Jedro

Ker tožniku škoda ni nastala pri delu in tudi ne v zvezi z delom, saj ni bil napoten niti na delo na gradbišče v C. in tudi ne na sestanek v F., toženka kot delodajalec tožniku ni odškodninsko odgovorna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba toženke zoper sklep z dne 30. 11. 2022 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi toženke zoper odločitev o stroških postopka se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je tožnik skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dolžan povrniti toženki zvišajo na 6.849,06 EUR.

III. Pritožba tožnika se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožnik je dolžan toženki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 945,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške pritožbe pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 11. 2022 zavrnilo predlog toženke za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških izvedencev. Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka v roku 15 dni plača znesek 19.479,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2018 do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženki povrniti v roku 15 dni stroške postopka v višini 4.929,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sklep z dne 30. 11. 2022 in zoper odločitev o stroških postopka v sodbi se pravočasno pritožuje toženka. Navaja, da je dne 28. 11. 2022 prejela sodbo z dne 26. 10. 2022 in ugotovila, da v sklep o stroških ni zajetih stroškov za izvedenca, ki sploh niso bili navedeni in tudi ne zavrnjeni. Dne 28. 11. 2022 je sodišču prve stopnje predlagala, da izda dopolnilni sklep o stroških postopka, in sicer v delu stroškov sodnega izvedenca. Toženka je namreč založila kot predujem v višini 2.000,00 EUR na podlagi sklepa z naroka dne 17. 3. 2022 in na podlagi sklepa z naroka dne 7. 10. 2022 99,36 EUR. S stroškovnikom, ki ga je vložila v spis na naroku dne 26. 10. 2022 je zahtevala tudi povračilo stroškov izvedenin. V sklepu je sodišče navedlo, da bi morala toženka opredeliti priglašene stroške izvedenin, skladno z določbo 163. člena ZPP, ki se na podlagi 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v individualnih delovnih sporih, ker stroški niso bili opredeljeni, jih sodišče ni moglo odmeriti. Poudarja, da čeprav stroški izvedenin niso bili številčno opredeljeni, njihova višina izhaja iz sodnih odločb, in sicer iz sklepa z dne 16. 8. 2022 o nagradi izvedencema A. A. in B. B. ter iz sklepa z dne 19. 10. 2022 o nagradi izvedencu A. A. Poudarja, da na dan 26. 10 2022, ko je toženka vložila stroškovnik, sklep z dne 19. 10. 2022 sploh še ni bil pravnomočen. Pritožbi prilaga sodno prakso sodišč v RS, iz katere izhaja, da je praksa glede priznavanja stroškov na način, kot je to storila toženka na naroku za glavno obravnavo dne 26. 10. 2022, popolnoma enotna, tako da je v obravnavani zadevi sodišče odstopilo od nje, kar je bilo za toženko popolno presenečenje.

3. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 339. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi sodbo (pravilno: spremeni) in ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, ali ugodi pritožbi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je storilo bistveni kršitvi iz 1. odstavka 339. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bilo toženki (verjetno tožniku) onemogočeno dokazovanje ter izvajanje dokazov, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca grafološke stroke. Poleg tega je sodišče kot nepotrebno zavrnilo tudi zaslišanje strank (verjetno prič), ki bi izpovedali, kaj se je tistega dne dogajalo, soočenje dveh sodnih izvedencev in postavitev tretjega, ki bi se lahko izjasnil, kdo izmed ostalih dveh ima prav. V zvezi s fotografijo v prilogah pod A 86, pa je sodišče prišlo samo s sabo v nasprotje, saj sicer priznava, da je bila fotografija posneta na gradbišču, hkrati pa trdi, da tožnik ni dokazal, je bil kritičnega dne na terenu. Sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Sodišče je napačno dejstvo, da je tožnik odstopil od tožbe zoper zavarovalnico, ker zavarovalna polica takšnih primerov ni pokrivala, tolmačilo v škodo tožnika. Toženka je tožnika postavila za vodjo gradbišča in mu dala pooblastila, da ga vodi kot dober gospodar, tako da se je lahko dogovarjal z vsemi podizvajalci in z vsemi, ki so imeli podpisane pogodbe za to gradbišče v C. Priča D. D., ki je delal za podjetje E. d. o. o., ki je bilo podizvajalec, je izpovedala, da so sestanki potekali na različnih krajih in tudi v F. in sta bila s tožnikom dogovorjena za sestanek tega dne v F. Zaključki sodišča, da bi moral tožnik kot vodja gradbišč vsakokrat naprošati nadrejene, da lahko gre na gradbišče, so neživljenjski in zmotni. Iz dokumentov je razvidno, da je toženka podpisala in priznala vse poti tožnika na gradbišča, le tistega dne, ko se je zgodila nesreča, pa ne. Tožnik je toženko obvestil, da je imel na poti na sestanek nesrečo, svoja stališča pa je toženka začela spreminjati kasneje, ko je ugotovila, da je zavarovalna polica pomanjkljiva in ne krije tovrstnih škod. Svoja stališča in izjave je začela prilagajati glede na svojo korist v postopku. Ne strinja se z izpovedjo priče G. G. Sestanki so se namreč dogajali po celi Sloveniji in ne le na sedežu toženke. Posneta fotografija in izjava priče D. D. potrjujejo, da je bil tožnik tega dne na gradbišču v C. in se je nato odpravil v F. na sestanek z D. D. Sodišče tudi ni prav tolmačilo mnenja sodnega izvedenca A. A., saj je ta ugotovil, da so poškodbe na levem delu vozila nastale na način, kot ga je navedel tožnik in da je tožnik dobil intenziven udarec v levo ramo, prišlo pa je tudi do zanihanja glave. Sodišče je mnenja izvedenca zavestno ali nehote spregledalo in napačno zaključilo, da navedbam tožnika ni moč slediti. Povsem se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca B. B., ki je nestrokovno, saj ga je tožnik „pobil“ z mnenjem sodnega izvedenca H. H., ki ga je vložil v spis. B. B. namreč ni pregledal pacienta, zato gre lahko le za teoretično razglabljanje in nekritično povzemanje mnenj ostalih strokovnjakov. H. H. je tožnika pregledal. Sodišče nekritično sledi mnenju izvedenca B. B., do mnenja H. H. pa se sploh ne opredeli. Moralo bi soočiti oba izvedenca oziroma postaviti tretjega, tako pa se je nekritično postavilo na stran samo enega izvedenca. Napačno pa je tudi ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da ga je toženka napotila na službeno pot, čeprav iz listinskih dokazov in zaslišanih prič nedvoumno izhaja, da je bil tožnik na poti v F., ko je doživel prometno nesrečo, kar bi lahko potrdila tudi priča I. I. (pravilno: I. I.), pa je sodišče ni zaslišalo. Tako je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter je ostalo vrsto neodgovorjenih vprašanj. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži v plačilo priglašene stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

5. Pritožba toženke zoper sklep ni utemeljena. Pritožba toženke zoper sodbo je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep in sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) je na podlagi določbe drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in tudi ne s pritožbo tožnika pavšalno zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima vse potrebne in jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, razen delno v odločitvi o stroških postopka (točka II izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbah bistvene.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog toženke za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka, saj je o stroških postopka odločilo s sodbo, zoper katero se v tem delu pritožuje tudi toženka.

9. Med strankama je sodišče kot nesporno ugotovilo, da je bil tožnik pri toženki zaposlen na delovnem mestu „vodja gradbišč II“ in imenovan za odgovornega vodjo posameznih del na objektu „Oskrba s pitno vodo J. – K. – C. Tožbo zoper toženko je vložil za povrnitev škode, ki mu je nastala na službeni poti v prometni nesreči 10. 1. 2017 na cesti med L. in M., ko se je peljal z dislocirane enote v C. na sestanek v F. Zaradi poškodb desnega ramena, medialnega živca zapestja in zloma desne lopatice zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 8.700,00 EUR, primarnega strahu 500,00 EUR, sekundarnega strahu 800,00 EUR, zmanjšanja življenjskih aktivnosti 7.000,00 EUR in premoženjsko škodo v višini 2.479,20 EUR.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bilo v postopku tožniku onemogočeno dokazovanje, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca grafologa. Sodišče je tožnika pozvalo k plačilu predujma za izvedbo tega dokaza, ki pa ga tožnik ni plačal, zato je sodišče pravilno dokazni predlog zavrnilo, kar izhaja iz 4. točke izpodbijane sodbe. Iz te točke tudi izhajajo razlogi, zakaj sodišče ni izvedlo dokazov z zaslišanjem tožnikove osebne zdravnice N. N. in I. I. Ti priči sta bili predlagani za ugotavljanje višine škode, ker pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že po temelju, njuno zaslišanje ni bilo potrebno. Sodišče ni moglo soočiti izvedencev medicinske stroke glede različnih mnenj, saj je bil v tem postopku postavljen le en izvedenec, ki je izdelal mnenje. Mnenje, ki ga je naročil tožnik izven postopka, tako ni izvedensko mnenje v tem postopku.

11. Sodišče je ugotovilo, da iz 5. člena pogodbe o zaposlitvi sklenjene med strankama izhaja (A4), da bo tožnik delo opravljal izven sedeža delodajalca in da bo napoten po odredbi delodajalca. Iz potnih nalogov za mesec januar 2017 (A6) izhaja, da listina za dan 10. 1. 2017 ni podpisana ne s strani tožnika in tudi s strani toženke ne. Toženka je zatrjevala, da tožnika tega dne ni napotila na službeno pot in v spis vložila potne naloge za mesec januar 2017 za tožnika (B2), ki so podpisani tako s strani tožnika, kot s strani toženke, iz njih pa izhaja, da tožnik dne 10. 1. 2017 ni bil na službeni poti, saj tega potnega naloga ni. Na listini, ki jo je predložila toženka so zabeleženi tudi stroški, ki so bili tožniku izplačani pri plači za mesec januar 2017, kar izhaja tudi iz njegove plačilne liste. Ker tožnik svoje trditve, da podpis na listini, ki jo je predložila toženka, ni njegov, ni uspel dokazati, ker ni založil predujma za izvedenca grafologa, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnik za 10. 1. 2017 ni imel potnega naloga, torej ga na pot toženka ni napotila. Pri čemer je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bilo gradbišče v C. zaprto, da so pri toženi stranki vedeli, kateri delavec gre na katero gradbišče, saj so se o tem dnevno dogovarjali in to sporočali nadrejenim, zato tožnik na službeno pot ni mogel le po lastni presoji.

12. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izpoved priče D. D. kot neprepričjivo. Tožnik naj bi imel prometno nesrečo na poti v F., a na podlagi izpovedi priče tega ni moč potrditi, sploh pa, za ta dan tožnik ni imel potnega naloga ne za gradbišče v C. in tudi ne za sestanek v F. 13. Sodišče prve stopnje je sicer z izvedencem prometne stroke ugotavljalo, ali so poškodbe avtomobila nastale na način, kot ga je zatrjeval tožnik in z izvedencem medicinske stroke, ali je tožnik v posledici zatrjevane nesreče utrpel zatrjevane poškodbe. Ugotovilo je, da do nesreče ni prišlo na način, ki ga je zatrjeval tožnik in da tudi poškodbe, ki naj bi jih utrpel tožnik, niso posledica zatrjevane nezgode.

14. Skladno z določbo 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), je delodajalec odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Ker tožniku škoda ni nastala pri delu in tudi ne v zvezi z delom, saj ni bil napoten niti na delo na gradbišče v C. in tudi ne na sestanek v F., toženka kot delodajalec tožniku ni odškodninsko odgovorna, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

15. Toženka pa utemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje ji neutemeljeno in materialno pravno zmotno ni priznalo pravočasno priglašenih stroškov izvedenin. Res toženka v stroškovniku ni navedla točnih zneskov, vendar pa ti izhajajo iz sklepov o odmeri nagrade izvedencu, in sicer dveh sklepov z dne 16. 8. 2022, in sicer izvedencu medicinske stroke izr. prof. dr. B. B., dr. med., znesek 678,00 EUR in izvedencu prometne stroke A. A. znesek 954,72 EUR, izvedencu prometne stroke pa s sklepom z dne 19. 10. 2022 še znesek 286,62 EUR. Tako je toženka iz tega naslova upravičena še do povračila izvedenin v znesku 1.919,34 EUR, torej do stroškov v višini 6.849,00 EUR z zakonskimi obrestmi.

16. Ker je pritožba toženke zoper odločitev o stroških postopka v izpodbijanem delu utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in odločitev spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). S pritožbo tožnika uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato jo je kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Toženka je s pritožbo uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer odvetniške stroške za pritožbo v višini 375 točk po OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 280,00 EUR ter stroške sodne takse v višini 198,72 EUR, prav tako pa tudi stroške odgovora na pritožbo v višini 625 točk po OT, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV na odvetniške storitve, kar znaša 466,65 EUR, skupno torej 945,37 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške.