Jedro

Ker dedinja denacionalizacijskega upravičenca v času pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji ni bila več živa, dedujejo denacionalizirano premoženje po vstopni pravici njeni zakoniti dediči. Zapuščinsko sodišče je v skladu z načelom prirejenosti postopkov vezano na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.

Izrek

I. Pritožba N. S. se zavrže. II. Pritožba M. V. se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da v zapuščino po pokojnem V. N. sodi denacionalizirano premoženje v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d. d., do katere je upravičen po odločbah Upravne enote Ljubljana št. 362-14/1993-80 z dne 26. 2. 2007, št. 362-14/1993-97 z dne 25. 4. 2007 in št. 362/14-1993-119 z dne 26. 6. 2007. Za dediče tega premoženja je razglasilo zakonite dediče zapustnikove oporočne dedinje F. N..

2. Zoper sklep se po svoji pooblaščenki pravočasno pritožuje M. V.. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbe ZDen v zvezi z ZD, da je kršilo pravila postopka ter da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče kot del pritožbe upošteva tudi navedbe iz pripravljalnih vlog z dne 10. 11. 2011 in z dne 2. 4. 2012. Poudarja, da je zapustnik z oporoko razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist F. N. ta pa je svoje premoženje v oporoki zapustila M. V. in L. S. svojim češkim sorodnikom pa ni zapustila ničesar. Sodišče je spregledalo, da je F. v oporoki razpolagala tudi s premoženjem, ki je bilo predmet denacionalizacije, le da se je takrat imenovalo ˝pravica uživanja˝. L. S. je zapustila ˝cel vrt s šupo˝, M. V. pa ˝svet pred hišo˝ T.. Poudarja, da je denacionalizirano premoženje, ki je predmet tega postopka, že podedovala F. N., kar je razvidno iz sklepa o dedovanju. Upravne odločbe se glasijo na prejšnjega lastnika premoženja V. N., vendar sta bila denacionalizacijska upravičenca tako V. kot F. N.. Postopek je bil združen, za upravičenca je bil določen V. N.. Z denacionalizacijskimi odločbami je bila določena odškodnina tako za hiše kot za parcele, na katerih so stale hiše. Meni, da bi moralo sodišče v skladu z ZD razdeliti podržavljeno premoženje s posebnim sklepom na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju. Glede spornih dejstev bi moralo dediče napotiti na pravdo. Opozarja, da zakoniti dediči niso izkazali, da sta bila F. in V. N. uradno poročena. Končno še navaja, da naj bi F. imela sina, ki ima močnejšo dedno pravico kot bratje in sestre, vendar sodišče predlaganih poizvedb v zvezi s tem ni opravilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vložena tudi v imenu udeleženke N. S..

4. Pritožba N. S. ni dovoljena, pritožba M. V. ni utemeljena.

O pritožbi N. S. 5. Po določbi petega odstavka 98. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD se pravno sredstvo, ki je vloženo po odvetniku, vendar brez predloženega pooblastila, takoj zavrže. V obravnavani zadevi je pooblaščena odvetnica M. V. pritožbo vložila tudi v imenu N. S., ki jo je sicer v postopku zastopal drug pooblaščenec (1). Ker odvetnica ob vložitvi pritožbe ni predložila pooblastila za zastopanje N. S., je bilo treba pritožbo, kolikor je bila vložena tudi v njenem imenu, zavreči. N. S. je v vlogi z dne 3. 7. 2012 tudi izrecno opozorila, da z vloženo pritožbo ni bila seznanjena, da z njo ne soglaša in da jo je zanjo vložila nepooblaščena oseba. Če bi sodišče ocenilo, dodaja, da je bila pritožba vložena pravilno, pa pritožbo umika (list. št. 163). Glede na navedeno je naknadno predloženo pooblastilo, ki je bilo kasneje zopet preklicano, pravno neupoštevno.

O pritožbi M. V. 6. Pritožnik mora v pritožbi navesti razloge in argumente, ki po njegovem mnenju pritožbo utemeljujejo. Tega bremena se ne znebi s sklicevanjem na svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje (2). Pritožbeno sodišče je tako trditve iz pripravljalnih vlog, na katere se sklicuje pritožba, upoštevalo le, kolikor so podane tudi v pritožbi.

7. V obravnavani zadevi je sporno, kdo je dedič premoženja, ki je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno zapustniku V. N. z odločbami Upravne enote št. 362-14/1993-80 z dne 26. 2. 2007, št. 362-14/1993-97 z dne 25. 4. 2007 in št. 362/14-1993-119 z dne 26. 6. 2007. Sodišče prve stopnje je za dediče tega premoženja razglasilo zakonite dediče pokojne F. N., sicer oporočne dedinje po zapustniku V. N.. Pritožnik nasprotno meni, da bi morali denacionalizirano premoženje dedovati oporočni dediči F. N..

8. Iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, 1) da je bilo premoženje, ki je predmet dedovanja, vrnjeno zapustniku V. N. z odločbami o denacionalizaciji iz leta 2007, 2) da je zapustnik z oporoko razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist svoje žene F. N., še preden je bilo njegovo premoženje z uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč 26. 12. 1958 nacionalizirano, 3) da je zapustnik umrl 24. 9. 1959 in da je po njem že bil opravljen zapuščinski postopek ter 4) da je njegova oporočna dedinja F. N. umrla leta 1977, torej pred pravnomočnostjo odločb o denacionalizaciji.

9. Ob navedenih dejstvih, ki jih pritožba ne izpodbija, je odločitev sodišča prve stopnje, da denacionalizirano premoženje dedujejo zakoniti dediči pokojne F. N., pravilna. ZDen v prvem odstavku 78. člena določa, da se dedovanje glede denacionaliziranega premoženja v novem zapuščinskem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju. Po drugem odstavku istega člena pa preide zapustnikova zapuščina na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

10. V skladu z ZD je za določitev kroga dedičev pomemben trenutek uvedbe dedovanja. Pri dedovanju denacionaliziranega premoženja je to trenutek pravnomočnosti odločbe o dedovanju, tj. sklepa o dedovanju, izdanega v zapuščinskem postopku glede premoženja, ki ga je denacionalizirani upravičenec imel ob svoji smrti (3). Ob nespornem dejstvu, da je zapustnik V. N. še pred nacionalizacijo njegovega premoženja z oporoko razpolagal z vsem svojim premoženjem v korist žene F. N. in da je bila slednja živa v trenutku pravnomočnosti prvotnega sklepa o dedovanju, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi denacionalizirano premoženje dedovala zapustnikova oporočna dedinja F. N..

11. F. N. je umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijskih odločb, zato denacionalizirano premoženje kot zapuščina nanjo ni prešlo (drugi odstavek 78. člena ZDen). Do pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji zapuščina glede tega premoženja sploh še ni obstajala (4), obstoj predmeta dedovanja/zapuščine, pa je pogoj, da dedovanje nastopi. Ker F. N. ni mogla dedovati, dedujejo po vstopni pravici njeni zakoniti dediči (5). Njeni oporočni dediči, ki niso hkrati zakoniti dediči, ne morejo dedovati, saj vstopne pravice pri oporočnem dedovanju ni. Pritožbene navedbe, da je F. N. s sedaj denacionaliziranim premoženjem razpolagala z oporoko, so zato za odločitev nerelevantne. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da F. N. s tem premoženjem ni mogla oporočno razpolagati, saj lahko oporočitelj razpolaga le s svojim premoženjem (8. člen ZD). V času, ko je F. N. sestavila oporoko (17. 12. 1974) in ko je umrla (10. 7. 1978), sedaj denacionaliziranega premoženja, v njenem premoženju ni bilo (6).

12. Pritožnik tudi navaja, da naj bi premoženje, ki je bilo v obliki odškodnine vrnjeno V. N. in je predmet tega postopka, podedovala F. N. že v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti V. N.. Takšnim navedbam pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Iz denacionalizacijskih odločb je razvidno, da je bila odškodnina določena za stanovanjske in poslovne stavbe, ki so bile nacionalizirane ex lege z uveljavitvijo Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč 26. 12. 1958. Premoženje je bilo torej nacionalizirano pred smrtjo zapustnika, zato niso mogle biti predmet dedovanja. V predmetnih upravnih odločbah je bila odškodnina določena za nacionalizirane zgradbe na parcelah in ne tudi za parcele, kot to napačno meni pritožba. Sicer pa iz izreka upravnih odločb izhaja, da je bilo premoženje v obliki odškodnine vrnjeno V. N. kot upravičencu in zatorej predstavlja njegovo premoženje/zapuščino (primerjaj 3. člen ZDen). Zapuščinsko sodišče je zaradi načela prirejenosti postopkov vezano na pravnomočno upravno odločbo, zato pritožnik, ki je v denacionalizacijskem postopku tudi sam sodeloval, v zapuščinskem postopku ne more uveljavljati, da je bila denacionalizacijska upravičenka spornega premoženja tudi F. N. (13. člen ZPP) (7).

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v skladu z 210. členom ZD dediče glede spornih dejstev napotiti na pravdo. Med dediči so sicer sporna določena dejstva (zlasti vsebina oporoke F. N.), ki pa glede na zgoraj obrazloženo za odločitev v zadevi niso relevantna. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da bi moralo sodišče v skladu z 221. členom ZD o dedovanju denacionaliziranega premoženja odločiti z dodatnim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Zapustnik V. N. je pred nacionalizacijo premoženja napravil oporoko, v takšnem primeru pa je možnost postopanja po 221. členu ZD izključena (82. člen ZDen). Nerelevantne so pritožbene navedbe, da F. in V. N. nista sklenila zakonske zveze, saj je bila F. N. oporočna dedinja po V. N.. Z očitkom, da sodišče ni izvedlo predlaganih poizvedb, pritožnik ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve postopka, kako bi zatrjevana kršitev postopka vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, pa pritožnik ne pove (339. člen ZPP).

14. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo M.V. zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(1) N. S. je na začetku postopka pred sodiščem prve stopnje za zastopanje pooblastila odvetnika M. in D. K., nato pa je 24. 9. 2009 odvetnici D. K., ki je vložila predmetno pritožbo, pooblastilo preklicala (list. št. 39).

(2) Tako Zobec, J., v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, 2009, str. 225. (3) Tako ustaljena sodna praksa, npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št II Ips 318/2002 in opr. št. II Ips 218/1996. (4) Odločba o denacionalizaciji ima konstitutiven učinek ex nunc.

(5) Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 218/1996, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1879/2012, in Ude, dr. L., v Zakon denacionalizaciji z uvodnimi pojasnili, 1992, str. 59. (6) Tako sodba II Ips 218/1996. (7) Tako sodba odločbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 122/2009, in Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2097/2009.