Jedro

Zastaranje ne teče, dokler se stranki dogovarjata o načinu sanacije škode, ker to dogovarjanje dejansko pomeni priznanje zahtevka. Razgovori o načinu odprave škode in o sanaciji le-te dejansko pomenijo neskladje med strankama glede višine (načina odprave) škode, ne pa tudi neskladje o samem odškodninskem temelju.

V času pogajanj za odpravo škode stranka ne more izgubiti pravice do odprave te škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba in sklep v II., III./2. (2., 3., 4. in 5. alineja) ter IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom pod I. točko izreka s sklepom dovolilo spremembo tožbe in s sodbo pod II. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek po tožbi, da sta toženi stranki dolžni opustiti poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 250/765, parc. št. 250/762 in parc. št. 1996/6, vse k.o. X., zlasti, da sta dolžni odstraniti količek in mrežnato žičnato ograjo, postavljeno na meji med parc. št. 250/765 in parc. št. 250/762 ter na meji med parc. št. 250/765 in parc. št. 1996/6, vse k.o. X., v bodoče pa se jima prepoveduje vsako nadaljnje vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na zgoraj citiranih nepremičninah. Pod III. točko izreka je s sodbo odločilo o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi, in sicer pod 1. točko, da je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna v 15-ih dneh tožnikoma plačati 27.705,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 1. 2011 do plačila, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine kot neutemeljenega zavrnilo, pod 2. točko izreka je toženi stranki naložilo, da uredi okolico objekta M. tako, da tlakuje celotno dvorišče na parc. št. 250/255 (pravilno 250/525) in 250/764, obe k.o. X., s tlakovci dimenzije 20 x 20 cm izgleda satja (1. alineja), da na parc. št. 250/764 in 250/765 vzdolž meje s parc. št. 1696/6 in 250/762, vse k.o. X., zgradi manjkajočo protihrupno opečnato ograjo dolžine 3 m in višine 1,8 m (2. alineja), da dobavi in v dograjeno ograjo vgradi drsna vrata za dovoz z vozili, samonosne širine 5 m, celotne dolžine 6,6 m in višini 1,75 m, okvir v inox izvedbi, polnilo iz pločevine, izdelana s cinkanimi vodili 80 x 5 mm, z elektronskim pogonom, sprejemnikom, dvema daljinskima oddajnikoma, signalno lučjo, fotocelicami, anteno in podložno ploščo (3. alineja), da dobavi in v dograjeno opečnato ograjo vgradi vrata za osebni prehod širine 0,9 m in višine 1,75 m, izdelana v istem stilu kot drsna vrata, z vgrajeno električno ključavnico v stebru, mehansko ključavnico in cilindrom v krilu, inox izdelava, s kovinskim stebrom 100 x 100 mm, dolžine 180 cm, inox izvedba (4. alineja), in da napelje električne vodnike za priklop motorja in fotocelic od vgrajenih vrat (5. alineja), pod 3. točko pa je ugotovilo, da sta tožeči stranki lastnika vsak do ½ nepremičnine parc. št. 250/765, k.o. X. Pod IV. točko izreka je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 6.135,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zaradi lažjega razumevanja bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi imenovalo s skupnim izrazom tožeča stranka ali tožnik, toženi stranki po tožbi in tožeči stranki po nasprotni tožbi pa z toženi stranki ali toženca.

3. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje, in sicer vsebinsko zoper odločitev s sodbo, v kolikor z njo ni zavrnjen tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa zavrže oziroma v celoti zavrne, oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je na v tem postopku spornem delu zemljišča starejši (svetlejši) asfalt in se iz izpovedbe priče A. G. nedvoumno da zaključiti, da ta leta 1999 tega dela zemljišča od tožeče stranke ni kupil, saj je izpovedal, da je zemljišče kupil do ceste, svetlejši asfalt na spornem delu pa je nedvomno del te stare ceste. Da je na spornem zemljišču star asfalt kot del prejšnje ceste, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi na ogledu, to pa izhaja tudi iz izpovedbe priče A. H., ko izpove, da sporno zemljišče ni bilo dvorišče. Nadalje pritožba sodišču prve stopnje očita, da je pomešalo pravne posle med tožečo stranko in A. G. s posli med A. G. in tožencema. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožeča stranka na spornem zemljišču v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnica leta 2009 po aneksu iz priloge B2, ker se je ta vknjižba izvršila že leta 1998 na podlagi pogodbe namesto razlastitve. Tožeča stranka zanika, da bi z aneksom v spisu priloga B2 A. G. prodala tudi tu sporni del zemljišča, ker je takrat prodala le preostali del parc. št. 250/525, torej sedanje parcele št. 250/763, 764, in 525. Ko je v sodbi navedeno, da se dvomljive določbe pogodb razlagajo v korist tožencev, sodišče ne pove, zakaj je potrebna takšna razlaga in katere dele pogodb naj bi se razlagal v korist toženca. Ker tožeča stranka A. G. leta 1999 ni prodala tu spornega zemljišča parc. št. 250/765, ta na tem delu ni pridobil posesti in se torej njegov čas ne more šteti v priposestvovalno dobo tožencev. Ker pa od sklenitve prodajne pogodbe med A. G. in tožencema z dne 29. 11. 1999 (v spisu priloga B3) glede na vloženo tožbo v tem postopku dne 16. 9. 2009 ni poteklo deset let, ni bila izpolnjena potrebna desetletna priposestvovalna doba. Glede odločitve o odškodninskem zahtevku in zahtevku za ureditev okolice toženih strank pritožba zatrjuje zastaranje zahtevkov in meni, da zgolj razgovori med strankama o izvedbi sanacije in odpravi škode, čeprav so ti potekali res še v letu 2009, ne pretrgajo zastaranja, ker pogovori nikakor niso priznanje zahtevka. Priznanje zahtevka mora biti izrecno. Navaja, da je vzrok za nastalo škodo na hiši zgolj rekonstrukcija križišča O. in H. ceste, ne pa tudi izgradnja K. ceste. Rekonstrukcija križišča pa se je izvajala leta 1999 in leta 2000, torej je škoda nastala takrat in takrat je postala tudi znana. Ker je bila tožba za povrnitev te škode vložena šele leta 2011, je to očitno po poteku zastaralnega roka.

4. Toženi stranki v odgovoru na pritožbo trdita, da so pritožbene trditve o tem, da je starejši asfalt na spornem zemljišču bil del ceste, neupoštevna pritožbena novota. Toženi stranki sta namreč že v spremembi nasprotne tožbe trdili, kar ni bilo prerekano, da je bil na tem mestu narejen dovoz na dvorišče leta 2001 v soglasju s toženo stranko, kar je bilo zabetonirano. Sicer pa toženi stranki zavračata pritožbene navedbe, potrjujeta pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlagata zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo odškodnine in ureditev okolice ni zastaral, je sodišče prve stopnje materialno pravno pravilno pojasnilo v 30. točki izpodbijane odločbe, pri čemer je podalo dovolj argumentirane in razumljive razloge, katere pritožbeno sodišče sprejema in se v odgovor pritožbi v tem delu nanje tudi sklicuje. Dodati je še, da je tožeča stranka s tem, ko se je s tožencema dogovarjala o odpravi škode in ureditvi okolice, nazadnje nedvoumno še leta 2009, zahtevek po temelju priznala, sporna je bila le višina oziroma način odprave posledic posegov zaradi rekonstrukcije ceste ali lahko tudi le izgradnje križišča. Da v času pogajanj za odpravo škode stranka ne more izgubiti pravice do odprave te škode, posredno in smiselno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 938/93, v kateri se je sicer odločalo o vprašanju izgube pravice do tožbe za odpravo napak v gradnji v smislu takrat veljavnega prvega odstavka 500. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V citirani sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da dejstvo, da zavezanec za odpravo napak izraža pripravljenost odprave teh napak in v ta namen tudi odpravlja nekatera sanacijska dela, izključuje uporabo določb o enoletnem roku za tožbo po prvem odstavku 500. člena ZOR. To se smiselno enako lahko prenese na primer zastaranja, torej da zastaranje ne teče, dokler se stranki dogovarjata o načinu sanacije škode, ker to dogovarjanje dejansko pomeni priznanje zahtevka v smislu 364. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pri tem je pripomniti, da za pretrganje zastaranja zadostuje že priznanje zahtevka po temelju (enako Vrhovno sodišče II Ips 541/2006). Razgovori o načinu odprave škode in o sanaciji le-te dejansko pomenijo neskladje med strankama glede višine (načina odprave) škode, ne pa tudi neskladje o samem odškodninskem temelju.

7. Zatrjevanje nedovoljene pritožbene novote v odgovoru na tožbo glede asfalta na sporni nepremičnini je protispisno, saj je tožeča stranka navajala, da je na tu spornem zemljišču parc. št. 250/765 še vedno star asfalt, kar je razvidno iz fotografij v spisu (glej prvi odstavek X. točke odgovora na spremembo nasprotne tožbe tožeče stranke z dne 25. 10. 2011). V kolikor je tožeča stranka v pritožbi pomen tega asfalta podrobneje razlagala, to niso nove navedbe in posledično temu nedovoljena pritožbena novota, ampak je to šteti kot dodatno pojasnjevanje že zatrjevanih dejstev.

8. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost razlogov in ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tu obravnavana sporna parcela št. 250/765 del prodaje najprej A. G. z aneksom k pogodbi št. SV 810/99 (priloga B2) in nato naprej tožencema s prodajno pogodbo z dne 29. 11. 1999 (priloga B3), vse podano v 13. točki izpodbijane odločbe. Kdaj dejansko se je tožeča stranka v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnik te sporne nepremičnine, za odločitev o tožbenem zahtevku to niti ni relevantno, posledično čemur je brezpredmeten morebitni nepravilni zaključek sodišča prve stopnje o tem in je irelevantna (neupoštevna) tudi pritožba v tem delu. Da bi sodišče prve stopnje pri podaji razlogov pomešalo pravne posle med tožečo stranko in A. G. na eni strani in na drugi strani med toženima strankama in A. G., je pavšalna pritožbena trditev, ker ni opredeljeno, v čem in kakšno je to pomešanje, tako da se ta pritožbena navedba ne upošteva, ker je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Brezpredmetna je razlaga sodišča prve stopnje o razlagi dvomljivih pogodbenih določb v korist toženca, ker takšne razlage določb, ki bi bile relevantne za odločitev o tožbenem zahtevku v tej pravdi, v izpodbijani odločbi ni bilo. Zato je brezpredmetna tudi pritožba v tem delu.

9. Resno pa pritožbeno sodišče dvomi v pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o dejanski posesti sporne nepremičnine parc. št. 250/765, tako v času, ko naj bi jo imel v posesti A. G., kot za njim toženca, in se v tem delu pridružuje pritožbenim pomislekom. Zlasti je izpostaviti izpovedbo A. G., da je on kupil (in s tem tudi prevzel posest) nepremičnino do ceste (asfalta). Nadalje priča S. A. H. med drugim izpove, da je to sporno zemljišče bilo neobdelano zemljišče, niti ni bilo dvorišče, tam se je parkiralo. Predvsem pa je opozoriti na razhajanje med navedbami toženca, da je bil ta del zabetoniran po položitvi komunalnih vodov v zemljo zaradi ureditve dovoza (glej tretji odstavek na 6. strani spremembe nasprotne tožbe tožencev z dne 21. 9. 2011), in na drugi strani z navedbami tožeče stranke o asfaltu na tej površini in o pomenu tega asfalta, ter ugotovitev sodišča na ogledu, da je tu sporni del nepremičnine prekrit s starim, svetlejšim asfaltom. Dejstvo, ali je ta del zabetoniran, ali je asfaltiran, ima lahko za razjasnitev dejstva posesti na tem zemljišču velik in bistven pomen, kar izpostavlja tudi pritožba. Ker sodišče prve stopnje izpostavljenih dejstev ni raziskalo dovolj zanesljivo ali pa je pravilnost dokazne ocene v določenih primerih močno dvomljiva, je ostalo dejansko stanje neugotovljeno oziroma zmotno ugotovljeno, kar je lahko vplivalo na pravilnost uporabe materialnega prava.

10. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi, v kolikor je ta utemeljena, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje o ugotovitvi lastninske pravice tožencev vsakega do ½ na parc. št. 250/765 k.o. X. (III./3. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). Posledice razveljavitve odločitve pod II.I/3. točko izreka je razveljavitev odločitve o tožbenem zahtevku po tožbi (II. točka izreka), ker je vprašanje vznemirjanja odvisno od lastninske pravice na tem zemljišču, in razveljavitev odločitve po zgraditvi protihrupne ograje (2. alineja III./2. točka izreka), vgradnje drsnih vrat (3. alineja III./2. točka izreka), izgradnje vrat za osebni prehod (4. alineja III./2. točka izreka) in napeljave vodnikov od vgrajenih vrat (5. alineja III./2. točka izreka), ker je potek ograje in vgrajenega vhoda prav tako odvisen od lastninske pravice na parc. št. 250/765 k.o. X.). Posledica razveljavitve večjega dela odločitve o glavni stvari je tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, da bo sodišče lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi. V preostalem, neutemeljenem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu odločitev s sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločalo še o preostalem delu pritožbenega postopka, naj ima v vidu zgoraj podane pripombe pritožbenega sodišča in za celovito razjasnitev dejanskega stanja dejansko izvede posamezne dokaze, v kolikor bi se pokazalo, da je to potrebno. Zlasti naj bo pri dokazni oceni kritično in dosledno, ko se bo opredeljevalo o posameznih izvedenih dokazih.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.