Up-184/97

23.1.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe R. P. iz Z. na seji senata dne 23. januarja 1998

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba R. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. U 1753/94-4 z dne 26.3.1997 v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo Republike Slovenije št. 464-06-300/93-VN z dne 15.11.1994 v zvezi s sklepom Sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in veterino Občine Krško št. 10-321- 120/93 z dne 16.9.1993 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedene odločbe, izdane v denacionalizacijskem postopku. Navaja, da mu je bil z odločbo Občinskega ljudskega odbora Videm - Krško št. 4-465-31/63 z dne 28.6.1963 prisilno odvzet del posestva v k.o.

P. Z izpodbijanimi odločbami naj bi mu bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker organi, ki so odločali o njegovi zahtevi za denacionalizacijo, niso upoštevali, da mu je bilo zemljišče odvzeto v smislu 4. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in 31/93 - v nadaljevanju: ZDen). Pritožnik meni, da mu gre pravica do denacionalizacije po 4. členu ZDen, ker naj bi mu bilo premoženje po kriteriju iz drugega odstavka 90. člena ZDen neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963, ki ni naveden v 3. členu ZDen. Zatrjuje, da se je odvzemu zemlje upiral in da ni resnična navedba v odločbi iz leta 1963, da je kmetijska zemljišča sam ponudil zaradi poplačila davkov.

2.S sklepom Sekretariata za kmetijstvo, gozdarstvo in veterino Občine Krško je bila pritožnikova zahteva za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč zavržena z utemeljitvijo, da nepremičnine, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, niso bile podržavljene na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen oziroma na načine, navedene v 4. in 5. členu ZDen, temveč na podlagi Uredbe o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Uradni list FLRJ, št. 42/62) in da zato ne morejo biti predmet denacionalizacije. Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je pritožbo zoper navedeni sklep zavrnilo.

3.Tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila pritožnikova zahteva utemeljeno zavržena, ker je v upravnem postopku mogoče zahtevati le vrnitev tistega premoženja, ki je bilo lastnikom podržavljeno na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena ZDen.

Navedena uredba v 3. členu ZDen ni navedena, sodišče pa ugotavlja, da predpisa o prisilni izterjavi davkov tudi ni mogoče šteti za predpis iz 4. člena ZDen. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča sklicevanje na drugi odstavek 90. člena ZDen ne more vplivati na odločitev.

4.Odločba Okrajnega ljudskega odbora Videm - Krško št. 4-465- 31/63 je bila izdana na podlagi Uredbe o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov. Ta dopolnitev pa je določala, da je lahko pristojni upravni organ občinskega ljudskega odbora sprejel v družbeno lastnino zemljišče, ki mu ga je posameznik ali civilnopravna oseba pismeno ponudila v odplačilo zapadlega davka. Sama uredba torej ni bila temelj podržavljenja, zato je Vrhovno sodišče pravilno ocenilo, da je ni mogče primerjati z drugimi predpisi, ki jih 3. člen ZDen taksativno našteva. ZDen s 4. členom sicer razširja krog v 3. členu naštetih predpisov, vendar je treba to razširitev razlagati v skladu z namenom zakona, izraženem v 1. členu, po katerem zakon ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu. Z "drugimi predpisi" so torej mišljeni le predpisi, ki so bili pravni temelj podržavljenja zasebne lastnine. Zato se tudi pogoj neodplačnosti iz 4. člena ZDen in s tem v zvezi drugi odstavek 90. člena ZDen lahko nanaša le na take predpise.

5.Premoženje odvzeto z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Videm - Krško št. 4-465-31/63 torej ne more biti predmet denacionalizacije. Iz pritožnikovih navedb pa izhaja, da bi ta primer lahko pomenil enega od zakonsko določenih dejanskih stanov iz 5. točke prvega odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju: ZUP), ker je navedena uredba izrecno določala, da pristojni organ lahko sprejme v družbeno lastnino le zemljišče, ki mu ga posamezniki ali civilnopravne osebe po lastni volji pisno ponudijo v odplačilo zapadlih davkov. Kolikor torej predpisani pogoji za izdajo odločbe Okrajnega ljudskega odbora Videm - Krško leta 1963 dejansko niso bili podani in je bila odločba izdana kot posledica prisiljenja ali drugega nedovoljenega dejanja, ima stranka še vedno možnost v upravnem postopku zahtevati odpravo odločbe z izrednim pravnim sredstvom odprave odločbe Okrajnega ljudskega odbora po nadzorstveni pravici. Na podlagi 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP izdaja odločbe o odpravi odločbe po nazorstveni pravici namreč ni vezana na noben rok (četrti odstavek 264. člen ZUP).

6.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

7.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi 1. alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Tone Jerovšek in člana mag. Matevž Krivic in dr. Lovro Šturm.

Predsednik senata dr. Tone Jerovšek