Jedro

Tožnik tožbe ni umaknil takoj, ko je izvedel, da je zahtevek izpolnjen, zato je tožnik tisti, ki mora zaradi umika tožbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 25.080,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2003 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 27.900,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se umik tožbe vzame na znanje in se postopek ustavi, ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 48.007,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2003 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep in sicer zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v 2. odstavku izreka spremeni tako, da odloči, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki njene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.11.2003 dalje do plačila in pritožbene stroške, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu izreka razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je odločitev sodišča glede plačila stroškov postopka nepravilna, saj je sodišče napačno presodilo relevantna dejstva in napačno uporabilo določila ZPP o stroških postopka. 158. člen ZPP namreč določa, da je tožeča stranka, ki umakne tožbo dolžna povrniti nasprotni stranki stroške postopka, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila. V zvezi s tem toženka opozarja, da mora tožnik ob umiku tožbe za upravičenost povračila stroškov postopka dokazati izrecen zakonski pogoj, to je neposreden oziroma takojšen umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Tožnik pa časovnih okoliščin umika tožbe ni dokazal, kljub temu, da je dokazno breme na njegovi strani. O tem se je sodna praksa že izrekla. Navaja tudi, da pri odvetniških stroških, ki jih je priglasila toženka, ji sodišče neupravičeno ni priznalo stroška kilometrine in cestnine zaradi pristopa na poravnalni narok dne 6.11.2003. Toženka je razdaljo oziroma pot, zaradi katere so stroški nastali specificirala in zahtevo po povrnitvi teh stroškov podala pravočasno ter tudi opredelila, katere stroške naj ji nasprotna stranka povrne. Koliko konkretno ti stroški znašajo pa je po njenem mnenju naloga sodišča na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP, pri čemer je sodišče pri izračunu stroškov dolžno upoštevati odvetniško tarifo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka zmotno uporabilo materialno pravo. Po določbi 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) mora tožeča stranka, ki umakne tožbo povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Praviloma mora torej tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki stroške postopka. Izjema od tega pravila, ki je izrecno omenjena v že citirani določbi 158. člena ZPP pa velja za primer, če tožena stranka izpolni zahtevek šele v teku postopka. Zato mora v tem primeru tožena stranka plačati stroške tožeče stranke, tožeča stranka pa mora tožbo umakniti takoj, kakor hitro zve, da je zahtevek izpolnjen. Vendar, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in navedb tožene stranke, je toženka že s sklepom 5.6.2002 tožnikov zahtevek izpolnila, saj ga je z omenjenim sklepom razporedila na čakanje na domu, kot je to tožnik uveljavljal s tožbo. Kljub navedenim dejstvom pa tožnik tožbe ni umaknil takoj, temveč je tožbo umaknil šele na poravnalnem naroku dne 6.11.2003. Upoštevaje navedeno je zato potrebno ugotoviti, da tožnik tožbe ni umaknil takoj, kakor hitro je izvedel, da je zahtevek izpolnjen, to pa pomeni, da je ob upoštevanju veljavnih zakonskih predpisov tožnik tisti, ki mora zaradi umika tožbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka.

Zaradi vsega navedenega in ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izreku o stroških postopka (2. odstavek izreka sklepa) spremenilo tako, da je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka. Pri tem je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo stroške postopka v višini, kot je le-te pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje. Pri tem se pritožbeno sodišče tudi v celoti strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo zahtevka tožene stranke za priznanje stroškov za kilometrino in cestnino in tako razlogov ne ponavlja.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi njene stroške v zvezi s pritožbenim postopkom. O teh stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi določbe 165. člena ZPP in jih v skladu z veljavno Odvetniško tarifo odmerilo na 125 točk, kar glede na vrednost točke v času odmere (110,00 SIT) in skupaj z 20% DDV znaša 16.500,00 SIT. Ker je tožena stranka uveljavljala na stroških pritožbenega postopka tudi sodno takso za pritožbo, ki znaša 11.400,00 SIT, je potrebno ugotoviti, da znašajo celotni pritožbeni stroški 27.900,00 SIT in stroške v tej višini je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki.