Jedro

Tožniku po določbah 8. odstavka 2. člena ZZVN zahtevanega statusa ni mogoče priznati, ker njegova mati ni umrla v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj v času smrti nad njo niso bili izvajani nasilni ukrepi v smislu citiranih zakonskih določb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnik zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 3.2.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote N.m. z dne 20.8.2001, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po materi, zahteva za izplačilo odškodnine pa zavržena. Tožena stranka je enako kot organ prve stopnje štela, da tožnikova mati ni umrla ne kot talka in ne zaradi sodelovanja z NOB, niti v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj je bil vzrok njene smrti eksplozija italijanske granate pred domačo hišo. Sodišče je pritrdilo toženi stranki, da glede na podatke v upravnih spisih izhaja, da je tožnikova mati življenje izgubila dne 2. ali 3. 8. 1943 ob topniškem napadu italijanske okupatorske vojske. Ob takem dejanskem stanju pa niso podani znaki nobenega od nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov okupatorja, ki je pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Okupator namreč nad tožnikovo mamo ni neposredno izvajal nasilnih dejanj ali prisilnih ukrepov, opisanih v Zakonu o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, 1/01 in 64/01, dalje ZZVN) na podlagi narodnostnih, političnih, verskih ali rasnih razlogov. Tožniku zato po določbah 8. odstavka 2. člena ZZVN zahtevanega statusa ni mogoče priznati, saj njegova mati ni umrla v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, niti ni bila ubita zaradi sodelovanja z NOB ali kot pripadnik bivše jugoslovanske vojske v vojni od 6.4.1941 do 17.4.1941 (oziroma v zakonsko določenih okoliščinah tudi neposredno po II. svetovni vojni).

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene ugovore ter navaja, da se z odločitvijo sodišča ne more strinjati. Meni, da smrt matere in dvomesečnega brata brez dvoma pomeni nasilno dejanje. Sodišču očita, da se ni dovolj postavilo v njegovo vlogo, ko je pri sedmih letih ostal brez matere. Določbe ZZVN so glede opredelitve, kaj je žrtev vojne in kaj nasilno dejanje, dovolj ohlapne, da lahko veljajo tudi za njegov primer. Pritožbenemu sodišču predlaga, da mu prizna status žrtve vojnega nasilja po ubiti materi.

Pritožba ni utemeljena.

V 1. členu ZZVN je določeno, da gre državljanu Republike Slovenije status žrtve vojnega nasilja, če je bil v vojni ali vojaški agresiji izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Ob pogoju iz 1. člena štejejo med žrtve vojnega nasilja osebe, ki so bile zaradi nacionalnih, verskih, političnih in rasnih razlogov prisilno izseljene-izgnanec, poslane v taborišče-taboriščnik, v zapor-zapornik, na prisilno delo-delovni deportiranec ali internacijo-interniranec ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem-begunec ali bila nasilno odvzeta staršem - ukradeni otrok (1. odstavek 2. člena ZZVN) oziroma oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana - prisilni mobiliziranec (4. člen ZZVN). Osmi odstavek 2. člena ZZVN, kot je veljal v času odločanja upravnih organov in ki je relevanten za odločitev v tem upravnem sporu, pa določa, da je žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu, ali pa je bil ubit kot talec.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da glede na dejansko in pravno podlago niso izpolnjeni v ZZVN določeni pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, zato jih pritožbeno sodišče ne navaja ponovno. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožniku, da je njegova mati med vojno umrla zaradi vojnega nasilja, vendar pa ponavlja razloge prvostopenjskega sodišča, da smrt starša v okoliščinah vojaških spopadov za priznanje statusa po ZZVN ne zadostuje. Zakon v 8. odstavku 2. člena natančno določa, pod kakšnimi pogoji se otroku umrlih staršev lahko prizna status žrtve vojnega nasilja, slednji pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Kot je bilo namreč nesporno ugotovljeno v postopku pred upravnimi organi, tožnikova mati ni bila ubita ne zaradi sodelovanja z NOB in ne kot talka. Prav tako pa življenja ni izgubila v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, saj v času smrti nad njo niso bili izvajani nasilni ukrepi v smislu zgoraj navedenih določb ZZVN.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.