Jedro

Če je sodišče 1. stopnje pri odmeri kazni izrecno upoštevalo olajševalne okoliščine, na katere se sklicujeta pritožnika, in ki naj bi povzročile znižanje kazni, pritožbama ni mogoče ugoditi, saj ne gre za nove olajševalne okoliščine.

Izrek

Pritožbi obtoženega B. T. in zagovornika odvetnika T.G. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obtoženi B. T. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj ropa po I. odstavku 213. člena KZ (točka I krivdoreka - na škodo A. F., točka II krivdoreka - na škodo D. G.) ter kaznivega dejanja izsiljevanja po I. odstavku 218. člena KZ (točka III krivdoreka - na škodo M. G.). Za vsako kaznivo dejanje ropa sta bili določeni posamezni kazni po eno leto in sedem mesecev zapora, za kaznivo dejanje izsiljevanja pa kazen sedem mesecev zapora. Nato je bila izrečena enotna kazen tri leta in sedem mesecev zapora. Vanjo je bil vštet čas policijskega pridržanja dne 25. 8. 2003 od 14.54 do 19.40 ure ter čas, prebit v priporu od 2. 2. 2004 od 11.30 ure dalje. Oškodovani A. F. je dolžan plačati odškodnino v znesku 15.000,00 SIT. Oškodovanka D. G. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 800.000,00 SIT napotena na pravdo.

Obtoženemu je bilo naloženo plačilo zneska 1.060,00 SIT na račun dosežene premoženjske koristi s kaznivim dejanjem na škodo M. G..

Sicer je bil obtoženi oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1.-6. točke II. odstavka 92. člena ZKP, ki so bili znani v višini 412.888,00 SIT.

Z isto sodbo je bila zavrnjena obtožba zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po II. in I. odstavku 211. člena KZ na škodo D. G. in M. S.. Oškodovanka D. G. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 46.500,00 SIT napotena na pravdo. Vsi stroški tega dela so obremenili proračun.

Zoper obsodilni del te sodbe sta se pravočasno pritožila obtoženec in zagovornik.

Obtoženi je izpodbijal odločbo o kazenski sankciji. Predlagal je znižanje kazni.

Zagovornik pa je navedel pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je njeno spremembo brez konkretnega predloga, smiselno pa znižanje kazni.

V. d. t. V. d. t. R. S., Z. o. v C. svétnik F. H. je v pisnem stališču do obeh pritožb predlagal njuno zavrnitev.

To stališče je bilo vročeno obtožencu in zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče druge stopnje ni ugotovilo v zagovornikovi pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Izpodbijana sodba je glede kaznivega dejanja na škodo A. F. natančno obrazložena, saj se sklicuje na izpovedbo te oškodovanke, ki je jasno povedala, da jo je obtoženec najprej naklepno udaril po levi strani obraza in ji takoj za tem strgal torbico z desnega ramena. Prav tako je kot dokaz upoštevalo fotografije oškodovanke z vidno poškodbo na obrazu. Glede na te dokazne ugotovitve sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati, ali je šlo zgolj za slučajno zadetje v obraz, ko je obtoženec segel po torbici, ker se kaj takega ni zgodilo. Ker je tudi po mnenju sodišča druge stopnje dokazana uporaba sile (najprej udarec, nato strganje torbice z ramena), je pravna opredelitev tega kaznivega dejanja pravilna. Končno tudi ne drži navedba v tej pritožbi, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kot že rečeno: iz oškodovankine izpovedbe jasno izhaja, da jo je obtoženec oropal tako, kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje v tč. 1 krivdoreka. Zato zagovornikova pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odmerilo obtožencu primerne tako posamezne, kakor tudi enotno kazen. Obtoženčevim težkim razmeram v mladosti in sedanjim socialnim razmeram ter osebnostnim lastnostim, ki jih je ugotovil izvedenec dr. G. V. M., je dalo ustrezni poudarek. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi obtoženec obžaloval to, kar je storil na škodo premoženja in telesne integritete vseh treh oškodovancev. Manjka tudi opravičilo, kakor je ugotovilo sodišče prve stopnje. Res pa je, da obtoženec priglašene premoženjske škode ni zmožen plačati, kar pa ni takšna okoliščina, ki bi vplivala na odmero kazni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da obtoženec stopnjuje svoje kaznivo početje, saj vsa tri sedaj obravnavana kazniva dejanja po teži izstopajo iz njegovega kaznivega početja v preteklosti. Obtoženčevo sklicevanje na hudo bolezen in na dogajanje med bodočim prestajanjem kazni po izpodbijani sodbi ne more vplivati na višino. Ob številni predkaznovanosti tudi njegovo obžalovanje dosedanjega načina življenja ne more povzročiti predlaganega znižanja kazni. Res je, da obtoženec z vsemi tremi kaznivimi dejanji ni pridobil pomembnejše premoženjske koristi, pa čeprav je z uporabo bančnih kartic oškodovanke D. G. in njenega sorodnika M. S. prišel še do 39.000,00 SIT gotovine, ki v krivdoreku ni navedena. Ta znesek pa presega skupno premoženjsko korist pri vseh treh kaznivih dejanjih. Sodišče druge stopnje ne more mimo dejstva, da se je obtoženec fizično lotil starejših ljudi zato, da bi prišel do njihovega premoženja. Izključno od njih je bilo odvisno, da niso imeli pri sebi vrednejših stvari oziroma večjega zneska gotovine, kar vse bi si obtoženec nedvomno prilastil. V obtoženčevi vztrajnosti, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, je vsaj glede obeh ropov izražena tudi predrznost, saj je fizično napadel dve oškodovanki tako rekoč na ulici in podnevi. S takšnim ravnanjem pač ni mogoče prevaliti lastnih težav pri preživljanju na druge ljudi. Sodišče druge stopnje poudarja, da je obtoženec pri oškodovanem M. G. živel nekaj časa in je ta skrbel za njega, pa je tudi to naklonjenost zlorabil. Če obtoženčeva mati zanj ni preskrbela državljanstva, bi si ga pač lahko uredil sam, kakor mu je to uspelo tekom tega kazenskega postopka. Tako niti v obtoženčevi niti v zagovornikovi pritožbi ni razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče določeno oz. izrečeno enotno kazen znižati.

Iz teh razlogov sodišče druge stopnje obema pritožbama ni ugodilo.

Zaradi neuspeha s pritožbama bi moral obtoženec plačati povprečnino kot edini strošek tega pritožbenega postopka. Glede na ugotovljene in že omenjene socialne razmere ga je sodišče druge stopnje oprostilo te dolžnosti.