Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Da bi naročnik zamudil s tožbo, za uporabo 636. člena in tretjega odstavka 663. člena OZ, podjemnikov naklep ni potreben. Za zavajanje s pomenom iz teh določb je dovolj, da podjemnik z naročnikom sodeluje ne samo pri odpravljanju, temveč že pri odkrivanju vzroka napake, še zlasti v situaciji, kot je zadevna, kadar pri takšnem skupnem raziskovanju ni jasno, ali napaka izvira iz izvajanja gradnje ali iz projekta. To sodelovanje – ki ne izključuje nesoglasij o vzrokih napak, odgovornosti zanje in načinu njihove odprave – osredotoča pozornost vpletenih na to, kako zagotoviti, da bi gradba postala takšna, kakršna bi od začetka morala biti (brezhibna), in dokler poteka, ohranja možnosti, da se napake odpravijo in morebitne nesoglasja v zvezi z njimi razrešijo brez zatekanja k sodiščem
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo o tožbenih zahtevkih zoper prvo toženko. Zavrnilo je primarna zahtevka, naj ta toženka tožnici plača 192.760 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in solidarno z drugo toženko še 207.400 EUR z enakimi obrestmi, ter podrejena zahtevka, naj ji to dvoje plača v solidarni zavezi še z A., d. o. o. Tožnica je naročila izdelavo projektov pri prvi toženki, po katerih sta nato druga toženka in navedena družba izvajali gradbena, instalacijska in obrtniška dela na tožničinem poslovnem objektu v Kranju. Po izročitvi del je na več mestih objekta začelo zamakati.
Tožbeni zahtevki naj bi odražali stroške odprave napak, prvostopenjsko sodišče pa jih je zavrnilo zaradi ocene, da je tožnica prvo toženko tožila prepozno.
2. Tožnica se pritožuje, prva toženka pa odgovarja, da neutemeljeno in naj se pritožba zavrne.
3. Pritožba je utemeljena.
4. Podjemna in gradbena pogodba vsebujeta podobni pravili v prvem odstavku 635. člena Obligacijskega zakonika (OZ), skladno s katerim naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega posla, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice, in v drugem odstavku 663. člena OZ, po katerem preneha naročnikova pravica nasproti izvajalcu oziroma projektantu iz njune odgovornosti za napake za solidnost gradbe v enem letu od dneva, ko ju je obvestil o napaki. Določbi dopolnjuje par določb 636. člena in tretjega odstavka 663. člena OZ, ki v delu, pomembnem za to zadevo, vsebujeta enako izjemo, da se podjemnik (tudi kadar je izvajalec ali projektant gradbenih del) ne more sklicevati na navedeno prenehanje pravice, če je s svojim ravnanjem zavedel naročnika, da pravic ni pravočasno uveljavil. 5. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni prav presodilo, da prva toženka tožnice ni tako zavedla.
Ta pravni pojem je sam nekoliko zavajajoč, kolikor v splošnem nepravniškem jeziku implicira naklepno ravnanje, medtem ko podjemnikov naklep, da bi naročnik zamudil s tožbo, za uporabo 636. člena in tretjega odstavka 663. člena OZ ni potreben. Za zavajanje s pomenom iz teh določb je dovolj, da podjemnik z naročnikom sodeluje ne samo pri odpravljanju, temveč že pri odkrivanju vzroka napake, še zlasti v situaciji, kot je zadevna, kadar pri takšnem skupnem raziskovanju ni jasno, ali napaka izvira iz izvajanja gradnje ali iz projekta. To sodelovanje – ki ne izključuje nesoglasij o vzrokih napak, odgovornosti zanje in načinu njihove odprave – osredotoča pozornost vpletenih na to, kako zagotoviti, da bi gradba postala takšna, kakršna bi od začetka morala biti (brezhibna), in dokler poteka, ohranja možnosti, da se napake odpravijo in morebitne nesoglasja v zvezi z njimi razrešijo brez zatekanja k sodiščem (čemur tudi temeljna načela dajejo prednost, prim. 11. člen OZ). Dokler podjemnik z naročnikom sodeluje in se z njim usklajuje pri procesu, usmerjenem k odpravljanju napak, ga odvrača od pravdanja in ga v smislu obravnavanih določb zavaja, če kasneje – contra factum proprium – uveljavlja tu obravnavano prenehanje pravic. Bilo bi torej tudi zoper načelo vestnosti in poštenja (prim. prvi odstavek 5. člena OZ), katerih poseben izraz je izjema iz 636. člena in tretjega odstavka 663. člena OZ, pojem zavajanja v smislu teh določb razlagati kako drugače.1
6. Ni zato materialnopravno odločilno to, s čimer je sodišče prve stopnje utemeljevalo odsotnost prvotoženkinega zavajanja tožnice, kot je bilo zlasti: - da se je na sestanku 14. 7. 2017, na katerem so predstavniki pravdnih strank ugotovili, da vzrok zamakanja ni jasen, prvotoženkin prokurist sicer zavezal, da bo v primeru, da so vzrok preboji nosilcev brisolejev in jeklenih zateg, pripravil rešitev tesnitve, vendar je ob tem poskrbel za protokoliranje svoje zavrnitve predloga drugotožene izvajalke, da bo v primeru, da vzrok ne izvira iz njene izvedbe del, povrnitev stroškov zahtevala od odgovornih oseb – nasprotoval je, skratka, temu, da bi bila za napako odgovorna prva toženka (prim. 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe); - da se je prva toženka sicer udeležila sestanka 31. 8. 2018, namenjenega določitvi načina in rokov odprave napak, vendar iz zapisnika sestanka ne izhaja, da bi bila prevzela kakršnekoli obveznosti odprave napak; - da je prva toženka v povezavi z izvedbo sklepov s sestanka 5. 3. 2019, ki se ga sicer ni udeležila in ki je bil namenjen odpravi zamakanja, 17. 4. 2019 tožnici poslala predlog detajla sanacije, pri čemer je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zgolj spravila v digitalno obliko skico, ki jo je bila pripravila izvajalka A., d. o. o., s čimer pa svoje odgovornosti za napako ni priznavala; - da prva toženka na sestanku 12. 6. 2019 s tožnico, obema izvajalkama in izvedencem ni prevzela nikakršne odgovornosti za odpravo napak (na koncu 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).
Dovolj je bilo, da je v procesu odkrivanja vzrokov napak in njihove sanacije sodelovala, pa čeprav je bolj ali manj jasno in odločno ter izrecno in konkludentno odklanjala svojo odgovornost zanje.
7. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je prva toženka „_v postopku iskanja vzrokov za zamakanja in načinov odprave napak […] sodelovala z namenom, da ponudi pomoč [… in …] poišče tehnično rešitev“, da pa prvotoženkin prokurist pri tožnici „ni zbudil prepričanja, da priznava odgovornost kakršnokoli odgovornost za zamakanja objekta in da bo odpravil napake iz projektne dokumentacije_“, pač pa je prva toženka svojo odgovornost zanikala (vse v 23. točki njegove obrazložitve; prim. tudi enaka stališča v 25. točki), po presoji pritožbenega sodišča torej ne govorijo zoper izjemno neupoštevanje (iz)teka roka za vložitev tožbe, temveč v prid uporabi izjeme: prvotoženkino sodelovanje (kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje) je kljub njenemu zavračanju odgovornosti za morebitne napake projektov (po pravni presoji pritožbenega sodišča) tožnico odvračalo od tožbe.
8. V dodatno oporo temu zaključku so tudi okoliščine, na katere je opozorila pritožnica, in sicer da prva toženka ni bila znova angažirana (na podlagi kakšne nove projektantske pogodbe) za sanacijo napak niti ni za svoje sodelovanje zahtevala ali prejela plačila.
9. Po presoji pritožbenega sodišča tožničina tožba, vložena 15. 1. 2020, ni bila prepozna. Zaradi neuporabljene izjeme glede prepoznosti iz 636. člena in tretjega odstavka 663. člena OZ (gre za napačno uporabo materialnega prava iz 341. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) sodišče prve stopnje ni obravnavalo vsega preostanka tožbe zoper prvo toženko in vse preostale prvotoženkine obrambe.2 Ker je to pritožbenemu sodišču onemogočilo, da bi v zadevi samo razsodilo, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu vrnilo zadevo v novo sojenje (zadnja poved prvega odstavka 355. člena ZPP).
10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.
1 Pritožnica utemeljeno opozarja tudi na sklep III Ips 104/2013 z dne 25. 9. 2015, v katerem je Vrhovno sodišče za primerljiva pravila o roku za grajanje napake pojasnilo, da za to, da bi ta rok stekel, ni dovolj, da naročnik ve, da napaka obstaja, temveč mora tudi vedeti, ali je njen vzrok pomanjkljivo izvajanje gradnje ali napačen projekt (prim. 13. točko obrazložitve). „Predmet projektantove obveznosti je izdelava projektne dokumentacije in ne izvedba gradnje. Le končni produkt se odrazi v zgrajenem objektu. Napake, ki izvirajo iz projektne dokumentacije, se tako za naročnika lahko pokažejo šele kot napake objekta. Naročnik, ki ni strokovnjak, ob pojavi napake ponavadi ne ve, ali gre za napako, ki je nastala pri izvedbi gradbe (in za katero odgovarja izvajalec), ali pa gre za napako, ki izvira iz projektne dokumentacije (in za katero odgovarja tudi projektant).“ (13. točka obrazložitve) „Od naročnika ni mogoče zahtevati, da takoj, ko ugotovi, da ima gradba napako, slednjo graja tako izvajalcu kot projektantu. Dokler ne ve, da napaka […] izvira iz projektne dokumentacije, mu te dolžnosti ni mogoče naložiti. V nasprotnem primeru bi namreč pomenilo, da mora naročnik v naprej („na zalogo“) grajati napake[.]“ (iz 14. točke obrazložitve) Smiselno isto po presoji pritožbenega sodišča velja za zadevni primer. 2 Glede na svoje materialnopravno izhodišče je sodišče prve stopnje ravnalo dosledno, da vsega tega gradiva ni obravnavalo niti se do vsebine izvedenih dokazov ni opredeljevalo s kakšnega drugačnega materialnopravnega zornega kota. S tem ni storilo pritožbeno očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ne mora ukvarjati s pravdnim gradivom, ki po njegovi materialnopravni oceni ni relevantno (kot ni relevantna siceršnja morebitna utemeljenost prepozne tožbe ipd.).