Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Kadar zavezanec dejanskih stroškov ne uveljavlja, se kot osnova za odmero davka od dohodka šteje dohodek, dosežen z najemninami, zmanjšan za 40%, kolikor znašajo normirani stroški.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2468/97-9 z dne 4.2.1999.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11.8.1997. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava D. z dne 10.7.1995, s katero mu je bila odmerjena dohodnina za leto 1994. Sodišče prve stopnje navaja, da je davčni organ ravnal pravilno, ko je tožniku pri osnovi za davek od dohodkov, ki jih lastnik doseže z oddajanjem poslovnih prostorov, priznal normirane stroške v višini 40% od najemnine in ne uveljavljanih 60%. Odločitev tožene stranke je vsebinsko pravilna, kljub uporabi napačnega predpisa (uporabila je Zakon o dohodnini, Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91 namesto ZDoh, ki je začel veljati 1.1.1994 in ki v 4. členu določa, da se višina dohodnine in davkov, ki se od nje odštejejo, ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan 1.1. tistega leta, za katero se dohodnina odmerja, če ni s tem zakonom drugače odločeno), saj uporaba napačnega predpisa na odločitev ni vplivala, ker je vprašanje upoštevanja stroškov pri odmeri dohodnine v obeh predpisih urejeno enako.
Tožnik v pritožbi predlaga, da Vrhovno sodišče RS odloči glede napačne uporabe Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) namesto ZDoh. Mnenja je, da so mu kršene državljanske pravice glede priznanja normiranih stroškov za v najem dane gostinske prostore v višini 40%, medtem ko se priznajo normirani stroški za v najem dane stanovanjske prostore v višini 60% od najemnine.
Zakonodajalec bi moral vedeti, da se oprema v gostinskem prostoru mnogo hitreje obrabi, kot v stanovanju. V tem obstaja neenakonst državljanov pred zakonom. Želi, da Vrhovno sodišče RS odloči tudi o njegovi pravici uveljavljanja dejanskih stroškov, ki jih je imel s poslovnimi prostori v letu 1994. Predlaga ugoditev pritožbi.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, popravek 2/94 in 7/95) v prvem odstavku 67. člena določa, da je osnova za davek od dohodkov, ki jih lastnik doseže z oddajanjem stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž ali prostorov za počitek oziroma rekreacijo v najem, znesek najemnine, prejet v letu, za katero se odmerja davek, zmanjšan za stroške tekočega in investicijskega vzdrževanja, upravljanja in za stroške obratovanja, če te stroške plačuje lastnik sam. Drugi odstavek navedenega člena določa, da za potrebne stroške pri obdavčitvi dohodkov iz prejšnjega odstavka štejejo normirani stroški v višini 40 % od najemnine, če zavezanec ne uveljavlja dejanskih stroškov.
Ker, kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, tožnik v obravnavanem primeru dejanskih stroškov ni uveljavljal, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da je kot osnovo za odmero davka od dohodka štel dohodek, ki ga je tožnik dosegel z najemninami za oddane poslovne prostore, zmanjšan za 40%, kolikor znašajo normirani stroški. Pri tem se je tudi pravilno skliceval na Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93, popravek 2/94, 7/95). Napačno sklicevanje tožene stranke na prejšnji zakon ne more vplivati na drugačno odločitev, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugovorov, ki se nanašajo na zakonsko ureditev, ni presojalo, saj za to ni pristojno. Glede na v času odločanja veljavni 84. člen ZDoh, ki je v prvem odstavku določal, da lahko zavezanci uveljavljajo zmanjšanje osnove za dohodnino do poteka roka za vložitev napovedi za odmero dohodnine (1. odstavek 86. člena v času odločanja veljavnega ZDoh je določal, da morajo zavezanci za dohodnino vložiti napoved za preteklo leto do 31.marca), se je tožniku dne 31.3.1995 iztekel rok za uveljavljanje zmanjšanja osnove od najemnine za leto 1994 za dejanske stroške.
Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo.