prost na dovolj dolgi razdalji, saj mu je v tistem trenutku nasproti pravilno pripeljal osebni avtomobil, ki ga je toženec kljub umikanju nasproti vozečega vozila na bankino oplazil po levi strani, nato pa je trčil še v levi bočni del tovornjaka. Preizkus z alkotestom je pokazal, da je imel toženec v krvi 1,37 g/kg alkohola. Toženec se je v postopku branil, da je voznik osebnega avtomobila tudi delno kriv za nesrečo vsaj v deležu 20 % in da je račun popravila njegovega avtomobila previsok, vendar je sodišče njegova ugovora zavrnilo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta stranki zavarovalne pogodbe v skladu z drugim odstavkom 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) lahko v pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji, določili primere, kdaj ima zavarovalnica pravico od sklenitelja zavarovanja ali odgovorne osebe uveljavljati povračilo izplačanih zneskov. V obravnavani zadevi je toženec zaradi vožnje pod vplivom alkohola kršil svojo pogodbeno obveznost iz zavarovalne pogodbe in zato izgubil svoje zavarovalne pravice, kot je to določeno v točki a) prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev zavarovanja avtomobilske odgovornosti AO-95. Z ugovorom o delni krivdi oškodovanca v smislu 2. točke drugega odstavka 3. člena pogojev toženec ni uspel. Izvedenec je stroške za popravilo oškodovančevega vozila ocenil na podlagi podatkov iz policijskega zapisnika o poškodbah vozil, fotografij in ostale dokumentacije v spisu. Zato je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo toženčev, tudi sicer samo pavšalen ugovor proti višini računa.

V tej zadevi določeni izvedenec je po pravilnih razlogih pritožbenega sodišča stalni sodni izvedenec cestnoprometne stroke in cenilec avto in strojne stroke. Zato so neutemeljeni revizijski očitki o neustreznosti določenega izvedenca. Neutemeljeni so tudi očitki o vsebini izvedenskega mnenja, ki da ne daje odgovora na vprašanje o pravih vzrokih nesreče, ker ni narejena časovno-potna analiza. Toženec v nobeni fazi postopka nasproti vozečemu vozniku ni očital nobene konkretne nepravilnosti pri njegovi vožnji, izrazil je le sum v pravilnost rezultata tudi pri tem vozniku opravljenega alkotesta. Kaj bi k razjasnitvi vzrokov pripomogel "časovno-potni diagram" tudi v reviziji ne pojasni. Očitek pritožbenemu sodišču, da naj bi storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen, saj je izvedenec vsebinsko obravnaval vzroke nesreče na koncu pete in na šesti strani svojega mnenja ter so drugačne revizijske trditve neutemeljene.

Toženec v reviziji prvič izrecno ugovarja prisojenim zakonskim zamudnim obrestim in zatrjuje, da bi moralo sodišče obrestni zahtevek v celoti zavrniti zato, ker mu tožnica ni poslala opomina pred tožbo. To stališče je napačno, saj morebiti izostali opomin pred tožbo vpliva le na začetek teka zamudnih obresti. Revizijska trditev o izostalem opominu pa je neupoštevna zato, ker toženec z njo meri na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja o datumu zamude, čeprav z revizijo po izrečni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče uveljavljati zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma zavrnitvijo toženčeve pritožbe materialnopravno pravilno odločili. Zato je na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških.